Jedro

S popravnim sklepom (219. člen ZUP/86) je mogoče popraviti le pomoto tehničnega značaja, ki ne posega v pravno situacijo, ki jo je ustvarila odločba.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je upravno sodišče kot sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožnika proti odločbi tožene stranke z dne 31.1.2002. Tožena stranka je z navedeno odločbo zavrnila pritožbo tožnika zoper sklep Upravne enote L. z dne 28.12.2000, s katerim je ta zavrnila zahtevek tožnika za popravo pomote v odločbi Upravne enote L. z dne 27.11.2000. Tožena stranka je v razlogih navedla, da je s sklepom o popravi pomote dopustno popravljati le očitne netočnosti ali napačne zapise, ne pa odpravljati razlik v stališčih in ugotovitvah organa. Napake volje upravnega organa je mogoče odpraviti le s spremembo odločbe, ki jo je mogoče doseči z uporabo pravnih sredstev. Tožnik bi tako moral ugovor, da je zahteval denacionalizacijo v drugačni vrednosti, kot je navedeno v odločbi, uveljavljati v pritožbenem postopku. Ker v zadevi ne gre za pomoto v smislu 219. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86), je prvostopni organ tožnikovo zahtevo za odpravo napak v odločbi pravilno zavrnil. V razlogih izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je odločba tožene stranke pravilna in zakonita. Strinja se z organom prve stopnje in toženo stranko, da sprememba odločbe, kot jo je uveljavljal tožnik, na podlagi zahteve za popravo pomote v odločbi ni mogoča. Na podlagi določbe 219. člena ZUP/86, ki se v tej zadevi uporablja na podlagi 324. člena ZUP/99 je namreč mogoče popraviti samo pomote tehničnega značaja, pri katerih gre za pomotni zapis stvarno izjavljene volje organa. V obravnavanem primeru pa je sporen denarni znesek s strani pravnega prednika tožnika v GPL vloženega kapitala, naveden v izreku odločbe, s katero je bila zahteva tožnika za denacionalizacijo tega kapitala zavrnjena. Iz priloženega spisa ter odločb prvostopnega organa in tožene stranke je razvidno, da je bil ob upoštevanju spornega denarnega zneska vloženega kapitala (8.475 dinarjev) voden ves denacionalizacijski postopek. To pa pomeni, da v izreku odločbe ne gre za pomotni zapis stvarno izjavljene volje organa, pač pa za pravilni zapis volje organa.

Tisto, kar tožnik uveljavlja, pa je zmota v velikosti vloženega kapitala oziroma zmotno ugotovljeno dejansko stanje, torej zmota organa v izjavi volje. Tožnik namreč sam navaja, da je prvostopni organ samovoljno spremenil količino vloženega kapitala, ker naj bi v zahtevi za denacionalizacijo ne bi zahteval devalvacijskega kapitala iz leta 1945, kot ga je upošteval organ. Gre torej za zatrjevano zmoto v izjavi volje organa. To pa je po zakonu dovoljeno uveljavljati le na podlagi pravnih sredstev, torej na podlagi določb 3. dela ZUP o pravnih sredstvih. Tožnik ne more na podlagi zahtevka za popravo pomote doseči presojo zakonitosti denacionalizacijske odločbe.

Tožnik v pritožbi navaja, da je obrazložitev sodbe vsebinsko netočna. Njegov namen je točnejša opredelitev zneskov. Predlagal je upoštevanje dokumentacije iz leta 1948. Navedena bi morala biti dva zneska - nominalna vrednost in knjižna valorizirana vrednost. Tudi sporazum iz leta 2001, ki so ga sklenili delničarji konzorcija, navaja takratne jugoslovanske dinarje. Tožnik predlaga, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, podrejeno pa, da se izpodbijana sodba spremeni in tožbi ugodi.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča sta sodišče prve stopnje in tožena stranka v zadevi pravilno odločila. Z razlogi, s katerimi sta tožena stranka in sodišče prve stopnje utemeljila svoje odločitve, se pritožbeno sodišče strinja.

Določba 219. člena ZUP/86 je bila pravilno uporabljena. Na podlagi te določbe sme upravni organ popraviti le to, kar ne posega v pravno situacijo, ki jo je ustvarila odločba. V konkretnem primeru ne gre za pomoto tehničnega značaja. Denacionalizacijski postopek, ki je se končal z zavrnitvijo tožnikovega zahtevka (na zavrnilno odločbo se nanaša predlog tožnika za popravo), je bil voden ob upoštevanju zneska, kot ga navaja izpodbijana sodba. Pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Dogovor iz leta 1991 ni okoliščina, ki bi bila pomembna pri presoji, ali so podani pogoji za izdajo sklepa o popravi.

Glede na navedeno je vrhovno sodišče kot pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.