Jedro

Sodišče v navedeni zadevi ni razpisalo glavne obravnave, saj je v predhodnih sojenjih na obravnavah dovolj temeljito ugotovilo dejansko stanje in po dodatnem ugotavljanju dejanskega stanja v zadnjem upravnem postopku tako ni več sporno, koliko dela je opravila stranka z interesom pri notarju. V tej zadevi je bilo sporno zgolj še to, ali je tak obseg dela zadovoljiv, da je mogoče trditi, da je izpolnjen pogoj iz 5. točke prvega odstavka 8. člena ZN.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo v ponovljenem postopku za notarja na prostem notarskem mestu s sedežem v A. imenovala B.B. (v nadaljevanju: stranka z interesom). V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožena stranka dne 28. 5. 2010 objavila razpis za eno prosto notarsko mesto s sedežem v A., na katerega so se prijavili stranka z interesom, tožnik in C.C. Tožena stranka je ugotovila, da vsi trije prijavljeni kandidati izpolnjujejo razpisne pogoje, zato je njihove kandidature posredovala v mnenje Notarski zbornici Slovenije. Notarska zbornica Slovenije je v mnenju navedla, da je primeren kandidat za imenovanje za notarja na notarsko mesto s sedežem v A. tožnik in da ne gre zanemariti tudi dolgoletnih sodnih izkušenj kandidata C.C., zlasti na področju nepravdnega in izvršilnega postopka. Zoper tedanjo odločbo tožene stranke z dne 15. 9. 2010 je tožnik vložil tožbo, ki jo je Upravno sodišče s sodbo z dne 16. 2. 2011 zavrnilo, navedeno sodbo pa je Vrhovno sodišče s sklepom z dne 14. 4. 2011 razveljavilo in zadevo vrnilo v nov postopek, na kar je Upravno sodišče s sodbo z dne 17. 6. 2011 tožbo tožnika ponovno zavrnilo, Vrhovno sodišče pa je s sklepom z dne 29. 9. 2011 sodbo sodišča z dne 17. 6. 2011 razveljavilo ter zadevo ponovno vrnilo v nov postopek. Nato je Upravno sodišče s sodbo z dne 7. 11. 2011 tožbo tožnika že tretjič zavrnilo, zoper to sodbo se je tožnik pritožil, na kar je Vrhovno sodišče s sklepom št. I Up 724/2011 z dne 26. 1. 2012 sodbo razveljavilo, odpravilo odločbo tožene stranke z dne 15. 9. 2010 ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje. Iz obrazložitve navedenega sklepa Vrhovnega sodišča izhaja, da to drži, da Zakon o notariatu (v nadaljevanju ZN) ne opredeljuje obsega dela kandidata za notarja, toda zaradi tega ni mogoče sklepati, da je obseg pravniškega dela pri subjektih iz 5. točke prvega odstavka 8. člena ZN popolnoma nedoločen. Sodišče prve stopnje pa dejanskega obsega dela stranke z interesom ni ugotavljalo, zato je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

