Jedro

V kazenski zadevi je trebapri odločanju o dodelitvi brezplačne pravne pomoči kot temeljni in ključni okoliščini uporabiti težo dejanja in zagrožene kazni ter zahtevnost kazenskega postopka, v katerem se je znašel prosilec. Pri tem pa zakona ni mogoče razlagati oziroma uporabiti tako, da je prošnja obdolženca, ki mu grozi kazen zapora, za pravno pomoč zagovornika v kazenskem postopku očitno nerazumna oziroma da posledice takega postopka le-tega ne bi utemeljevale. Pri tem je tudi ocena glede možnosti uspeha za prvostopenjski kazenski postopek nebistvena Tudi iz zahteve c točke tretjega odstavka 6. člena EKČP je razvidno, da je v primerih, ko je zagrožen odvzem prostosti, to praviloma že samo po sebi okoliščina, ki terja brezplačno postavitev zagovornika obdolžencu brez lastnih sredstev. Kompleksnost postopka in osebnostne lastnosti obdolženca v zvezi s tem pa lahko pravno pomoč z zagovornikom utemeljujejo tudi v drugih kazenskih sodnih postopkih.

Izrek

I. Reviziji se ugodi. Sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, II U 103/2014-5 z dne 7. 5. 2014, se spremeni tako, da se tožbi ugodi in se odločba Okrožnega sodišča v Mariboru, št. Bpp 192/2014-4 z dne 20. 2. 2014, odpravi ter se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške upravnega spora na obeh stopnjah postopka v višini 645,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je Upravno sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožnika zoper odločbo Republike Slovenije, Okrožnega sodišča v Mariboru, št. Bpp 191/2014 z dne 20. 2. 2014, s katero je bila zavrnjena tožnikova prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči v kazenski zadevi št. I K 50422/2012, ki se je vodila pred Okrožnim sodiščem na Ptuju. V tej kazenski zadevi je zoper tožnika tekel kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja velike tatvine po 3. točki 205. člena v zvezi s prvim odstavkom 54. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Odločitev je tožena stranka oprla na 24. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), pri čemer je navedla, da zagrožena kazen zapora do petih let ni taka, da bi že po sami višini upravičevala postavitev zagovornika. Ob tem se je postavila na stališče, da ne gre za pravno in dejansko tako zapleten postopek, da bi bilo v interesu pravičnosti, da se tožniku samo zato dodeli zagovornik, prav tako pa v zadevi ni najti okoliščin, zaradi katerih prosilec ne bi bil sposoben razumeti pomena in poteka kazenskega postopka oziroma da ni okoliščin, ki bi kazale, da bo pošten postopek zagotovljen le, če bo imel prosilec pomoč strokovne obrambe. Ocenila je, da bo prosilcu, če bo to potrebno, postavljen zagovornik po uradni dolžnosti.

2. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo, da ureditev ZBPP organu za brezplačno pomoč nalaga, da opravi tudi vsebinski preizkus zadeve, čeprav v omejenem obsegu. Če je prošnjo na podlagi 24. člena ZBPP treba zavrniti, mora pristojni organ svojo odločitev tudi ustrezno obrazložiti. V konkretni zadevi je po mnenju sodišča prve stopnje tožena stranka pri presoji navedenih pogojev pravilno oprla svojo odločitev na 24. člen ZBPP tako glede razumnosti zadeve oz. verjetnega izgleda na uspeh, kot tudi glede upoštevanja interesa pravičnosti. Toženka je pravilno upoštevala relevantne okoliščine konkretne zadeve, med njimi težo kaznivega dejanja, zapletenost postopka glede na obravnavanje pravno zapletenih vprašanj, (ne)zahtevno izvedbo dokaznega postopka ter druge konkretne okoliščine, ki kažejo na to se je tožeča stranka v kazenskem postopku sposobna sama zagovarjati in braniti svoje interese. V obrazložitvi je tudi podala jasno utemeljitev, na katero se sodišče prve stopnje tudi sklicuje (71. člen Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

