Jedro

Ne gre slediti sklicevanju tožnikov na samo pravico udeležbe na skupščini. Udeležba na skupščini je res pravica delničarja (delničar je I.). S podpisom zapisnika skupščine delničar izjavi voljo, da sodeluje na skupščini, s čimer izrabi svojo pravico. Po presoji višjega sodišča to pomeni, da bi A. A. za udeležbo na skupščini v imenu I. potrebovala soglasje pooblaščenih zastopnikov, bodisi B. B. bodisi C. B. Še zlasti to velja v situaciji, ki jo poudarjajo tožniki, torej da pravico udeležbe na skupščini ne gre neposredno enačiti s pravico do veljavnega glasovanja na skupščini. Če je pravica glasovanja na skupščini pogojena s soglasjem enega izmed zastopnikov I. iz družine A. in enega izmed zastopnikov iz družine B., ni nobenega razloga, da takšno stališče ne bi obveljalo tudi za udeležbo na skupščini.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti sklepov pod točkami 3., 4. in 5., sprejetih na 25. skupščini tožene stranke; za odreditev vpisa odločitve sodišča glede sklepa pod točko 5. v sodni register po uradni dolžnosti; za objavo vsebine te sodbe (I. točka izreka). Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepov pod točkami 3., 4. in 5. sprejetih na 25. skupščini tožene stranke; za odreditev vpisa odločitve sodišča glede sklepa pod točko 5. v sodni register po uradni dolžnosti; za objavo vsebine te sodbe (II. točka izreka).

2. Zoper zamudno sodbo se pritožujejo tožniki iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, zaradi kršitve pravice do izjave in pravice do pravnega sredstva iz 22. in 25. člena Ustave RS ter kršitve pravice do poštenega sojenja iz člena 6(1) Evropske konvencije o človekovih pravicah – EKČP, predlagajo ugoditev pritožbi, spremembo izpodbijane sodbe in ugoditev tožbenemu zahtevku, podredno pa razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglašajo stroške pritožbenega postopka.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe, potrditev izpodbijane sodbe ter zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po drugem odstavku 338. člena ZPP se zamudna sodba ne more izpodbijati iz razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

**O preprečitvi udeležbe in glasovanja na skupščini I., d. d.**

6. Tožniki sodišču prve stopnje očitajo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker tožbe ni vrnilo v popravo – odpravo nesklepčnosti. Citirana odločba višjega sodišča II Cp 1116/2019 z dne 19. 9. 2019, na katero se opirajo, po presoji višjega sodišča ni primerljiva z obravnavano zadevo. Kot izhaja iz pritožbenega zapisa, je višje sodišče v citirani zadevi presodilo, da bi moralo sodišče prve stopnje pozvati tožnika h konkretnejši opredelitvi življenjskega primera s pojasnili o protipravnosti ravnanja, ki jih je v tožbi opredelil le kot "neupravičena in škodljiva". V citirani zadevi je torej višje sodišče presodilo, da je trditve tožnika o dejstvih, ki utemeljujejo protipravnost ravnanja, mogoče konkretizirati na način, da bo možna presoja, ali je podana protipravnost. Po jasnem stališču pravne teorije1 je protipravnost ravnanja pravni standard, kar pomeni, da ga opredeljujejo okoliščine konkretnega primera. S tem presoja, ali ugotovljene dejanske okoliščine utemeljujejo obstoj nedopustnega ravnanja, spada v zgornjo premiso sodniškega silogizma, torej v sfero pravilne uporabe materialnega prava. Navsezadnje to izhaja tudi iz citirane odločbe. Če bi bila ugotovitev protipravnosti ravnanja utemeljena že s samimi neprerekanimi dejstvi, ki jih navede tožnik, potem sodišče tožbe zaradi nesklepčnosti ne bi vračalo v popravo, temveč bi štelo, da je očitek protipravnosti neprerekan in s tem podan. V obravnavani zadevi pa sodišče prve stopnje svojega zaključka ni utemeljilo na nezadostno konkretiziranih dejstvih, temveč na materialnopravnem zaključku, da življenjski primer, ki je bil opisan popolno, ne utemeljuje nedopustnega ravnanja predstavnikov tožene stranke. Ničnost skupščinskih sklepov, ki so jo tožniki utemeljevali na preprečitvi udeležbe in glasovanja prokuristke družbe I., d. d., (v nadaljevanju: I.), ni mogla nastopiti zaradi nedopustnega ravnanja same prokuristke, saj slednja ne more sama zastopati navedene družbe. Tožniki so v pritožbi konkludentno zatrdili (več o tem v nadaljevanju), da soglasja bodisi direktorja I. bodisi drugega prokurista ni bilo. Na podlagi navedenega in določila družbene pogodbe, da družbo I. lahko zastopajo le skupno, je sodišče izpeljalo svoj zaključek. Vse opisane okoliščine torej niso zahtevale dopolnitve tožbenih navedb. Pravilnost presoje o nezmožnosti odprave nesklepčnosti potrjuje tudi to, da tožniki v pritožbi (razen ponavljajoče navedbe, da bi za zagotovitev pravice do izjave tožba morala biti vrnjena v odpravo nesklepčnosti) ne konkretizirajo dejstev, s katerimi bi lahko dopolnili svoje navedbe in spremenili materialnopravno presojo sodišča. Na podlagi navedenega višje sodišče zaključuje, da tožnikom ni bila kršena pravica do izjave v določbi 22. člena Ustave RS.