2. V nadaljevanju tožena stranka navaja, da je Komisija za izvedbo izbirnega postopka, ki jo je minister za pravosodje imenoval s sklepom z dne 22. 6. 2010 ponovno opravila izbirni postopek v skladu z 10.a členom ZN. Komisija je v ponovljenem izbirnem postopku preverila strokovno usposobljenost prijavljenih kandidatov ter izpolnjevanje pogoja iz 6. točke prvega odstavka 8. člena ZN. Iz zapisnika o opravljenih ustnih razgovorov izhaja, da so kandidati od skupno možnih 30 točk prejeli: kandidat C.C. 23 točk, tožnik in stranka z interesom po 28 točk. Tožena stranka se je na Notarsko zbornico Slovenije obrnila z dopisom, naj poda mnenje o vseh prijavljenih kandidatih in jo hkrati zaprosila, naj poda tudi mnenje o tem, ali so glede na priloženo dokumentacijo kandidati opravili takšen obseg dela, ki je običajen oziroma običajno pričakovan. Notarska zbornica Slovenije je ponovila svoje stališče z dne 19. 7. 2010 ter še dodala, da izvršni odbor zbornice toženi stranki predlaga, naj na prosto notarsko mesto v A. imenuje kandidata, pri katerem ne bo nikakršnega dvoma o njegovi verodostojnosti. Nato je tožena stranka Notarsko zbornico Slovenije ponovno pozvala, naj poda stališče o tem, ali meni, da pri katerem od prijavljenih kandidatov obstoji dvom o njegovi verodostojnosti, Notarska zbornica Slovenije pa je odgovorila, da izvršni odbor zbornice k že sprejetemu sklepu nima kaj dodati niti ni seznanjen z drugimi dejstvi in potrjuje prejšnje stališče, ki je bilo že poslano toženi stranki dne 19. 7. 2012. 3. Komisija za izvedbo izbirnega postopka je v zvezi z zahtevo Vrhovnega sodišča, naj tožena stranka preveri, koliko je znašal dejanski obseg dela pri stranki z interesom, oziroma da naj bi bil obseg dela precej pod običajnim, ugotovila, da zaradi narave notarskega poslovanja zakonska ureditev notariata ne postavlja nobenih količinskih meril, ki bi jih morali notarji letno izpolnjevati in na podlagi katerih bi se lahko izdelala ocena notarske funkcije. Tudi Vrhovno sodišče v navedenem sklepu v ničemer ne pove, kaj naj bi predstavljalo količinsko merilo za predvideni obseg dela notarskega kandidata, prav tako iz sklepa ni razvidno, ali je sodišče imelo v mislih tudi to, da bi v okviru ugotavljanja obsega dela pri posameznem kandidatu ugotavljali, ali je opravil strokovno bolj ali manj zahtevne zadeve. Komisija je ugotovila, da ni mogoče zaključiti, da bi bil obseg dela, ki ga je pri notarju opravila stranka z interesom, pod običajnim oziroma pod običajno pričakovanim. V zvezi s strokovno zahtevnostjo 86 SV zadev, ki jih je opravila stranka z interesom, pa je notar Č., zaslišan kot priča v upravnem sporu, povedal, da je stranka z interesom opravljala strokovno zahtevnejše zadeve, zato komisija na dvomi v strokovno usposobljenost kandidata. Določbe ZN zahtevajo zgolj to, da mora imeti kandidat najmanj eno leto praktičnih izkušenj na pravniških delih po opravljenem pravniškem državnem izpitu pri notarju, sodišču, odvetniku, na državnem tožilstvu ali pri državnem pravobranilstvu. Komisija je tudi ugotovila, da je zakonodajalec 5. točko prvega odstavka 8. člena ZN spremenil tako, da je zahtevane praktične izkušnje občutno skrajšal. Z novelo Zakona o notariatu (ZN-C) je bilo navedeno določilo spremenjeno tako, da je določalo, da je za notarja lahko imenovan, kdor ima pet let praktičnih izkušenj kot univerzitetni diplomirani pravnik, od tega najmanj eno leto pri notarju ali najmanj eno leto pri sodišču, odvetniku ali državnem pravobranilcu, prej se je zahtevalo pa dve leti pri notarju in najmanj eno leto pri sodišču, odvetniku ali javnem pravobranilcu. Tako skrajšanje zahtevanih praktičnih izkušenj pri notarju je bilo po mnenju zakonodajalca upravičeno. Predlagana sprememba je bila v tem delu upravičena in potrebna iz razloga večje dostopnosti za opravljanje notarskega poklica. V obrazložitvi navedene novele je zakonodajalec poudaril, da se glede področja pridobivanja praktičnih izkušenj obvezno enoletno pridobivanje izkušenj pri notarju določa kot enakovredno enoletnim izkušnjam pri sodišču, odvetniku, na državnem tožilstvu ali pri državnem pravobranilstvu. Komisija je v fazi izbirnega postopka ugotavljala tudi morebitno neizpolnjevanje pogoja iz 6. točke prvega odstavka 8. člena ZN. Ugotovila je, da iz ravnanj in obnašanja kandidatov ni mogoče sklepati, da kandidati notarskega poklica ne bi opravljali strokovno, pošteno ali da kot notarji ne bi varovali ugleda notarskega poklica ter nepristranskosti. Komisija je bila mnenja, da vsi kandidati izpolnjujejo pogoje iz drugega odstavka 10.a člena ZN za imenovanje na prosto notarsko mesto s sedežem v A. 4. V skladu z določbo 10.a člena ZN minister za pravosodje opravi izbiro izmed kandidatov, ki izpolnjujejo zakonske pogoje za imenovanje in pri tem ni vezan na mnenje Notarske zbornice Slovenije in tudi ne na mnenje Komisije za izvedbo izbirnega postopka. Ker vsi kandidati izpolnjujejo zakonske pogoje za imenovanje za notarja, je minister po seznanitvi z mnenjem Komisije za izvedbo zbirnega postopka kot najprimernejšega kandidata ocenil stranko z interesom.