3. Zoper sodbo sodišča prve stopnje vlaga tožnik (v nadaljevanju revident) revizijo in se glede njene dovoljenosti sklicuje na 2. in 3. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Kot pomembno pravno vprašanje navaja vprašanje zakonitosti in ustavnosti presojanja kriterijev za dodelitev brezplačne pravne pomoči, in sicer na kakšen način lahko organ za brezplačno pravno pomoč navedene kriterije presoja v kazenski zadevi. Ob tem revident opozarja, da je posebej sporen kriterij, da ima prosilec verjetne izglede za uspeh, saj ga organ ne more uporabiti, ne da bi s tem prejudiciral možnost razpleta obravnave in s tem posegel v ustavno zagotovljeno domnevo nedolžnosti. Glede pomena navedenega vprašanja poudarja, da je pravica do zagovornika v kazenskem postopku elementarna pravica vsakega obdolženca in temelji na Ustavi Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) in Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP), kot taka pa ne more biti podvržena presoji kakršnih koli kriterijev. Revident navaja, da ima odločitev tožene stranke zanj zelo hude življenjske posledice, saj je nezaposlen in brez sredstev za preživljanje, zoper njega pa je uveden kazenski postopek, v katerem mu grozi zaporna kazen, zato pomoč strokovnjaka nujno potrebuje.

4. Glede utemeljenosti revizije revident uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi, spremeni sodbo sodišča prve stopnje tako, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne v ponovno odločanje organu tožene stranke oziroma da reviziji ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša stroške revizijskega postopka.

5. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

K I. točki izreka:

6. Revizija je utemeljena.

7. Revizija je dovoljena na podlagi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 zaradi pomembnega pravnega vprašanja uporabe pogojev iz 24. člena ZBPP za dodelitev brezplačne pravne pomoči v kazenski zadevi in sicer njihove skladnosti z zahtevami 29. člena Ustave ter 6. člena EKČP. Na navedeno vprašanje je Vrhovno sodišče sicer že odgovorilo v revizijskih zadevah istega revidenta (tako sodbi X Ips 226/2014 in X Ips 207/2014), vendar pa je z vidika načela enakosti pred zakonom (14. člen Ustave) pomembno, da se zagotovi revidentu enako sodno varstvo tudi v zadevi, glede katere je bila revizija vložena skoraj sočasno z že rešenima zadevama in se učinki precedenčnih odločitev Vrhovnega sodišča na predmetno zadevo zato še niso mogli nanašati. Ker pa v tem primeru odločitev Vrhovnega sodišča temelji na enakih nosilnih razlogih (ratio decidendi) kot v citiranih zadevah, jih Vrhovno sodišče povzema le v skrajšani obliki in se v preostalem sklicuje na navedeni zadevi.

8. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po prvem odstavku 85. člena ZUS-1 se lahko vloži le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava, za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 preizkuša tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njem navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem okviru je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

9. Iz dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku, na katero je svojo odločitev oprlo sodišče prve stopnje in na katero je revizijsko sodišče po drugem odstavku 85. člena ZUS-1 vezano, izhaja, da je bil revident v času odločanja v kazenskem postopku zaradi kaznivega dejanja, za katere je zagrožena kazen zapora do petih let (3. točka 205. člen KZ-1). Revident je zaprosil za dodelitev brezplačne pravne pomoči, ki je vključevala zastopanje z zagovornikom, za navedeni kazenski postopek pred prvostopenjskim sodiščem v času, ko ta postopek še ni bil zaključen. Navedena prošnja je bila s strani tožene stranke zavrnjena zato, ker po njeni presoji ni bil izpolnjen t.i. vsebinski pogoj (objektivni pogoj) iz prvega odstavka 24. člena ZBPP, temu pa pritrjuje tudi sodišče prve stopnje.

