Jedro

Ker je carinski postopek poseben upravni postopek in ker iz določbe 254. člena CZ izhaja, da je špediter, če nastopa v postopku carinjenja v imenu carinskega zavezanca, odgovoren za pravilnost izpolnjenih dejanj, to pomeni, da je pooblaščen za vsa dejanja carinskega postopka, tudi za sprejem odločb, ki jih izdaja carinski organ v carinskem postopku.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Carinarnice S. št. ... z dne 23.1.1995, s katero je ta kot prepozno zavrgla tožnikovo pritožbo zoper odločbo iste carinarnice z dne 9.12.1994. V obrazložitvi odločbe tožena stranka navaja, da je bila odločba Carinarnice S. z dne 9.12.1994 vročena deklarantu podjetju T. ... d.o.o. špedicija, export - import ..., dne 14.12.1994, kar je razvidno iz vročilnice, ki je med upravnimi spisi. Rok za vložitev pritožbe je tako začel teči 15.12.1994 in je potekel v četrtek 29.12.1994. Pritožba zoper omenjeno odločbo je bila vložena priporočeno po pošti 4.1.1995, to je po preteku roka, predpisanega v 230. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur.l.SFRJ, št. 47/86 - v nadaljevanju ZUP). Carinarnica S. je v smislu 234. člena ZUP-a preizkusila pravočasnost pritožbe in na podlagi njene ugotovitve, da je vložena prepozno, izdala izpodbijano odločbo z dne 23.1.1995. Po presoji tožene stranke je Carinarnica S. ravnala pravilno in na zakonu utemeljeno. Pritožbeni rok iz 230. člena ZUP je namreč prekluzivni rok in je zato potrebno pritožbo, ki ji manjka tretji formalni pogoj - njena pravočasnost, zavreči v skladu z 2. odstavkom 234. člena zakona brez meritornega reševanja zadeve. Je pa carinarnica v obrazložitvi odločbe napačno navedla, da je pritožbeni rok potekel 30.12.1994, namesto pravilno 29.12.1994. Tožena stranka zavrača pritožbeni ugovor, da je bila odločba poslana na nepravi naslov, ker je bila špedicija pooblaščena samo za izvedbo carinskega postopka, nikakor pa ne za zastopanje v upravnopravnem postopku. Člen 254. Carinskega zakona (CZ) določa, da če nastopijo v postopku za ocarinjenje blaga v imenu carinskega zavezanca druge osebe (špediterji in drugi), so te osebe odgovorne za pravilnost opravljenih dejanj oz. za opustitev dejanj, ki bi jih bilo treba opraviti. Špediter je namreč pooblaščenec carinskega zavezanca in v njegovem imenu in za njegov račun opravlja delo tako v postopku carinjenja kot tudi v upravnem postopku. Vročitev spisa pooblaščencu pa se v smislu 3. odstavka 87. člena ZUP šteje kot vročitev stranki, torej carinskemu zavezancu.

Tožnik v tožbi navaja, da je pravno stališče tožene stranke napačno, saj izhaja iz mnenja, da je špediter pooblaščenec carinskega zavezanca, tako v postopku carinjenja, kot tudi v upravnem postopku. Vendar pa je po izrecni določbi 827. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) špediter dolžan in upravičen v svojem imenu in na račun naročitelja skleniti le prevozno in druge za to potrebne pogodbe ter opraviti običajne posle in dejanja, med nje pa vlaganje pravnih sredstev v postopkih, v katerem je stranka naročnik in ne špediter, gotovo ne spada. To tudi ni carinsko dejanje iz 835. člena ZOR, saj so carinska dejanja priprava deklaracije, plačilo carine in podobno. Odločba o določitvi carinske osnove je bila tako vročena nekomu, ki ni pooblaščenec carinskega zavezanca za vodenje upravnega postopka. Če bi bil špediter pooblaščenec tudi za to, ne bi tožnik sam vlagal pritožbe in tožbe, ampak bi to storil špediter. Ker je bilo materialno pravo napačno uporabljeno in kršena pravila postopka, tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo tožene stranke spremeni tako, da se tožnikovi pritožbi zoper odločbo carinskega organa prve stopnje ugodi in odločba razveljavi, podrejeno pa odločbo tožene stranke odpravi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri izreku in razlogih izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Glede na podatke predloženih upravnih spisov tožbeni ugovori sodišču ne vzbujajo dvomov o tem, da je tožena stranka odločila v skladu z določbami obeh zakonov, na katere se sklicuje v obrazložitvi svoje odločbe.

Tožeča stranka v tožbi ne zanika, da jo je v postopku carinjenja, torej v carinskem postopku (tudi v fazah carinskega postopka, pred izdajo izpodbijane odločbe) kot pooblaščenec zastopal špediter, v pritožbi pa tožeča stranka to celo izrecno navaja. Ker je carinski postopek poseben upravni postopek (2. člen ZUP) in ker iz določbe 1. odstavka 254. člena CZ izhaja, da je špediter, če nastopa v postopku carinjenja v imenu carinskega zavezanca, odgovoren za pravilnost opravljenih dejanj, to pomeni, da je pooblaščen za vsa dejanja carinskega postopka, tudi za sprejem odločb, ki jih izdaja carinski organ v carinskem postopku. Carinjenje namreč ni nekaj, kar bi bilo ločeno od carinskega postopka, ampak je sestavni del carinskega postopka, kot posebej urejenega upravnega postopka, v okvir katerega sodi tudi vročanje aktov (v konkretnem primeru odločbe, s katero je bila na novo določena carinska osnova). Tožeča stranka se zato po presoji sodišča prav zaradi posebne ureditve carinskega postopka ne more sklicevati na določbe ZOR, ki se nanašajo na medsebojne pravice in obveznosti med špediterjem in naročiteljem. Tožeča stranka tudi ne izpodbija tistih ugotovitev izpodbijane odločbe, ki se nanašata na datum vročitve odločbe carinskega organa prve stopnje in datum vložitve pritožbe zoper to odločbo. Upoštevaje navedeno je po presoji sodišča tožena stranka pravilno ugotovila, da je zaključek carinskega organa o tem, da je tožnikova pritožba, vložena po izteku 15-dnevnega roka, prepozna, zaradi česar je tožena stranka tudi pravilno odločila, ko je takšno tožnikovo pritožbo zoper odločbo organa prve stopnje o zavrženju pritožbe zavrnila.

Iz navedenih razlogov je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi določbe 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih (ZUS/77) v zvezi s 1. odstavkom 94. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Ur.l.RS, št. 50/97). V skladu z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) je sodišče ZUS/77, ZUP, CZ in ZOR smiselno uporabilo kot predpise Republike Slovenije.