5. Tožnik v tožbi povzema dotedanje postopke ter vsebino izpodbijane odločbe. Nadalje tožnik meni, da je bil za notarja ponovno imenovan kandidat, ki ne izpolnjuje vseh pogojev, ki so predpisani za imenovanje za notarja. Stranka z interesom ne izpolnjuje pogoja iz 5. točke prvega odstavka 8. člena ZN v delu, ki določa, da mora imeti po opravljenem pravniškem izpitu tudi najmanj eno leto praktičnih izkušenj pri notarju, na sodišču, pri odvetniku, na državnem tožilstvu ali pri državnem pravobranilstvu. Stranka z interesom izpolnjevanje tega pogoja dokazuje zgolj z delom v pisarni notarja Č.Č., pri katerem je bil formalno zaposlen kot notarski pomočnik, v resnici pa je bil v notarski pisarni prisoten zgolj izjemoma in v zelo kratkih obdobjih, pri čemer je bil obseg dela, ki ga je opravil, precej pod običajnim oziroma običajno pričakovanim. V času, ko je bila formalno zaposlena pri notarju Č., je stranka z interesom opravljala dela in posle za družbo D. d.o.o. Navedena dejstva je tožnik že dokazal v pravnomočno končanem sodnem postopku opr. št. I U 1778/2011. Nadalje tožnik dokazuje, da naj bi stranka z interesom v navedenem obdobju dejansko delala za podjetje D. d.o.o. Tožnik tudi navaja, da tožena stranka ni upoštevala ugotovitve vrhovnega sodišča o tem, da je bil obseg dela, ki ga je pri notarju Č. opravila stranka z interesom, precej pod običajnim oziroma običajno pričakovanim. Namesto tega se je postavila na stališče, da ni mogoče zaključiti, da bi bil ta obseg dela precej pod običajnim. Vrhovno sodišče ni preseglo okvirov zakona, saj je zgolj kreiralo sodno prakso. Stranka z interesom za svoje trditve opravljanih pravniških poslih pri notarju tudi sama ni predložila niti enega verodostojnega materialnega dokaza. Nadalje tožnik navaja, koliko overitev je sam opravil v letih 2007 do 2011. Stranka z interesom se je v notarski pisarni, kjer je bila formalno zaposlena, pojavila le izjemoma, pa še takrat tam ni opravljala notarskih poslov in ta način ni mogla pridobiti zahtevanih 12 mesečnih praktičnih izkušenj pri notarju. Tožnik se tudi ne strinja s stališčem tožene stranke, da kolikor bi obveljalo stališče Vrhovnega sodišča, da pogoja za imenovanje ne bi več izpolnjeval niti notar, ki se mu je obseg dela iz takšnih ali drugačnih razlogov zmanjšal pod neko mejo. Po mnenju tožnika je tudi nepotrebna preučitev preteklih posegov zakonodajalca v 5. točko prvega odstavka 8. člena ZN. To, da je bil ta pogoj prej strožji, ne more imeti nikakršnega vpliva na odločitev v konkretnem primeru. V javnem interesu je, da je za notarja imenovana oseba, ki nesporno izpolnjuje vseh devet pogojev, določenih v prvem odstavku 8. člena ZN. V postopku imenovanja notarja ne bi smelo biti nikakršnega prostora za dvom o izpolnjevanju katerega koli od pogojev, ki jih zahteva ZN. V ponovljenem izbirnem postopku ni bilo ugotovljeno, da stranka z interesom ne izpolnjuje pogojev po 5. in 6. točki prvega odstavka 8. člena ZN. Kršena so bila tudi pravila postopka, ker tožena stranka ni ugotavljala dejanskega obsega dela stranke z interesom pri notarju Č. Ker je tožena stranka izdala novo odločbo v nasprotju s pravnim mnenjem vrhovnega sodišča, so po drugem odstavku 65. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) podani pogoji, da sme sodišče izpodbijano odločbo odpraviti in s sodbo samo odločiti o stvari. V postopku tožnik tudi ni bil pozvan, da se izjasni o kandidaturi drugih kandidatov, kar pomeni, da do sedaj ni mogel podati dejstev in dokazov, ki so navedeni v tožbi. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter samo odloči o zadevi tako, da za notarja na prostem notarskem mestu s sedežem v A. imenuje tožnika, predlaga pa tudi, naj sodišče toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka v 15 dneh, po tem roku pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Podrejeno predlaga, naj odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek in tudi v tem primeru predlaga povrnitev stroškov postopka.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da se ne bo opredeljevala do tožbenih očitkov, ki se nanašajo na domnevno fiktivnost zaposlitve stranke z interesom. Tovrstni ugovori so namreč brezpredmetni, saj je Vrhovno sodišče v zadnjem sklepu z dne 26. 1. 2012 nesporno ugotovilo, da tožnik tožbenih navedb, da je bila ta zaposlitev fiktivna, ni dokazal. Vrhovno sodišče ni ugotovilo le tega, da ni šlo za fiktivno zaposlitev, ampak tudi to, da je stranka z interesom pri notarju Č.Č. opravila vsaj tiste zadeve, ki so navedene na seznamu SV zadev, ki je bil sodišču predložen že v predhodnem postopku upravnega spora. Sodišče je kot sporno izpostavilo le vprašanje, ali je bilo teh zadev številčno dovolj, oziroma ali je bil obseg dela, ki ga je opravila stranka z interesom, običajen oziroma običajno pričakovan. Iz sklepa Vrhovnega sodišča ne izhaja, da je upad obsega poslovanja pri notarju Č. sam po sebi razlog, da je bil obseg dela, ki ga je stranka z interesom opravila, precej pod običajnim oziroma običajno pričakovanim, pač pa je razlog za tak zaključek predvsem razmerje med številom v obravnavanem obdobju opravljenih SV notarskih zadev ter številom SV zadev, na katerih naj bi delala stranka z interesom. Tožena stranka je proučila dokumentacijo, ki je vsebovala tudi podatke o številu notarskih zadev, opravljenih v letu 2009, kar je upoštevala pri svoji odločitvi. Ugotovila je, da je bilo v letu 2009 v notarski pisarni notarja Č.Č. opravljenih 451 SV notarskih zadev, medtem ko je bilo v notarski pisarni notarja E.E. opravljenih 893 SV notarskih zadev. To pomeni, da je imela pisarna notarja Č.Č. v primerjavi s pisarno notarja E.E. približno pol manjši pripad SV notarskih zadev. Stranka z interesom je v letu 2009 opravila 73 SV notarskih zadev, 13 pa v letu 2008. To znaša 16,19 %, medtem ko je tožnik od vseh SV notarskih zadev v letu 2009 opravil 214 zadev, kar znaša 23,96 %. Obseg dela, ki ga opravi kandidat za notarja pri odločitvi o tem, ali izpolnjuje pogoj iz 5. točke prvega odstavka 8. člena ZN, ni odločilen. Za izpolnjevanje tega pogoja je ključno dejstvo, da je konkretni kandidat v času zaposlitve pri notarju opravljal pravniška dela in da se je v okviru tega dela strokovno usposobil za samostojno opravljanje notarske službe. Tožena stranka je seznanjena s tem, da imajo različne notarske pisarne različen obseg pripada zadev. Ne more pa se dajati prednost tistim kandidatom, ki so v določeni notarski pisarni opravili številčno gledano več zadev, kot drugi prijavljeni kandidati. Slednje bi se upoštevalo, če bi tožena stranka ugotovila, da so bile notarske zadeve, ki jih je pripravljal določeni kandidat, manj zahtevne. Poleg tega notarski pomočniki opravijo veliko dela, ki ga ni mogoče količinsko opredeliti. Gre za delo, ki ni izmerljivo v številkah, je pa izrednega pomena za dosego večje varnosti v pravnem prometu. Zakonodajalec zahtevanega trajanja praktičnih izkušenj ni imel namena oblikovati na način, kot je to zapisalo Vrhovno sodišče. Menil je, da bi bila merila, ki bi jih postavil, za marsikaterega kandidata lahko arbitrarna. V konkretnem primeru tožena stranka pri stranki z interesom ni dvomila v izpolnjevanje pogoja iz 5. točke prvega odstavka 8. člena ZN, saj je stranka z interesom predložila dokumentacijo, iz katere je razvidno, da je delo pri notarju Č.Č. nedvomno opravljala v smislu zahteve po enoletni posebni zaposlitvi iz 5. točke prvega odstavka 8. člena ZN. Tako stranka z interesom kot tožeča stranka sta pri ustnem razgovoru prejeli 28 točk od 30. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

