Jedro

Odlagati je dovoljeno le obdelane odpadke, pri čemer se ločeno zbiranje komunalnih odpadkov, po izrecni določbi Uredbe o odlaganju odpadkov na odlagališčih, ne šteje za obdelavo odpadkov. Ustrezne obdelave pa tožeča stranka, kljub dopolnitvi vloge, ni izkazala, saj tudi iz predložene ocene izhaja, da je bil delež biološko razgradljivih sestavin v komunalnih odpadkih v letu 2010 med 29% in 38%, namesto dovoljenih 28%.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Agencija Republike Slovenije za okolje je z izpodbijano odločbo odločila, da zavrne zahtevo tožeče stranke za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja za obratovanje naprave – odlagališče nenevarnih odpadkov A., ki se nahaja na zemljiščih s parcelnimi številkami 554, 562, 102/3, 413/1 in 837 vse k.o. A., ker tožeča stranka tudi po večkratnem dopolnjevanju predložene dokumentacije ni dokazala izpolnjevanja pogoja iz 3. točke tretjega odstavka 44. člena Uredbe o odlaganju odpadkov na odlagališčih (Uradni list RS, št. 32/06, 98/07, 62/08 in 53/09, v nadaljevanju Uredba).

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da tožeči stranki tudi po večkratnem dopolnjevanju vloge ni uspelo dokazati, da na odlagališču A. odlaga obdelane odpadke kot to zahteva 5. člen Uredbe. V tretjem odstavku 5. člena Uredbe je namreč določeno, da morajo biti mešani komunalni odpadki pred odlaganjem obdelani po postopkih iz priloge 1 Uredbe, ki v točki 1. določa, da se mora mešane komunalne odpadke (20 03 01) obdelovati tako, da se s sortiranjem izloči najmanj gorljive frakcije, ali po postopkih, ki so glede zmanjšanja osebnosti biološko razgradljivih sestavin odpadkov enakovredni postopkom iz te sheme. V nadaljevanju še navaja, da je v 13. točki 2. člena Uredbe določeno, da je obdelava podatkov vsak fizikalni, termični, kemični ali biološki postopek v okviru postopkov predelave oziroma odstranjevanja odpadkov v skladu s predpisom, ki ureja ravnanje z odpadki, vključno s sortiranjem odpadkov, s katerim se spreminjajo lastnosti odpadkov z namenom zmanjšanja prostornine ali teže odpadkov pred njihovim odlaganjem, z namenom zmanjšanja biološko razgradljivih snovi v odpadkih, z namenom zmanjšanja nevarnih lastnosti, lažjega ravnanja z njimi ali povečanja možnosti za njihovo predelavo. Izločevanje ločenih frakcij z ločenim zbiranjem komunalnih odpadkov pa se ne šteje za obdelavo odpadkov.

Ker torej tožeči stranki v postopku za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja za obratovanje naprave – odlagališča nenevarnih odpadkov v A. ni uspelo predložiti dokumentacije v skladu s 3. točko tretjega odstavka 44. člena Uredbe, s katero bi izkazovala izpolnjevanje drugih zahtev, predpisanih z Uredbo, to je zahtev iz 5. člena Uredbe, je bilo treba vlogo tožeče stranke za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja, zavrniti.

Ministrstvo za okolje in prostor je z odločbo št. 35402-39/2011-2 z dne 5. 9. 2011 zavrnilo pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo.

Tožeča stranka v tožbi predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in jo vrne v ponovno odločanje. Toženi stranki pa naloži plačilo stroškov tega postopka. V nadaljevanju navaja, da je tožena stranka napačno uporabila materialni predpis, ki določa pogoje in vsebino vloge za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja, svoje odločitve o uporabi predpisa pa v obrazložitvi odločbe tudi ni ustrezno utemeljila. Izpodbijana odločba je namreč nejasna saj iz nje ni razvidno, zakaj je tožena stranka kljub navedbi pravne podlage iz šestega odstavka 44. člena Uredbe o odlaganju odpadkov na odlagališčih, ki napotuje na uporabo določb Uredbe o vrsti dejavnosti in naprav, ki lahko povzročajo onesnaževanje okolja večjega obsega (v nadaljevanju Uredba IPPC) uporabila in odločala na podlagi določb o prilogah k vlogi za izdajo dovoljenja, ki jih določa Uredba o odlaganju odpadkov na odlagališčih.

V nadaljevanju tožbe navaja, da je bila po prejemu izpodbijane odločbe o zavrnitvi izdaje okoljevarstvenega dovoljenja za odlagališče nevarnih odpadkov A. in pred vložitvijo pritožbe sprejeta nova Uredba o odlaganju odpadkov na odlagališčih (Uradni list RS, št. 61/11) z dnem veljavnosti 30. 7. 2011, ki v določenih primerih navedenih v 60. členu – zahteve za obdelavo mešanih komunalnih odpadkov do izgradnje centra za ravnanje s komunalnimi odpadki, dopušča v prehodnem obdobju drugačno obdelavo odpadkov pred odlaganjem kot je to zahtevala do tedaj veljavna Uredba o odlaganju odpadkov na odlagališčih. Ta Uredba bi, glede na ugotovljeno dejansko stanje imela za posledico, izdajo pozitivnega dovoljenja.