10. Pravico do dodelitve ZBPP je v času veljavnosti izdaje izpodbijane odločbe tožene stranke1 urejal 24. člen, ki je predpisoval zahtevane pogoje. Vsaka razlaga zakonskih določb pa mora biti skladna z Ustavo ter s človekovimi pravicami in temeljnimi svoboščinami, ki jih varujejo ratificirane meddržavne pogodbe, med katerimi je v obravnavani zadevi upoštevna EKČP. Sodišča in drugi organi oblasti tako uporabljenim zakonskim normam ne smejo dati vsebine, ki bi povzročila kršitev človekovih pravic ali svoboščin. Navedeno velja seveda tudi za odločanje o dodelitvi brezplačne pravne pomoči ob razlagi 24. člena ZBPP. S tega vidika ima revident prav, ko uveljavlja, da je v kazenskih postopkih pravica do brezplačne pravne pomoči posebej varovana tudi v povezavi s pravico do obrambe po 29. členu Ustave in 6. členu EKČP in da je torej obdolženec v tem primeru v posebej zahtevnem položaju. Pravica do obrambe s pomočjo zagovornika je torej bistven element pravice do poštenega sojenja. Njen namen je v sklopu navedenih pravic zagotoviti enakost strank v kazenskem postopku s tem, da ima obdolženec pri svoji obrambi pomoč neodvisnega pravnega strokovnjaka2. 11. Ob navedeni vsebini te človekove pravice po Ustavi pa tretji odstavek 6. člena EKČP v točki c izrecno določa, da je sestavni del pravice do poštenega sojenja, da ima vsakdo, kdor je obdolžen kaznivega dejanja "pravico, da se brani sam ali z zagovornikom po lastni izbiri ali če nima dovolj sredstev za plačilo zagovornika, da ga dobi brezplačno, če to zahtevajo interesi pravičnosti". Glede vprašanja, kdaj brezplačno zastopanje po zagovorniku v kazenskem postopku zahtevajo interesi pravičnosti, da bo ustrezno varovana navedena človekova pravica, pa obstaja tudi ustaljena praksa Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP), ki poudarja, da je pri tem (ob ugotovitvi, da za to obdolženec nima dovolj sredstev3) treba uporabljati dva kriterija in sicer (1) resnost kršitve in težo zagrožene kazni ter (2) kompleksnost obravnavane zadeve (tako npr. sodba ESČP v zadevi Quaranta proti Švici, z dne 24. 5. 1991, pa tudi odločitev velikega senata ESČP v zadevi Benham proti Združenemu kraljestvu, z dne 10. 6. 1996, in kasnejše, npr. Talat Tunç proti Turčiji, z dne 27. 3. 2007 ter Zdravko Stanev proti Bolgariji z dne 6. 11. 2012).

12. Pravno vprašanje, ki je torej ključno v obravnavanem primeru, je, ali je bila razlaga 24. člena ZBPP, ki sta jo podali tožena stranka oziroma sodišče prve stopnje, skladna z Ustavo oziroma s konkretnejšimi zahtevami navedene določbe 6. člena EKČP. Na podlagi te presoje pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ob presoji vsebinskega pogoja za dodelitev brezplačne pravne pomoči revidentu v kazenskem postopku napačno uporabilo materialno pravo in napačno razložilo zahteve 24. člena ZBPP.

13. V kazenski zadevi je treba kot temeljni in ključni okoliščini uporabiti težo dejanja in zagrožene kazni ter zahtevnost kazenskega postopka, v katerem se je znašel prosilec. Pri tem pa zakona ni mogoče razlagati oziroma uporabiti tako, da je prošnja obdolženca, ki mu grozi kazen zapora, za pravno pomoč zagovornika v kazenskem postopku očitno nerazumna oziroma da posledice takega postopka le-tega ne bi utemeljevale. Pri tem je tudi ocena glede možnosti uspeha za prvostopenjski kazenski postopek nebistvena4. Tudi iz zahteve c točke tretjega odstavka 6. člena EKČP je razvidno, da je v primerih, ko je zagrožen odvzem prostosti, to praviloma že samo po sebi okoliščina, ki terja brezplačno postavitev zagovornika obdolžencu brez lastnih sredstev5. Kompleksnost postopka in osebnostne lastnosti obdolženca v zvezi s tem pa lahko pravno pomoč z zagovornikom utemeljujejo tudi v drugih kazenskih sodnih postopkih.