7. Stranka z interesom v odgovoru na tožbo meni, da se je tožena stranka pravilno opredelila do stališč Vrhovnega sodišča. Pri tem pa navaja, da je Vrhovno sodišče naložilo ugotavljanja dejstev o obsegu opravljenega dela prijavljenih kandidatov, čeprav ZN ugotavljanja teh dejstev ne predvideva in še manj zahteva. ZN kriterija obsega opravljanega dela pri notarju ne pozna. Tožena stranka se je v obrazložitvi odločbe opredelila do vseh vprašanj, katere je izpostavilo Vrhovno sodišče v svojem sklepu. V ničemer ni prekršila pravil postopka. Vrhovno sodišče je zahtevalo ugotavljanje izpolnjevanja določenega pogoja na način, ki ga zakonodajalec ni predvidel. V vseh dosedanjih postopkih imenovanja notarja se obseg dela posameznega kandidata nikoli ni ugotavljal. Niti tožnik niti tretji kandidat niso predložili dokazil o obsegu in vrsti del, ki so jih opravili v času posebne enoletne prakse pri notarju oziroma na sodišču. Stranka z interesom opozarja tudi na to, da je Vrhovno sodišče v zadnjem sklepu v 9. točki tudi samo ugotovilo, da je Upravno sodišče v postopku na prvi stopnji pravilno argumentiralo, da tožnik ni uspel dokazati, da je bila zaposlitev stranke z interesom pri notarju Č. fiktivna. Zato so nerelevantne ponovne trditve tožnika, da stranka z interesom pri notarju Č. ni delala. V predmetnem postopku je naloga sodišča ta, da oceni zakonitost odločitve tožene stranke o vprašanju, ali je tožena stranka pravilno odločila, da konkretnega obsega dela kandidatov ne bo ugotavljala. Kandidati so vedno izpolnjevanje pogoja iz 5. točke prvega odstavka 8. člena ZN dokazovali z delovno knjižico oziroma z drugim ustreznim dokazilom o ustrezno dolgem trajanju delovnega razmerja pri navedenih delodajalcih. Nikoli pa se ni ugotavljal konkreten obseg opravljenega dela. Glede na dejstvo, da je tudi Vrhovno sodišče mnenja, da zaposlitev stranke z interesom ni bila fiktivna, samo zase dokazuje, da je stranka z interesom opravljala pravniška dela, ki se za notarskega pomočnika predpostavljajo, pri čemer je s tem pridobivala tudi potrebne posebne enoletne praktične izkušnje. Stranka z interesom predlaga, naj sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