7. Nadalje tožniki očitajo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi v izpodbijani odločbi manjkali razlogi o odločilnih dejstvih (zakaj nesklepčnosti ni mogoče odpraviti) in posledično izpodbijane odločbe naj ne bi bilo mogoče preizkusiti. Po jasnem stališču pravne teorije2 tudi skopa obrazložitev sodišča prve stopnje ne pomeni, da izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti in da je podana očitana absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Kot že navedeno, je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na materialnopravno stališče, da je sklepčnost neodpravljiva, ker dejstva, s katerimi so tožniki utemeljevali svoj zahtevek, ne predstavljajo nedopustnega ravnanja. Na podlagi navedenega stališča je po presoji višjega sodišča izpodbijano odločbo mogoče preizkusiti. Trditev, da lahko tožniki o razlogih sodišča le ugibajo in da je z odločitvijo sodišča tožnikom kršena pravica do pritožbe, s tem ni utemeljena. Ne gre spregledati niti tega, da v obsežni pritožbi tožniki zelo konkretno nasprotujejo stališčem sodišča prve stopnje (npr. v točkah III./2 in IV./2 pritožbe), s čimer je jasno, da so s konkretnimi razlogi sodišča seznanjeni.

8. Tožniki v pritožbi trdijo, da je bila tožba sklepčna. Da je bilo A. A. protipravno preprečeno udeležiti se skupščine družbe I. d. d. (v nadaljevanju: I.), ne more biti neprerekano dejstvo; ali je šlo za protipravno ravnanje oziroma ravnanje, ki izpolnjuje znake kaznivega dejanja, je del materialnopravne presoje (subsumpcije dejstev pod zakonski dejanski stan konkretnega kaznivega dejanja). Zato očitek ravnanja z znaki kaznivega dejanja ne more biti neprerekano dejstvo. Drži, da je sodišče v 4. točki obrazložitve to povzelo kot neprerekano odločilno dejstvo, vendar to ni pravilno. Je pa sodišče v 5. in 6. točki obrazložitve, v katerih je pojasnilo razloge svoje odločitve, pravilno opredelilo pojem protipravnosti, zato napačen povzetek tožbenih navedb ni vplival na pravilnost izpodbijane sodbe.

9. Sodišče tudi ni prekoračilo trditvene podlage. Na str. 6 tožbe so tožniki navedli, da sta direktor I. C. B. in prokurist B. B. delničarju I. z opustitvijo, ki pomeni kršitev njunih dolžnosti, preprečila udeležbo in glasovanje na skupščini. Nadalje so navedli, da je razlog, da I. na skupščini ni glasoval, v tem, da sta glasovanje I. naklepno blokirala prokurist B. B. in direktor C. B. Brez njunega soglasja (vsaj enega od njiju) namreč I. ne more glasovati na skupščini, saj ima družba I. določeno skupno zastopanje. Navedeni zapis ne pušča nobenega dvoma v sklep, da B. B. in C. B. A. A. oz. B. A. nista podala soglasja za izjavljanje volje I. na skupščini I. Posledično zapis sodišča, da očitno ni bilo mogoče uskladiti volje za sodelovanje, ne predstavlja prekoračitve trditvene podlage, saj prav tak zaključek izhaja iz trditev tožnikov. Če pa zapis sodišča ni identičen zapisu tožnikov tudi v slovničnem smislu, pa to še ne pomeni prekoračitve trditvene podlage.

