Jedro

Določba 7. odstavka 241. člena ZP daje upravnemu organu zakonsko podlago za vročanje plačilnega naloga po določbah ZUP, zato ni utemeljen tožnikov ugovor, da bi se moral plačilni nalog vročati po določbah ZP.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklep Davčnega urada A z dne 20. 4. 2001, s katerim je prvostopni organ zoper (pri)tožnika uvedel postopek prisilne izterjave dolga iz naslova neplačane denarne kazni za prekršek in stroškov prisilne izterjave v skupnem znesku 6.000,00 SIT. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da se po določbi 241. člena Zakona o prekrških (ZP, Uradni list SRS, št. 25/83, 36/83 - popravek, 42/85, 2/86 - popravek, 47/87 in 5/90 ter Uradni list RS, št. 10/91, 13/93, 66/93, 6/96 - odločba US, 35/97, 73/97 - odločba US, 87/97, 73/98 in 31/00) plačilni nalog pošlje v izvršitev organu, ki je pristojen za izterjavo davkov, če se denarna kazen za prekršek ne izterja takoj na kraju prekrška, ali če je tisti, ki je storil prekršek, ne plača v osemdnevnem roku, pa ni vložil ugovora. V nadaljevanju citira določbi 42. in 4. odst. 44. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP, Uradni list RS, št. 18/96, 87/97, 35/98 - odločba US, 82/98, 91/98, 108/99) in navaja, da se od (pri)tožnika izterjuje denarna kazen na podlagi plačilnega naloga Mestnega redarstva Mestne občine A z dne 26. 6. 2000, za prekršek, storjen dne 13. 4. 2000. Plačilni nalog je bil (pri)tožniku vročen po pošti dne 6. 9. 2000. Ker (pri)tožnik denarne kazni ni poravnal v predpisanem osemdnevnem roku in v istem roku ni vložil ugovora, je plačilni nalog dne 15. 9. 2000 postal pravnomočen in izvršljiv. Izvršljiv plačilni nalog pa predstavlja izvršilni naslov v smislu navedenih določb ZDavP. Tožena stranka na pritožbene ugovore pojasnjuje, da je pravnomočnost in izvršljivost plačilnega naloga v skladu z 290. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 in 70/00) ugotovilo Mesto redarstvo Mestne občine A. Potrdilo o pravnomočnosti in izvršljivosti je potrdilo iz uradne evidence (179. člen ZUP) in šteje za javno listino, kar pomeni, da se šteje za resnično tisto, kar se v potrdilu potrjuje, zato o tem ni potreben drug dokaz. Glede na to tožena stranka ne presoja pravilnosti potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti in posledično tudi ne vročitve plačilnega naloga. Dovoljeno je dokazovati, da so dejstva v takem potrdilu neresnično potrjena, kar pa se mora izpodbijati pri organu, ki je potrdilo izdal, torej pri Mestnem redarstvu Mestne občine A (171. člen ZUP). Vendar je prvostopni davčni organ po prejemu pritožbe preveril vročitev plačilnega naloga in ugotovil, da je bil le-ta vročen v skladu s 87. členom ZUP. Kot je razvidno iz fotokopije povratnice, katero je posredovalo Mestno redarstvo, je bil (pri)tožnik obveščen o pošiljki s plačilnim nalogom dne 22. 8. 2000. Ker v roku 15 dni pošiljke ni dvignil, se šteje, da mu je bil plačilni nalog vročen dne 6. 9. 2000. Po navedenem je tožena stranka menila, da so izpolnjeni pogoji za prisilno izterjavo.