8. Tožnik v pripravljalni vlogi navaja, da je za razliko od stranke z interesom toženi stranki predložil tudi listinske dokaze o notarskih listinah, ki jih je kot namestnik notarja strankam prebral in obrazložil ter dokazilo o strokovni pomoči notarskim pisarnam po Sloveniji ob uvedbi elektronskih zemljiško knjižnih predlogov. Seznam SV zadev, na katerih je delala stranka z interesom, sam po sebi nima nobene dokazne vrednosti. Sicer pa je delo na SV zadevah zgolj del opravil, ki jih opravljajo notarski pomočniki. Vrhovno sodišče je prišlo do zaključka, da je bil obseg dela, ki ga je pri notarju Č. opravila stranka z interesom, pod običajnim oziroma običajno pričakovanim. V 14 mesecih, ko je bila stranka z interesom zaposlena pri notarju Č.Č. ni redno opravljala službe na način, kot je to običajno za službo notarskega pomočnika. Stališče Vrhovnega sodišča ne pomeni neutemeljenega razlikovanja med dokazovanjem praktičnih izkušenj, pridobljenih v razdobju petih let po pravniškem državnem izpitu, in tistimi, ki so pridobljene pri v 5. točki prvega odstavka 8. člena ZN taksativno naštetih delodajalcih, kot zmotno zaključuje stranka z interesom. Po mnenju tožnika stranki z interesom ni bila kršena pravica do enakosti pred zakonom, ker je bilo sporno zgolj njeno izpolnjevanje zakonskih pogojev za notarja, ne pa tudi ostalih dveh kandidatov. Sicer pa je bil tudi tožnik pozvan, da predloži dokazila o praktičnih izkušnjah. Opravljen preizkus strokovne usposobljenosti v nobenem primeru ne more nadomestiti pogoja iz 5. točke prvega odstavka 8. člena ZN. Pridobitev statusa odvetnika stranke z interesom pa je za odločitev v predmetni zadevi brezpredmetna.