10. Tožniki se sklicujejo na pravico delničarja – I. – udeležiti se skupščine delniške družbe, s čimer lahko uresničuje svoje delničarske pravice. Pritožbena navedba, da je A. A. lahko v času skupščine kot prokuristka veljavno zastopala I. na skupščini, je protislovna zgoraj povzeti navedbi na str. 6 tožbe, da sta B. B. in C. B. - I. preprečila udeležbo in glasovanje na skupščini. Če bi A. A. resnično smela sama veljavno zastopati I. na skupščini, potem ji C. B. in B. B. tega z opustitvijo svojih dolžnosti ne bi mogla preprečiti. A takšne situacije, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje, ni bilo. Posledično se očitki, usmerjeni zoper D. D. in E. E. izkažejo za pravno irelevantne za presojo tožbenega zahtevka.

11. Ne gre slediti sklicevanju tožnikov na samo pravico udeležbe na skupščini. Udeležba na skupščini je res pravica delničarja (delničar je I.). S podpisom zapisnika skupščine delničar izjavi voljo, da sodeluje na skupščini, s čimer izrabi svojo pravico. Po presoji višjega sodišča to pomeni, da bi A. A. za udeležbo na skupščini v imenu I. potrebovala soglasje pooblaščenih zastopnikov, bodisi B. B. bodisi C. B. Še zlasti to velja v situaciji, ki jo poudarjajo tožniki, torej da pravico udeležbe na skupščini ne gre neposredno enačiti s pravico do veljavnega glasovanja na skupščini. Če je pravica glasovanja na skupščini pogojena s soglasjem enega izmed zastopnikov I. iz družine A. in enega izmed zastopnikov iz družine B., ni nobenega razloga, da takšno stališče ne bi obveljalo tudi za udeležbo na skupščini. Navsezadnje natančno to potrjuje tudi dopis, ki so ga pooblaščenci tožnikov (v dopisu zapisani kot pooblaščenci prve tožnice) naslovili na C. B. (direktorja I.) dne 8. 1. 2018 (v prilogi A18). V tem dopisu (str. 2) je navedeno, da ima I. dva direktorja, ki družbo zastopata skupno, kar pomeni, da je za upravljanje I. potrebno njuno soglasje. Nadalje je zapisano, da je glas C. B. ključen, saj B. A. (druga tožnica in druga direktorica I., op. s.) sama ne more niti prijaviti udeležbe I. na skupščini niti glasovati proti predlaganim sklepom. Torej tudi navedeni dopis potrjuje dejstvo, da so se tožniki (oziroma vsaj prva in druga tožnica, ki sta v dopisu omenjeni) zavedali, da že pristop k skupščini pomeni izjavo volje družbe I., za katero pa mora obstajati soglasje družin A. in B. 12. Trditve glede konflikta interesov F. F. so vsebinsko prazne. Tožniki so že v tožbi zgolj navedli, da je F. F. v očitnem konfliktu interesov (str. 5 tožbe). Pritožbeni zapis je le prepis tožbenih navedb. Do pavšalnih navedb pa se sodišče ni dolžno opredeliti, temveč se je dolžno opredeliti do tistih navedb pravdnih strank, ki odločilnega pomena.3

13. Na podlagi vsega navedenega višje sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da očitki tožnikov ne utemeljujejo kršitev morale, javnega reda ter da ne drži, da so v nasprotju z bistvom družbe. Eden izmed zastopnikov vstopa v razmerje, v katerega preostali zastopniki ne želijo vstopiti, ne more preprosto izsiliti. Takšno ravnanje bi bilo v nasprotju z bistvom družbe. Razlogi, zaradi katerih družbena pogodba I. določa skupno zastopanje, niso predmet tega postopka; tudi družbena pogodba, ki skupno zastopanje predvideva, je veljavna. Tožniki tako ne morejo uspeti z zahtevkom za ničnost skupščinskih sklepov družbe I., saj vodstvo družbe I. ni prišlo do uskladitve volj za nastop te družbe na skupščini družbe I. oziroma za glasovanje na njen. Z drugačno odločitvijo bi se izvotlila volja družbenikov, izražena v družbeni pogodbi, to pa bi bilo v nasprotju z javnim interesom, ki je v tem, da družbeniki družbo upravljajo na način, kot so se dogovorili v družbeni pogodbi.