Navaja še, da je v času vložitve vloge nesporno izpolnjevala pogoje za izdajo dovoljenja po Pravilniku o odlaganju odpadkov (Uradni list RS, št. 5/00, 41/04 – ZVO-1 in 43/04). Zaradi dolgega odločanja v tem postopku pa je prišlo do sprejema Uredbe o odlaganju odpadkov na odlagališčih, ki je zaostrila pogoje za odlaganje odpadkov na odlagališčih, zato po določbah navedene Uredbe ni izpolnjevala pogojev za pridobitev soglasja. Meni, da je bilo s tem kršeno načelo enakega varstva pravic, saj bi ob pravočasni odločitvi o njeni vlogi za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja izpolnjevala pogoje za pridobitev tega dovoljenja.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih, ki so razvidni iz obrazložitve izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki I. izreka: Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločba tožene stranke pravilna in zakonita, ima oporo v citiranih materialnih predpisih ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe podala pravilne razloge za svojo odločitev. Sodišče zato v celoti sledi njeni obrazložitvi in ponovno ne navaja razlogov za svojo odločitev (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1). V zvezi z navedbami v tožbi pa še dodaja: Zahteva po predelavi odpadkov izhaja iz 20. člena Zakona o varstvu okolja (ZVO-1). V skladu s to zahtevo Uredba določa, da je dovoljeno odlagati le obdelane odpadke. V skladu s tretjim odstavkom 5. člena Uredbe pa se za obdelane komunalne odpadke štejejo komunalni odpadki, ki so obdelani po postopkih iz referenčne sheme obdelave komunalnih odpadkov ali po postopkih, ki so glede zmanjšanja vrednosti biološko razgradljivih sestavin odpadkov enakovredni postopkom iz te sheme. Navedena določba sicer kot način obdelave odpadkov dopušča tudi postopke, ki niso navedeni v referenčni shemi iz priloge 1., vendar pa morajo biti ti postopki glede zmanjšanja vrednosti biološko razgradljivih sestavin odpadkov enakovredni postopkom iz navedene sheme. Da postopki, ki jih tožeča stranka izvaja, niso zadostni oziroma v skladu z navedenimi določbami, pa kažejo tudi ocene osebnosti biološko razgradljivih sestavin komunalnih odpadkov. Iz predložene ocene, v skladu s 54. členom Uredbe, namreč izhaja, da je delež biološko razgradljivih sestavin v komunalnih odpadkih za leto 2010 med 29% in 38%, namesto dovoljenih 28%. Tem ugotovitvam tožeča stranka ne nasprotuje, sklicuje pa se na ločeno zbiranje komunalnih odpadkov, ki pa po izrecni določbi zadnjega stavka 13. točke 2. člena Uredbe ne šteje za obdelavo podatkov.

Glede na to, da mora biti izpolnjevanje gradbenih in drugih predpisanih pogojev za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja razvidno iz dokumentacije, priložene vlogi za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja (3. točka tretjega odstavka 44. člena Uredbe) in ker tožeča stranka pogoja obdelave komunalnih odpadkov kljub dopolnjevanju svoje vloge ni dokazala, je tudi po presoji sodišča, izpodbijana odločba pravilna in zakonita.

Tožeča stranka tudi ne more uspeti z ugovorom kršenja enakega varstva pravic, ker je zaradi dolgotrajnosti postopka prihajalo do spreminjanja pogojev za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja, saj iz upravnih spisov in izpodbijane odločbe izhaja, da je postopek tekel res relativno dolgo, vendar pa je primarni razlog za to, večkratno dopolnjevanje vloge tožeče stranke, da bi z ustreznimi dokazi, izjavami in soglasji uspela dokazati, da izpolnjuje pogoje za pridobitev okoljevarstvenega dovoljenja za obratovanje naprave – odlagališče nenevarnih odpadkov A. Glede navedbe tožeče stranke, da je le nekaj dni po izdaji izpodbijane odločbe začela veljati spremenjena Uredba o odlaganju odpadkov na odlagališčih pa sodišče pojasnjuje, da se v upravnem postopku uporabljajo predpisi, ki so veljali v času odločanja upravnega organa prve stopnje oziroma izdaje prvostopne odločbe.

Ob upoštevanju vsega navedenega je sodišče tožbo, v skladu s prvim odstavkom 63. člena zavrnilo kot neutemeljeno, saj je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen in da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

K točki II. izreka: Ker je sodišče tožbo zavrnilo, v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.