K točki I. Izreka:

9. Tožba ni utemeljena.

10. Sodišče najprej pojasnjuje, da je tožena stranka odločala v ponovljenem postopku, potem ko je Vrhovno sodišče s sklepom opr. št. I Up 724/2011 razveljavilo sodbo upravnega sodišča opr. št. I U 1778/2011-67 z dne 7. 11. 2011, odpravilo odločbo tožene stranke z dne 15. 9. 2010 in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje. V predmetni zadevi je sporno to, ali tožnik izpolnjuje enega izmed zakonskih pogojev za imenovanje za notarja, konkretno pogoj iz 5. točke prvega odstavka 8. člena ZN. Konkretno je od tega sporno zgolj to, ali ima stranka z interesom eno leto praktičnih izkušenj na pravniških delih pri notarju. S tem v zvezi naj bi bilo zgolj posledično sporno tudi to, ali je tožnik vreden javnega zaupanja za opravljanje notariata (pogoj iz 6. točke prvega dostavka 8. člena ZN). Po mnenju sodišča bi obstajal dvom v izpolnjevanje tega pogoja zgolj v primeru, če bi se izkazalo, da je bila ta zaposlitev zgolj fiktivna, za kar pa je bilo že v prejšnjem upravnem sporu ugotovljeno, da ni bila. Vrhovno sodišče je namreč v zadnjem sklepu, s katerim je odpravilo odločbo tožene stranke, zavzelo stališče, da ni dokazano, da bi bila zaposlitev stranke z interesom pri notarju zgolj fiktivna. Iz tega logično izhaja, da je stranka z interesom dejansko več kot eno leto imela praktične izkušnje na pravniških delih pri notarju. Nadalje je Vrhovno sodišče v tem sklepu zavzelo stališče, da ni mogoče sklepati, da je obseg pravniškega dela, ki ga je moral kandidat opraviti, da obravnavani zakonski pogoj izpolnjuje, popolnoma nedoločen. Izrazilo je tudi mnenje, da je bil obseg dela, ki ga je opravila stranka z interesom, pod običajnim oziroma običajno pričakovanim, na kar je izrazilo stališče, da to zgolj lahko pomeni, da stranka z interesom ne izpolnjuje tega pogoja, ni pa Vrhovno sodišče v tem sklepu zavzelo stališče, da stranka z interesom tega pogoja ne izpolnjuje. To pomeni, da je zgolj dopustilo možnost, da morda stranka z interesom tega pogoja ne izpolnjuje. Ob koncu sklepa je Vrhovno sodišče še izrazilo stališče, da se tega, koliko je znašal dejanski obseg dela stranke z interesom, ni ugotavljalo.

11. Sodišče je glede na zgoraj navedena stališča Vrhovnega sodišča preverjalo, ali je tožena stranka v ponovljenem postopku ravnala v skladu z stališči vrhovnega sodišča. 12. Kot izhaja iz izpodbijane odločbe in upravnega spisa, je tožena stranka pozvala Notarsko zbornico Slovenije, naj poda mnenje o tem, ali so kandidati opravili takšen obseg dela, ki je običajen oziroma običajno pričakovan. Notarska zbornica Slovenije sicer ni podala odgovora na to vprašanje, vendar pa se je Komisija za izvedbo izbirnega postopka opredelila do vprašanja obsega dela pri posameznem kandidatu. Pri tem je navedena komisija ugotovila, da zaradi narave notarskega poslovanja zakonska ureditev ne postavlja nobenih količinskih meril, ki bi jih morali notarji letno izpolnjevati. Navedena komisija je tudi ugotovila, da iz sklepa Vrhovnega sodišča ni razvidno, da bi imelo sodišče v mislih tudi to, da bi v okviru ugotavljanja obsega dela pri posameznem kandidatu ugotavljali, ali je opravil strokovno bolj ali manj zahtevne zadeve. Komisija je ugotovila, da ni mogoče zaključiti, da bi bil obseg dela, ki ga je pri notarju opravila stranka z interesom, precej pod običajnim oziroma pod običajno pričakovanim. Nadalje je komisija izrazila stališče, da ne dvomi v strokovno usposobljenost stranke z interesom, glede na to, da je notar Č. zaslišan kot priča v upravnem sporu povedal, da je stranka z interesom opravljala strokovno zahtevnejše zadeve. Sodišče tako meni, da se je tožena stranka v zadostni meri opredelila do tega, ali je obseg dela pri stranki z interesom bil ustrezen, da je mogoče trditi, da izpolnjuje pogoj iz 5. točke prvega odstavka 8. člena ZN. Iz navedenih razlogov sodišče meni, da je tožena stranka upoštevala stališča Vrhovnega sodišča iz zadnjega sklepa o razveljavitvi sodbe in odpravi upravne odločbe.