**O kršitvi ZDSU glede predstavnikov delavcev v nadzornem svetu I., d. d.**

14. Tožniki prvotno sodišču očitajo, da glede oblikovanja sveta delavcev tožbe ni vrnilo v popravo – odpravo nesklepčnosti. Utemeljitev sodišča prve stopnje temelji na pravilni uporabi materialnega prava – pravilni razlagi dometa pravice delavcev do sodelovanja v organih družbe. Ponovno torej nesklepčnosti tožbenega zahtevka tožniki ne bi mogli odpraviti, saj tožniki ne bi mogli dopolniti svojih trditev v zvezi z neobstoječim svetom delavcev. Navsezadnje pa tožniki v pritožbi (vsaj konkludentno) priznavajo, da svet delavcev pri toženi stranki ni konstituiran. Posledično tudi v tem delu sodišče tožnikom ni kršilo pravice do izjave iz 22. člena Ustave RS.

15. Ni pa utemeljena niti pritožbena navedba, da je sklep skupščine ničen, saj je v nasprotju s kogentno določbo 79. člena Zakona o sodelovanju delavcev pri upravljanju – ZSDU. Slednjo se po naziranju tožnikov razlaga tako, da mora v statutarno določenem številu članov nadzornega sveta vselej obstajati prostor za zakonsko predvideni delež predstavnikov delavcev, ne glede na to, ali delavci izrabljajo pravico do sodelovanja pri upravljanju. Z drugimi besedami, tožniki zastopajo stališče, da v družbi I., d. d., katere statut določa 5-člansko sestavo nadzornega sveta, ne glede na pomanjkanje interesa delavcev za sodelovanje pri upravljanju, lahko nadzorni svet obsega maksimalno 3 člane izmed predstavnikov delničarjev, ki jih izvoli skupščina, 2 mesti pa morata ostati nezasedeni za zasedbo predstavnikom delavcev, ko bodo svojo pravico pač želeli udejanjiti. Do identičnega argumenta se je višje sodišče že opredelilo v sklepu IV Cpg 213/2019 z dne 3. 7. 2019. Odločitev in presoja sodišča prve stopnje je v celoti skladna z v citirani odločbi zavzetim stališčem in z njo višje sodišče soglaša. 16. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, takšno pa je tudi stališče sodne prakse, prvi odstavek 8. člena ZSDU določa (le) pravico delavcev do izvolitve sveta delavcev, upoštevajoč določbo 79. člena ZSDU, pa posledično tudi pravico delavcev do imenovanja članov nadzornega sveta; če delavci te pravice ne izkoristijo, jih k temu ni mogoče prisiliti.

17. Bistvo argumenta tožnikov je, da je bila z zapolnitvijo statutarno določenih mest v nadzornem svetu delavcem že vnaprej onemogočena pravica do imenovanja svojih predstavnikov v nadzorni svet. Kot je pojasnilo višje sodišče v zgoraj citirani zadevi, je postopek imenovanja predstavnikov delavcev neodvisen od postopka imenovanja oziroma izvolitve članov nadzornega sveta kot predstavnikov delničarjev na skupščini. Šele v primeru, da bi v družbi že bili imenovani predstavniki delavcev, pa bi to dejstvo skupščina delničarjev z izvolitvijo petčlanskega nadzornega sveta ignorirala, bi bilo mogoče zaključiti, da so delničarji predstavnikom delavcev onemogočili udeležbo v petčlanskem nadzornem svetu. Do navedenega hipotetičnega primer nesporno ni prišlo, ker predstavniki delavcev v družbi I. d. d. niso bili imenovani.

18. V posledici navedenega se tožniki neutemeljeno sklicujejo na odločbo Ustavnega sodišča U-I-302/97 z dne 15. 6. 2000. Odločba poudarja (prav v pritožbi citiranem delu), da gre za pravico delavcev, kar je poudarilo tudi sodišče prve stopnje. Hkrati pa je Ustavno sodišče v povzetku navedb zapisalo, da "pobudnik navaja, da so se tudi pri njem pojavile zahteve po sodelovanju delavcev v organih družbe, konkretno v nadzornem svetu" (1. točka odločbe). V citirani zadevi je torej pri pobudniku obstajala iniciativa za sodelovanje delavcev pri upravljanju, s čimer je torej ta zadeva diametralno nasprotna obravnavani, in ne nasprotuje stališču, ki ga je višje sodišče zavzelo v zgoraj citirani zadevi, kakor tudi ne stališču sodišča prve stopnje v obravnavani zadevi.

19. Tožniki se neupravičeno sklicujejo tudi na sodbo višjega sodišča I Cpg 644/2008 z dne 19. 11. 2008 glede neobstoječih posledic nezapolnjenih mest delavskih predstavnikov na delovanje nadzornega sveta. Višje sodišče je v citirani odločbi zavzelo stališče, da je delovanje nadzornega sveta mogoče kljub dejstvu, da ni zagotovljeno zadostno članstvo, ki bi utemeljevalo sklepčnost glede na določbe statuta. Iz navedene odločbe ne izhaja, da se je višje sodišče kakorkoli opredeljevalo do vprašanja, ali mora biti v nadzornem svetu vedno rezervirano ustrezno (prazno) število mest za predstavnike delavcev, četudi ti svoje pravice ne izvršujejo.