Tožnik v tožni navaja, da ni nikoli sprožil upravnega postopka pri Mestnem redarstvu Mestne občine A. Če je Mestno redarstvo uvedlo kakršenkoli postopek, je to storilo nezakonito. Če je menilo, da je tožnik storil prometni prekršek, bi postopek zoper njega moralo voditi po pravilih ZP, vključno s pravili o vročanju, kot jih določa ta zakon. V posledici nezakonitih ravnanj Mestnega redarstva je bila tožniku odločba mogoče vročena pravilno - v skladu z določbami ZUP, vendar pa nepravilno v smislu določb ZP. Zaradi tega je bila tožniku odvzeta možnost pritožbe - ugovora zoper sklep Mestnega redarstva, s katerim bi dosegel nadaljevanje postopka pri sodniku za prekrške. Mestno redarstvo je storilo bistveno kršitev pravil postopka, zaradi česar je nezakonita odločba, ki je postala temelj za davčno izvršbo. Ta kršitev po mnenju tožnika predstavlja zadosten razlog za razveljavitev izpodbijane odločbe. Celotni postopek je treba razumeti kot eno celoto, kajti tožnik ni imel možnosti, da bi se udeleževal postopka pri Mestnem redarstvu. Tožnik navaja, da pozna določbo 179. člena ZUP, vendar je prepričan, da tega člena ni mogoče razumeti tako, da je davčna izvršba na podlagi javne listine v vsakem primeru zakonita, če iz okoliščin izhaja nasprotno. Tožena stranka je ugotovila, da je bil sporni plačilni nalog tožniku vročen v skladu s 87. členom ZUP, kar je očitno nezakonito. Kljub takšni ugotovitvi se je tožena stranka postavila na stališče, da je njena pristojnost zgolj v izterjavi tožnikovih obveznosti, izhajajočih iz glavne listine. Tožnik se je znašel v nemogočem položaju, saj v 30-dnevnem roku, ki mu je na voljo za vložitev tožbe v upravnem sporu, nikakor ne more doseči razveljavitve javne listine. Tožnik meni, da je bilo v upravnem postopku napačno ugotovljeno dejansko stanje (tožnik prekrška ni storil), storjene so bile bistvene kršitve določb postopka (tožniku noben sklep ni bil vročen), prav tako pa je napačno uporabljeno materialno pravo. Bistvena kršitev določb postopka je tudi v tem, da je upravni akt izdal stvarno nepristojen organ (ne gre za upravni postopek). Tožnik sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in odloči, da mu je tožena stranka dolžna povrniti stroške postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih, navedenih v izpodbijani odločbi, in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo RS kot zastopnik javnega interesa ni prijavilo udeležbe v tem postopku.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi se od tožnika izterjujejo denarna kazen in stroški prisilne izterjave v skupnem znesku 6000,00 SIT, pri tem pa se prvostopni organ in tožena stranka opirata na plačilni nalog Mestnega redarstva z dne 26. 6. 2000, ki je opremljen s klavzulo o pravnomočnosti in izvršljivosti. Glede na nesporno dejstvo, da tožnik plačilnega naloga ni nikoli osebno prevzel, je sodišče presojalo, ali je bila vročitev opravljena skladno z določbami 87. člena ZUP. Kadar namreč ni možna osebna vročitev po 1. odst. 87. člena ZUP, vroči vročevalec pisanje pošti prebivališča naslovnika. V poštnem predalčniku, na vratih stanovanja, poslovnega prostora ali delavnice oziroma na drugem primernem mestu pusti vročevalec pisno sporočilo, v katerem navede, kje se spis nahaja in da ga mora naslovnik prevzeti v 15 dneh. Na sporočilu in na samem spisu, ki bi ga bil moral vročiti, navede vročevalec vzrok take vročitve in dan, ko je sporočilo nalepil na vrata oziroma pustil na drugem primernem mestu, ter se podpiše (3. odst. 87. člena). Po 4. odst. 87. člena ZUP velja vročitev za opravljeno z dnem, ko naslovnik prevzame spis. Če spisa ne prevzame v 15 dneh, velja vročitev za opravljeno z dnem preteka tega roka. V obravnavanem primeru je Mestno redarstvo poslalo tožniku plačilni nalog dne 21. 8. 2000. Iz kopije povratnice je razvidno, da je bilo tožniku dne 22. 8. 2000 pravilno puščeno obvestilo o pošiljki, ki je tožnik ni prevzel. Tako je bila vročitev opravljena dne 6. 9. 2000. Tožnik v prvi vrsti ugovarja uporabi določb ZUP o vročanju pisanj in meni, da bi se moral plačilni nalog vročati po določbah ZP. Po določbi 7. odst. 241. člena ZP ravna organ, ki je izdal plačilni nalog, v postopku z ugovorom smiselno po določbah zakona o splošnem upravnem postopku, ki urejajo delo organa prve stopnje v zvezi s pritožbo. Po presoji sodišča daje navedena zakonska določba pravno podlago za vročanje plačilnega naloga po ZUP, zato je tožnikov ugovor neutemeljen. Glede tožbenih navedb, da tožnik prekrška ni storil, pa sodišče pripominja, da tožnik v tem postopku ne more uspeti z ugovori, ki zadevajo sam izvršilni naslov, temveč lahko uveljavlja le nepravilnosti, ki zadevajo postopek prisilne izterjave (1. odst. 46. člena ZDavP). Po presoji sodišča so neutemeljene tudi tožnikove navedbe, da je upravni akt izdal stvarno nepristojni organ, saj 9. odst. 241. člena ZP v zvezi z določbo 1. odst. 42. člena ZDavP pooblašča davčni organ za izdajo sklepa o prisilni izterjavi. Sodišče sicer ugotavlja, da je nepravilno tolmačenje tožene stranke, da ni dolžna presojati izvršljivosti plačilnega naloga oziroma pravilnosti vročitve, saj mora paziti tudi na bistvene kršitve pravil upravnega postopka (2. odst. 247. člena ZUP) v zvezi uvedbo postopka prisilne izterjave po 4. odst. 44. člena ZDavP, vendar navedeno ni vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane odločbe. Tožena stranka je namreč preizkusila pravilnost vročitve in izvršljivost plačilnega naloga, sodišče pa ni našlo drugih razlogov, ki bi utemeljevali odpravo izpodbijane odločbe. Po navedenem je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odst. 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00).

Ker je sodišče odločalo le o zakonitosti izpodbijanega upravnega akta, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (določba 3. odst. 23. člena ZUS).