13. Sodišče ne pritrjuje tožbeni navedbi, da je bil izbran kandidat, ki ne izpolnjuje zakonskih pogojev, saj je bilo že z zadnjim sklepom vrhovnega sodišča ugotovljeno, da zaposlitev stranke z interesom pri notarju Č. ni bila zgolj fiktivna, tožena stranka pa se je v ponovljenem postopku opredelila tudi do pričakovanega obsega dela. Zato ni mogoče pritrjevati tožbenim navedbam, da naj stranka z interesom ne bi izpolnjevala pogoja iz 5. točke prvega odstavka 8. člena ZN v delu, ki določa, da mora imeti kandidat najmanj eno leto praktičnih izkušenj pri notarju oziroma nekaterih drugih pravosodnih organih. Čeprav tožnik v tožbi zatrjuje, da je bila stranka z interesom zgolj formalno zaposlena pri notarju Č.Č., pa je Vrhovno sodišče v zadnjem sklepu pod točko 9 obrazložitve zavzelo stališče, da ta zaposlitev ni bila fiktivna, zato tem tožbenim navedbam ni mogoče slediti. Ker po mnenju sodišča zaposlitev stranke z interesom ni bila fiktivna, posledično temu tudi ni mogoče trditi, da stranka z interesom ne bi izpolnjevala pogoja iz 6. točke prvega odstavka 8. člena ZN, kar po mnenju sodišča pomeni, da je stranka z interesom vredna javnega zaupanja za opravljanje notariata. Iz navedenega razloga so po mnenju sodišča brezpredmetne tiste tožbene navedbe, kjer poskuša tožnik ponovno dokazati, da je bila zaposlitev stranke z interesom zgolj fiktivna.

14. Nadalje tožnik v tožbi navaja, koliko je sam opravil overitev kot notarski pomočnik oziroma notarski namestnik v letih 2007 do 2011. Sodišče ne dvomi v to, da je tožnik vsa ta dela opravil, prav tako tudi meni, da ni sporno, da je opravil več dela kot stranka z interesom, vendar zato še ni mogoče trditi, da stranka z interesom ne bi izpolnjevala enega od pogojev, ki jih mora nekdo izpolnjevati, da sploh lahko kandidira za notarja, to je, da ima najmanj eno leto praktičnih izkušenj na pravniških delih pri notarju oziroma nekaterih drugih subjektih. Če ima tožnik več opravljenega pravniškega dela pri notarju, je po mnenju sodišča lahko to zgolj njegova prednost pri izbiri v tisti fazi postopka, ki je v pristojnosti ministra, ki lahko to upošteva kot prednost, lahko pa da prednost tudi kateremu od drugih kandidatov zaradi nekaterih drugih okoliščin, pri katerih pa lahko ima izbrani kandidat določene prednosti pred tistim, ki ima več opravljenega dela pri notarju. Vendar pa to ne more biti predmet sodne presoje, saj je to prosta izbira ministra.