20. Glede odločbe Ustavnega sodišča U-I-55/16-19 in U-I-196/16-15 z dne 13. 6. 2019, na katere se tožniki sklicujejo v potrditev svoje navedbe, da je pravica do sodelovanja delavcev pri upravljanju pomembna, pa višje sodišče poudarja, da pomenu pravice delavcev do sodelovanja pri upravljanju, sodišče prve stopnje ne jemlje veljave. Gre za pravico delavcev, katere izraba je v domeni delavcev, okoliščine konkretnega primera pa dokazujejo, da te pravice niso izrabili. Posledično v okoliščinah obravnavane zadeve citirana odločba ni pravno relevantna.

21. Prav tako se kot neutemeljeno izkaže sklicevanje tožnikov na dopustnost neposredne volitve predstavnikov delavcev v organih nadzora in citiranje sodbe višjega sodišča I Cpg 1134/2005 z dne 22. 12. 2005 (podobno materijo obravnava tudi sodba višjega sodišča I Cpg 1074/2005 z dne 22. 12. 2005). Vendar pa navedeno ne spremeni zgoraj opredeljenega stališča, saj citirani zadevi z obravnavano zadevo nista primerljivi. V citirani zadevi je šlo za neupoštevanje izbranih predstavnikov delavcev pri sestavi nadzornega sveta, kar je v celoti skladno z zavzetim stališčem v citirani odločbi IV Cpg 213/2019. V obravnavani zadevi pa izbranih predstavnikov delavcev ni, saj iz okoliščin te zadeve izhaja odsotnost vsakršnega interesa delavcev po postavitvi na kakršenkoli način izvoljenega predstavnika delavcev v nadzorni svet družbe. Z enakim argumentom ni utemeljeno niti sklicevanje tožnikov na nemško ureditev v _Gesetz über die Drittelbeteilung der Arbeitnehmer im Aufsichtsrat – DrittelbG_ v zvezi z neposrednim uveljavljanjem pravic delavcev pri upravljanju.

22. Obrazložitev sodišča prve stopnje, ki je upoštevala tudi aktualno sodno prakso in materialno pravo, tožnikom ni kršila pravice do izjave. Kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana vselej, ko stranka meni, da sodišče ni odgovorilo na prav vse njene navedbe. Tudi strankina pravica do izjave kot element enakega varstva pravic strank iz 22. člena Ustave RS po jasnem stališču Ustavnega sodišča tega ne terja. Obrazložitev sodišča prve stopnje vsebuje vse potrebne argumente, ki omogočajo njen preizkus, pri čemer je višje sodišče v pritožbenem postopku v vsakem primeru dolžno preizkusiti izpodbijano odločbo glede pravilne uporabe materialnega prava, ki je bilo v obravnavani zadevi pravilno uporabljeno.

23. Ob upoštevanju vsega povedanega in neutemeljenih očitkih tožnikov glede bistvenih kršitev določb postopka oziroma kršitev Ustave RS je neutemeljen tudi očitek, da je bila tožnikom kršena pravica do poštenega sojenja iz člena 6(1) EKČP. 24. Glede podrednega zahtevka tožniki niso podali nobenih konkretnih pritožbenih trditev; posledično višje sodišče soglaša tudi z odločitvijo in razlogi sodišča prve stopnje v tem delu.

25. Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), pri čemer je presojalo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

26. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi z določbama prvega odstavka 154. člena ZPP in prvega odstavka 155. člena ZPP. Ker tožniki niso uspeli s pritožbo, sami krijejo svoje stroške pritožbenega postopka. Tudi tožena stranka pa sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj v posledici podanih pritožbenih razlogov, temelječih na domnevnih bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka in zmotni uporabi materialnega prava (presoja obojega je v izključni pristojnosti sodišča), njen odgovor na pritožbo ni bistveno pripomogel k odločitvi o pritožbi.

1 Jadek Pensa, D., v: Komentar Ustave RS, 2002, URL: https://e-kurs.si/komentar/protipravnost/. 2 Zobec, J., v: Pravdni postopek – zakon s komentarjem, 3. knjiga, 2009, str. 327. 3 7. točka obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča Up-1366/05 z dne 7. 6. 2007.