Jedro

Določila zadevne pogodbe o ekskluzivnosti niso tako jasna in nedvoumna, da bi za ugotavljanje njihovega pomena zadoščalo zgolj razlagalno pravilo iz prvega odstavka 82. člena Obligacijskega zakonika, torej le jezikovna razlaga. Glede na zgodnjo fazo postopka je potrebno šteti, da je bila premija za ekskluzivnost, katere vračilo zahteva tožeča stranka, dana toženi stranki ravno zaradi zagotavljanja ekskluzivnosti, kot je ta opredeljena v prvem odstavku 3. člena zadevne pogodbe o ekskluzivnosti.

Zato s strani tožeče stranke zatrjevana in izkazana kršitev ekskluzivnosti - pričetek opravljanja konkurenčne dejavnosti, ki je tožena stranka v ugovoru zoper sklep o zavarovanju niti obrazloženo ne prereka, zadošča za zaključek, da je izkazana verjetnost obstoja predmetne terjatve tožeče stranke. Takšen zaključek pa je še nadalje utemeljen s tem, da tožena stranka v ugovoru zoper sklep o zavarovanju sploh ni prerekala navedb tožeče stranke o tem, da je tožena stranka samovoljno prenehala opravljati storitve zavarovalnega zastopanja zanjo, kar glede na določbo drugega odstavka 3. člena zadevne pogodbe o ekskluzivnosti eksplicitno predstavlja kršitev, zaradi katere je zavezanec dolžan vrniti prejete zneske premije za ekskluzivnost. O povrnitvi stroškov, ki so nastali v zvezi z izdajo začasne odredbe, se odloča s končno odločbo, s katero se postopek konča, če je predlog za zavarovanje vložen v pravdnem postopku.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v I. in II. točki izreka spremeni tako, da: - se ugovor tožene stranke z dne 19.6.2017 zavrne in se sklep o zavarovanju opr. št. VII Pg 1023/2017 z dne 6.6.2017 obdrži v veljavi; - se odločitev o stroških ugovora tožene stranke ter stroških odgovora na ugovor tožeče stranke pridrži za končno odločbo.

II. O stroških tega pritožbenega postopka bo odločilo sodišče prve stopnje s končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugodilo ugovoru tožene stranke ter sklep o zavarovanju opr. št. VII Pg 1023/2017 z dne 6.6.2017 v celoti razveljavilo in postopek zavarovanja ustavilo (I. točka izreka). Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna toženi v 8 dneh povrniti stroške postopka zavarovanja v višini 229,91 EUR (II. točka izreka).

2. Zoper sklep se v celoti iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja (2. in 3. točka 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, ZPP) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP) pravočasno pritožuje tožeča stranka. Višjemu sodišču smiselno predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovor tožene stranke zoper sklep o zavarovanju zavrne in sklep o zavarovanju obdrži v veljavi. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Pritožba tožeče stranke je bila vročena toženi stranki, vendar ta nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V predmetni zadevi sta tožeča stranka (kot upravičenec) in tožena stranka (kot zavezanec) sklenili pogodbo o ekskluzivnosti (priloga A3 spisa) ter nato še pogodbo o opravljanju zavarovalno zastopniške dejavnosti (priloga A4 spisa). Zaradi kršitve pogodbe o ekskluzivnosti tožeča stranka od tožene zahteva vračilo zavarovalne premije, ki jo je izplačala toženi stranki. V zavarovanje svoje terjatve je predlagala izdajo začasne odredbe, in sicer z zaznambo prepovedi odtujitve in obremenitve v zemljiški knjigi pri nepremičninah parc. št. 857/20, k.o. ... do celote ter parc. št. 2289 in delom stavbe št. 102-1 na njej, k.o. ... do polovice. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 6.6.2017 predlogu za zavarovanje delno ugodilo in izdalo začasno odredbo, s katero je toženi stranki z zaznambo v zemljiški knjigi prepovedalo odtujitev in obremenitev nepremičnine parc. št. 857/20, k.o. ..., do celote. V preostalem delu je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo ter odločilo, da se stroški postopka zavarovanja pridržijo za končno odločbo. Zoper navedeni sklep je tožena stranka vložila ugovor, ki mu je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom ugodilo tako, da je sklep o zavarovanju z dne 6.6.2017 v celoti razveljavilo ter tožeči stranki naložilo v plačilo stroške postopka zavarovanja tožene stranke. Ugotovilo je, da tožeča stranka ni uspela niti s stopnjo verjetnosti izkazati obstoja terjatve do tožene stranke, da terjatev še ni zapadla v plačilo, nadalje, da tožeča stranka ni uspela izkazati za verjetno, da bi tožena stranka s predlagano začasno odredbo pretrpela le neznatno škodo ter da je tožena stranka ovrgla trditve tožeče stranke o obstoju nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena.