15. Nikakor pa ni mogoče trditi, da stranka z interesom ne bi izpolnjevala pogoja najmanj enoletnega praktičnega dela na pravniških delih pri notarju, saj je bilo v številnih postopkih že do sedaj ugotovljeno, da je nedvomno opravljala pravniška dela pri notarju. Sodišče se tudi ne strinja s tožbeno navedbo, da bi imela stranka z interesom težave pri dokazovanju svojega dela v notarski pisarni, saj je tudi v zadnjem upravnem postopku z vlogo z dne 21. 3. 2012 natančno opisala, katera dela je opravljala in tudi predložila ustrezna dokazila, kar je razvidno iz upravnega spisa. Pač pa se sodišče strinja s stališčem tožnika, da preučitev preteklih posegov zakonodajalca, ko je skrajševal zahtevano število delovnih izkušenj pri notarju, v tej zadevi ni bistvenega pomena. Po mnenju sodišča je bistveno zgolj to, ali je stranka z interesom imela najmanj eno leto praktičnih izkušenj na pravniških delih pri notarju, kar je po mnenju sodišča v tej zadevi dokazano s tem, da ne samo da njegova zaposlitev ni bila zgolj fiktivna, ampak je v tem obdobju opravila tudi določeno število zadev. Do tega, ali je bil ta obseg dela zadovoljiv, da je mogoče trditi, da stranka z interesom izpolnjuje sporni pogoj, se je tožena stranka v ponovljenem postopku v izpodbijani odločbi tudi opredelila in s tem zadostila zahtevam Vrhovnega sodišča. Sodišče zato meni, da ni nikakršnega dvoma o izpolnjevanju pogoja iz 5. točke prvega odstavka 8. člena ZN. Res je sicer, da je delo na SV zadevah zgolj del opravil, ki jih opravljajo notarski pomočniki, vendar pa po mnenju sodišča, tudi če bi nekdo opravljal zgolj SV zadeve, še ni mogoče trditi, da zaradi tega ne izpolnjuje spornega pogoja, saj 5. točka prvega odstavka 8. člena ZN ne določa, kakšne vrste praktičnih izkušenj na pravniških delih mora nekdo imeti. Pač pa se sodišče strinja s tem, da strokovna usposobljenost ni neločljivo povezana s pogojem iz 5. točke prvega odstavka 8. člena ZN. Tako je lahko nek kandidat nesporno zaposlen dovolj dolgo pri subjektih iz 5. točke prvega odstavka 8. člena ZN, pa kljub temu še vedno ni strokovno usposobljen. Lahko pa se da iz strokovne usposobljenosti, kot je bila ugotovljena tudi pri stranki z interesom, sklepati na to, da sta bila obseg dela in strokovna zahtevnost dela pri subjektu iz 5. točke prvega odstavka 8. člena ZN zadovoljiva.

16. Sodišče tudi meni, da stranki z interesom ni bila kršena pravica do enakosti pred zakonom, ko je Vrhovno sodišče toženi stranki naložilo, da ugotovi obseg dela. Vsi trije kandidati so bili z dopisom tožene stranke z dne 8. 3. 2012 pozvani, naj predložijo dokazila o praktičnih delovnih izkušnjah, kar pomeni, da je tožena stranka kandidate obravnavala enako. Hkrati pa je tožena stranka s tem, ko je kandidate pozvala, naj predložijo ta dokazila, upoštevala stališče vrhovnega sodišča, da je potrebno ugotoviti dejanski obseg dela.

17. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov izpodbijana odločba pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče v navedeni zadevi ni razpisalo glavne obravnave, saj je Upravno sodišče v predhodnih sojenjih na obravnavah dovolj temeljito ugotovilo dejansko stanje in po dodatnem ugotavljanju dejanskega stanja v zadnjem upravnem postopku tako ni več sporno, koliko dela je opravila stranka z interesom pri notarju Č.Č. V tej zadevi je bilo sporno zgolj še to, ali je tak obseg dela zadovoljiv, da je mogoče trditi, da je izpolnjen pogoj iz 5. točke prvega odstavka 8. člena ZN. Gre torej zgolj za oceno že izvedenih dokazov, za kar pa glavna obravnava ni potrebna. Po mnenju sodišča je bila ocena teh dokazov s strani tožene stranke pravilna.

18. Sodišče v navedeni zadevi tudi ni odločalo v sporu polne jurisdikcije: Kot je pravilno ugotovilo Upravno sodišče že v zadnji sodbi št. I U 1778/2011, je odločba o imenovanju notarja akt o izbiri, ki temelji na izbirni pravici, ki jo zakon daje ministru za pravosodje, kar pomeni, da sodišče ni pristojno opraviti izbire in zaradi tega ni mogoče odločati v sporu polne jurisdikcije.

K točki II. Izreka:

19. V primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1), zato niti tožnik niti stranka z interesom nista upravičena do povračila stroškov postopka.