Jedro

Urejanja invalidske upokojitve, zaradi katerega naj bi tožnik zapustil Republiko Slovenijo kot pripadnik tuje armade, ni mogoče šteti med razloge odsotnosti, ob katerih bi veljalo, da tožnik v Republiki Sloveniji dejansko živi.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Ministrstvo za notranje zadeve je z odločbo z dne 10.5.1991 zavrnilo tožnikovo prošnjo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije. V obrazložitvi navaja, da je v postopku ugotovilo, da je tožnik kot aktivni pripadnik JA 24.10.1991 odpotoval s svojo enoto v Srbijo. V Slovenijo naj bi se vrnil 17.12.1991, po približno mesecu dni pa je ponovno odšel v Srbijo, da bi si uredil invalidsko upokojitev; aktivna vojaška služba naj bi mu prenehala dne 29.2.1992. Tožnikove odsotnosti ni mogoče upoštevati kot upravičene delovne odsotnosti, ki ni v nasprotju z interesi Republike Slovenije, zato tožnik ne izpolnjuje enega od bistvenih pogojev iz 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije.

Tožnik v tožbi navaja, da ne držijo navedbe tožene stranke, da tožnik dejansko ne živi ves čas v Sloveniji, saj tu stalno prebiva od leta 1974, kjer si je tudi ustvaril družino. Na poziv predsedstva Republike Slovenije z dne 27.6.1991 ni izstopil iz JA iz razloga, ker ima neozdravljivo bolezen in je bil tik pred invalidsko upokojitvijo. Zdravniški izvidi o stanju bolezni so bili poslani v Srbijo, zato se je tožnik odločil, da odide s svojo enoto tja in si tam dokončno uredi invalidsko upokojitev; ves čas bivanja v Srbiji je bil v bolniškem staležu. Zato meni, da izpolnjuje pogoje za pridobitev državljanstva Republike Slovenije po zakonu o državljanstvu Republike Slovenije in predlaga, da vrhovno sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in predlaga, da se tožba zavrne kot neutemeljena.

Tožba ni utemeljena.

Po določbi 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 30/91-I) pridobi državljanstvo Republike Slovenije državljan druge republike, ki je imel dne 23.12.1990 prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in ki tukaj dejansko živi. Iz predloženega upravnega spisa tožene stranke izhaja, da je tožnik kot pripadnik JA dne 24.10.1991 s svojo enoto odšel v Srbijo in da se je vrnil v Slovenijo dne 17.12.1991. Po presoji sodišča tožena stranka v izpodbijani odločbi pravilno ugotavlja, da tožnik ni živel v Sloveniji dejansko ves čas. Tožnik je zapustil Republiko Slovenijo kot pripadnik tuje armade. Razlogov, ki jih je navajal v upravnem postopku in ponovil v tožbi kot opravičilo te svoje odločitve (urejanje invalidske upokojitve), po mnenju sodišča ni mogoče šteti med razloge odsotnosti, zaradi katerih bi bilo mogoče odločbi tožene stranke očitati nepravilno uporabo materialnega prava. Izpodbijana odločba je zakonita in tožnik s tožbo ni mogel uspeti.

Sodišče je svojo odločitev oprlo na 2. odstavek 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je v skladu s 4. členom ustavnega zakona o izvedbi temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) v zvezi s 1. členom ustavnega zakona za izvedbo Ustave Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 33/91-I) uporabilo kot republiški predpis.