Jedro

Do statusa žrtve vojnega nasilja je upravičen le otrok, katerega eden od staršev je izgubil življenje zaradi nasilnega dejanja ali prisilnega ukrepa okupatorja, agresorja ali njunih sodelavcev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, dalje ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 22.3.2003, s katero je bila zavrnjena njegova pritožba zoper odločbo Upravne enote K. z dne 28.8.2003. Tožena stranka je v obrazložitvi pritrdila organu prve stopnje, da tožniku statusa žrtve vojnega nasilja-otrok ubitega starša ni mogoče priznati, saj njegova mati ni bila ubita v zakonsko relevantnih okoliščinah iz 1. člena in 8. odstavka 2. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 18/03 u.p.b., dalje ZZVN UPB1).

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi navedlo, da je po določbah 1. člena ZZVN žrtev vojnega nasilja državljan Republike Slovenije, ki je bil v vojni ali vojaški agresiji na Republiko Slovenijo izpostavljen nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja, agresorja ali njunih sodelavcev. Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 28/00, dalje ZZVN-E), pa je še določil, da je žrtev vojnega nasilja ob pogojih iz 1. člena tudi otrok, katerega starš je bil ubit zaradi sodelovanja z NOB ali je izgubil življenje v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja po tem zakonu ali je bil ubit kot talec. Ker iz listin in izpovedb tožnika v upravnih spisih nesporno izhaja, da je bila njegova mati ustreljena dne 28.2.1943 s strani partizanov, tožniku uveljavljanega statusa ni mogoče priznati, saj zakon izrecno določa, da se status žrtve vojnega nasilja prizna le osebi, ki je bila žrtev v smislu 1. člena ZZVN. Primera, kot je tožnikov, torej zakon ne ureja, ne urejajo pa ga niti zakoni, na katere se tožnik v tožbi sklicuje (Zakon o vojnih grobiščih, Zakon o vojnih veteranih, Zakon o vojnih invalidih in Zakon o "Partizanskem spominskem znaku 1941").

Tožnik v pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja in napačno uporabilo materialno pravo, ker ni upoštevalo, da je bila njegova mati ustreljena s strani odporniške-partizanske vojske. Ponavlja tožbene navedbe, da je bila mati ustreljena s strani likvidatorja K., brez utemeljenega razloga in v nasprotju z obče priznanimi civilizacijskimi normami pravne države. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da je ZZVN nepopoln, ker ne upošteva vseh vrst medvojnega nasilja, vendar pa bi pri tem moralo uporabiti še druge zakone, katerih obstoj v sodbi priznava. Tožnik v pritožbi ugovarja tudi kršitev ustavnih pravic iz 14., 18. in 21. člena Ustave republike Slovenije, temeljnih postulatov slovenske države (demokratična in pravna država) ter mednarodnih zavez. Sodišču predlaga, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in vrne v novo sojenje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Glede na datum vložitev zahtevka za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja (dne 25.7.2003) so za odločitev v predmetni zadevi relevantne določbe ZZVN-UPB1 in ne določbe ZZVN-E, na katere se sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi sklicuje. Po 8. odstavku 2. člena ZZVN-UPB1 je žrtev vojnega nasilja ob pogojih iz 1. člena tudi otrok, katerega starš je bil ubit kot pripadnik bivše jugoslovanske vojske v vojni od 6.4.1941 do 17.4.1941, ali je padel, umrl, ali bil pogrešan zaradi sodelovanja z NOB Slovenije, bil ubit kot talec ali je umrl ali je bil pogrešan v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja po tem zakonu do 15.5.1945, oziroma tudi po tem datumu, če je umrl ali je bil pogrešan med čakanjem na vrnitev ali na poti v domovino, vendar najkasneje do 31.12.1945. Kljub temu, da je sodišče prve stopnje kot materialno pravno podlago navedlo določbo 8. odstavka 2. člena, kot je bila novelirana s 1. členom ZZVN-E, pa to na pravilnost same odločitve ni vplivalo. Za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja, kot ga uveljavlja tožnik, je namreč v vsakem primeru potrebno izpolnjevati tudi splošne pogoje iz 1. člena ZZVN, saj se tako določbi ZZVN-E kot tudi ZZVN-UPB1 nanje izrecno sklicujeta.

Posledično je torej do statusa žrtve vojnega nasilja upravičen le otrok, katerega eden od staršev je izgubil življenje zaradi nasilnega dejanja ali prisilnega ukrepa okupatorja, agresorja ali njunih sodelavcev. Glede na navedeno in glede na nesporno dejansko stanje, da so tožnikovo mater ubili partizani, tožnik do zahtevanega statusa tudi po presoji pritožbenega sodišča ni upravičen, saj nasilje ni bilo povzročeno s strani oseb, določenih v 1. členu zakona.

Tožnik pa ne more uspeti s pritožbenim ugovorom, da v njegovem primeru niso bile upoštevane določbe drugih zakonov. Predmet tega upravnega spora je namreč presoja zakonitosti odločbe tožene stranke, s katero je bil dokončno zavrnjen tožnikov zahtevek za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja. Navedeni status in iz njega izvirajoče pravice je mogoče priznati le na podlagi določb Zakona o žrtvah vojnega nasilja, ne pa tudi na podlagi zakonov, na katere se je tožnik skliceval v tožbi in katerih neuporabo očita sodišču prve stopnje. Ker torej določbe Zakona o vojnih grobiščih, Zakona o vojnih veteranih, Zakona o vojnih invalidih in Zakona o "Partizanskem spominskem znaku 1941" ne urejajo priznanja statusa, kot ga je pred upravnimi organi zahteval tožnik, jih v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti. V zvezi s pritožbenimi ugovori, da so določbe ZZVN krivične, ker spravljajo žrtve vojnega nasilja v neenak položaj in s tem kršijo ustavne pravice (iz česar bi sledilo, da tožnik ugovarja, da so v nasprotju z Ustavo Republike Slovenije), pa sodišče pripominja, da je tovrstna presoja v pristojnosti ustavnega sodišča. Pritožbeno sodišče je pritožbo zavrnilo na podlagi določb 73. člena ZUS, saj niso podani razlogi iz katerih se lahko sodba izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti sodišče po uradni dolžnosti.