6. Po presoji pritožbenega sodišča določila zadevne pogodbe o ekskluzivnosti (priloga A3 spisa), niso tako jasna in nedvoumna, da bi za ugotavljanje njihovega pomena zadoščalo zgolj razlagalno pravilo iz 1. odstavka 82. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01 s spremembami, OZ), torej le jezikovna razlaga. Glede na zgodnjo fazo postopka je potrebno šteti, da je bila premija za ekskluzivnost, katere vračilo zahteva tožeča stranka, dana (priloga A6 spisa) toženi stranki ravno zaradi zagotavljanja ekskluzivnosti, kot je ta opredeljena v 1. odstavku 3. člena zadevne pogodbe o ekskluzivnosti (torej ob kumulativnem izpolnjevanju pogojev s strani tožene stranke, in sicer: 1.) da bo v posameznem mesecu sklenila minimalno 160 lastnih enot zavarovanja (oziroma skupaj s svojimi podrejenimi sodelavci), 2.) bo vsaj 10 let od datuma prejema zadnjega obroka premije izvajala storitve zavarovalniškega zastopanja za upravičenca po pogodbi o opravljanju zavarovalno-zastopniške dejavnosti in 3.) se bo v obdobju 10 let od prejema zadnjega obroka premije po tej pogodbi vzdržala opravljanja storitev zavarovalniškega zastopanja zase ali za drugo osebo, ki je konkurentka upravičencu ali direktno z zavarovalnico). Zato s strani tožeče stranke zatrjevana in izkazana (priloga A7 spisa) kršitev ekskluzivnosti - pričetek opravljanja konkurenčne dejavnosti za Zavarovalnico X. d.d., ki je tožena stranka v ugovoru zoper sklep o zavarovanju niti obrazloženo ne prereka (2. odstavek 214. člena ZPP), zadošča za zaključek, da je izkazana verjetnost obstoja predmetne terjatve tožeče stranke (1. odstavek 270. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, Ur. l. RS, št. 51/98 s spremembami, ZIZ). Takšen zaključek pa je še nadalje utemeljen s tem, da tožena stranka v ugovoru zoper sklep o zavarovanju sploh ni prerekala (2. odstavek 214. člena ZPP) navedb tožeče stranke o tem, da je tožena stranka samovoljno prenehala opravljati storitve zavarovalnega zastopanja zanjo, kar glede na določbo 2. odstavka 3. člena zadevne pogodbe o ekskluzivnosti eksplicitno predstavlja kršitev, zaradi katere je zavezanec (tožena stranka) dolžan vrniti prejete zneske premije za ekskluzivnost. 7. Nadalje se pritožbeno sodišče strinja s tožečo stranko, da je predmetna terjatev skladno z 2. odstavkom 3. člena pogodbe o ekskluzivnosti zapadla v plačilo najkasneje z vročitvijo tožbe toženi stranki v tej zadevi.

8. Po oceni pritožbenega sodišča pa je izkazana tudi subjektivna in konkretna nevarnost, da bo zaradi razpolaganja tožene stranke z njeno nepremičnino parc. št. 857/20, k.o. ... uveljavitev predmetne terjatve tožeče stranke onemogočena ali precej otežena (2. odstavek 270. člena ZIZ). Tožeča stranka je navedeno izkazala s predložitvijo izpiska Geodetske uprave RS (priloga A10 spisa) in zemljiškoknjižnega izpiska (priloga A21 spisa), iz katerih izhaja, da je tožena stranka edini lastnik nepremičnine parc. št. 857/20, k.o. ..., ter s prodajnimi oglasi za to nepremičnino (priloga A11, A12 in A13 spisa). Očitno je namreč, da tožena stranka omenjeno nepremičnino prodaja, s čimer svoje premoženje skuša pretvoriti iz ene oblike v drugo, t. j. denarno obliko, pri čemer je premoženje v takšni obliki bistveno lažje skriti pred svojimi upniki kot premoženje v obliki nepremičnine. Izkazana vrednost preostalega premoženja tožene stranke (priloge A10, A18, A19 in A20 spisa) ob upoštevanju obremenitve s hipoteko (A22 spisa), pa kaže na to, da to premoženje ne bo zadoščalo za poplačilo predmetne terjatve.

9. Iz navedenega izhaja, da je sodišče prve stopnje pri odločanju o ugovoru tožene stranke zoper sklep o zavarovanju zmotno uporabilo materialno pravo, zmotno pa je ugotovilo tudi dejansko stanje, zato je pritožbeno sodišče utemeljeni pritožbi tožeče stranke ugodilo ter izpodbijani sklep v I. točki izreka spremenilo tako, kot izhaja iz 1. alineje I. točke izreka tega sklepa (3. točka 365. člena ZPP).

10. O povrnitvi stroškov, ki so nastali v zvezi z izdajo začasne odredbe, se odloča s končno odločbo, s katero se postopek konča, če je predlog za zavarovanje vložen v pravdnem postopku. Postopek zavarovanja je zato del pravdnega postopka, kar izhaja tudi iz 270. in 272. člena ZPP. To potrjuje tudi sodna praksa.1 Pravica do povrnitve stroškov, ki so strankam pravdnega postopka nastali zaradi postopka zavarovanja, je lahko odvisna tudi od končne odločitve, zato ni mogoče uporabiti 6. odstavka 163. člena ZPP, ki določa, da sodišče med postopkom odloči s posebnim sklepom o stroških le tedaj, kadar pravica do povrnitve stroškov ni odvisna od odločbe o glavni stvari. Različne procesne situacije lahko odločilno vplivajo na odločitev o povrnitvi stroškov zavarovanja, tako glede potrebnih stroškov, ki se priznajo stranki, kar pa je največkrat možno ugotoviti šele ob izdaji končne odločbe, pri povrnitvi teh stroškov pa je pogosto pomemben tudi končni uspeh stranke v pravdi. Pritožbeno sodišče je zato izpodbijani sklep v II. točki izreka spremenilo tako, da se odločitev o stroških ugovora in odgovora nanj pridrži za končno odločbo (2. alineja I. točke izreka tega sklepa). Iz enakih razlogov je pritožbeno sodišče odločilo, da se odločitev o povrnitvi pritožbenih stroškov pravdnih strank prav tako pridrži za končno odločitev (II. točka izreka tega sklepa).

1 Sklepi Višjega sodišča v Ljubljani, opr,. št. II Cp 1896/2016 z dne 13.7.2016, opr. št. I Cp 2789/2015 z dne 27.10.2015 in opr. št. I Cp 4182/2008 z dne 16.4.2009.