14. Ker je v obravnavani zadevi nesporno, da je revident zaprosil za pravno pomoč v kazenskem postopku, v katerem je bil obdolženec in v katerem mu je bilo mogoče izreči kazen zapora do petih let6, bi ob upoštevanju te okoliščine tožena stranka oziroma sodišče prve stopnje revidentu morala ob pravilni uporabi 24. člena ZBPP za zagotovitev pravice do poštenega sodnega postopka odobriti brezplačno pravno pomoč za zastopanje z zagovornikom v tem kazenskem postopku, če je izpolnjeval tudi ostale z zakonom predpisane pogoje. Zato je Vrhovno sodišče zaradi napačne uporabe materialnega prava ter z namenom odprave kršitve revidentove človekove pravice do poštenega sojenja iz 29. člena Ustave ter c točke tretjega odstavka 6. člena EKČP reviziji ugodilo ter spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani upravni akt tožene stranke ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje (prvi odstavek 94. člena ZUS-1). V novem postopku bo tožena stranka tako morala upoštevati navedeni vidik uporabe 24. člena ZBPP in ob presoji ostalih zakonskih pogojev ustrezno odločiti o prošnji revidenta.

K II. točki izreka:

15. Ker je revident z revizijo uspel in je Vrhovno sodišče prvostopenjsko sodbo spremenilo in samo odpravilo odločbo tožene stranke, je odločilo tudi o stroških postopka. Revident je v upravnem sporu priglasil stroške, ki bi bili odmerjeni na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, torej v višini iz drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu v višini 285 EUR, povečanih za 22% DDV (62,70 EUR) skupaj torej 347,70 EUR. Ker pa je revident v tožbi uveljavljal le stroške v višini 226,70 EUR, kar povečano za 22% DDV (49,87 EUR) znaša 276,57 EUR, jih je sodišče priznalo v slednji višini. Revident je v reviziji priglasil stroške revizijskega postopka, ki temeljijo na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 in so v skladu s prehodno določbo drugega odstavka 20. člena Odvetniške tarife odmerjeni na podlagi drugega odstavka 25. člena Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT). Na podlagi tar. št. 3300 (količnik 2) je revidentu ob upoštevanju vrednosti spornega predmeta (3.500,00 EUR) treba priznati 282,00 EUR nagrade za postopek z revizijo in 20,00 EUR materialnih stroškov (tar. št. 6002 ZOdvT), poleg tega pa še 22 % DDV od nagrade in izdatkov (66,44 EUR). Tožena stranka je tako dolžna revidentu povrniti stroške revizijskega postopka v višini 368,44 EUR, skupno torej 645,01 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe.

1 Kasnejše spremembe ZBPP navedenih določb prvega in tretjega odstavka 24. člena vsebinsko niso bistveno spremenile. 2 Tako odločba Ustavnega sodišča št. Up-729/03, U-I-187/04 z dne 8. 7. 2004 (Uradni list RS, št. 83/2004 in OdlUS XIII, 81), 18. točka obrazložitve. 3 Navedeni subjektivni pogoj določajo tudi 13. člen ZBPP in naslednji, v obravnavani zadevi pa ni bil predmet spora. 4 Tudi Ustavno sodišče v citirani odločbi poudarja, da je glede jamstev v kazenskem postopku ESČP večkrat poudarilo, da se 6. člen EKČP nanaša tudi na pritožbene postopke, v katerih lahko pride do razveljavitve izpodbijanih sodb. Posebnosti, ki jih je treba upoštevati v omenjenih postopkih, je ESČP strnjeno navedlo v zadevi Monnell in Morris proti Združenemu kraljestvu, sodba z dne 2. 3. 1987, Ser. A, Vol. 115. 5 Navedeno je razvidno tudi iz sodne prakse ESČP, ki se je razvila na tej podlagi, npr. citirane odločitve v zadevi Quaranta in drugi. Tako tudi Evropska komisija v svojem priporočilu o pravici do brezplačne pravne pomoči za osumljene ali obdolžene osebe v kazenskih postopkih z dne 27. novembra 2013 (2013/C 378/03), točka 12. 6 V citirani zadevi Quaranta je bila zagrožena višina kazni tri leta, v zadevi Benham do tri mesece, v zadevi Zdravko Stanev pa do dve leti.