Jedro

Tožnik bi moral navedbe, da ne gre za nova dejstva, uveljavljati v pritožbi zoper sklep sodišča prve stopnje, s katerim je na podlagi predloga tožene stranke dopustilo obnovo postopka. Ker tega ni storil, ne more v pritožbi zoper odločitev, ki jo je sodišče prve stopnje sprejelo v nadomestitvenem postopku, navajati, da ne gre za nova dejstva, ki jih tožena stranka brez krivde ni navedla v postopku do pravnomočnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (zavrnitvi tožbenega zahtevka točka I/B, II/B, III/B in IV/B).

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku iz naslova plače za čas od 20. 6. 2008 do april 2009 plačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska in sicer: - 217,79 EUR za mesec junij 2008 od 18. 7. 2008 dalje do plačila, - 761,27 EUR za mesec julij 2008 od 18. 8. 2008 dalje do plačila, - 688,05 EUR za mesec avgust 2009 od 18. 9. 2008 dalje do plačila, - 746,94 EUR za mesec september 2008 od 18. 10. 2008 dalje do plačila, - 787,77 EUR za mesec oktober 2008 od 18. 11. 2008 dalje do plačila, - 652,42 EUR za mesec november 2008 od 18. 12. 2008 dalje do plačila, - 795,95 EUR za mesec december 2008 od 18. 1. 2009 dalje do plačila, - 755,20 EUR za mesec januar 2009 od 18. 2. 2009 dalje do plačila, - 660,98 EUR za mesec februar 2009 od 18. 3. 2009 dalje do plačila, - 756,11 EUR za mesec marec 2009 od 18. 4. 2009 dalje do plačila, - 756,11 EUR za mesec april 2009 od 18. 5. 2009 dalje do plačila, ter od skupnega bruto zneska od navedenih zneskov odvesti davke in prispevke, vse v 8 dneh pod izvršbo (I/A točka izreka sodbe). V presežku pa je zahtevek tožnika iz naslova plač za to obdobje zavrnilo (I/B točka izreka sodbe). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati in izplačati pripadajočo plačo, ki bi jo prejel na delovnem mestu „organizator delovnega procesa“ in sicer za čas od 1. 5. 2009 dalje do vrnitve na delo, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti mesečnih zneskov obračunanih in izplačanih plač, od 18. dne v mesecu za pretekli mesec ter mu za isto obdobje obračunati in izplačati prispevke pristojnim zavodom in odvesti ustrezne davščine od obračunanih bruto plač za obdobje 20. 6. 2008 do 17. 1. 2010, zmanjšano za plačo, ki jo je v tem obdobju prejemal v VDC P., vse v 8 dneh pod izvršbo (II/A točka izreka sodbe). V presežku pa je zahtevek tožnika iz naslova plač za to obdobje zavrnilo (II/B točka izreka sodbe). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnika prijaviti v zavarovanje in mu priznati delovno dobo za obdobje od 17. 12. 2003 dalje do vrnitve na delo za čas, ko ni delal in sicer za obdobje od 1. 1. 2008 dalje vse do vrnitve na delo (III/A točka izreka sodbe). V presežku za obdobje od 20. 6. 2008 do 17. 1. 2010, ko so bile tožniku priznane pravice pri VDC P. pa je zahtevek tožnika zavrnilo (III/B točka izreka sodbe). Sodišče je zavrnilo zahtevek tožnika za plačilo vtoževanega regresa za letni dopust za leto 2008 (IV. točka izreka sodbe) ter, da je tožena stranka tožniku dolžna plačati premije prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja za čas od 20. 6. 2008 do 17. 1. 2010 in sicer: - 16,24 EUR za mesec junij 2008 do 18. 7. 2008 dalje do plačila, - 53,36 EUR za mesec julij 2008 od 18. 8. 2008 dalje do plačila, - 50,33 EUR za mesec avgust 2008 od 18. 9. 2008 dalje do plačila, - 53,38 EUR za mesec september 2008 od 18. 10. 2008 dalje do plačila, - 55,81 EUR za mesec oktober 2008 od 18. 11. 2008 dalje do plačila, - 48,53 EUR za mesec november 2008 od 18. 12. 2008 dalje do plačila, - 55,75 EUR za mesec december 2008 od 18. 1. 2009 dalje do plačila, - 53,66 EUR za mesec januar 2009 od 18. 2. 2009 dalje do plačila, - 48,82 EUR za mesec februar 2009 od 18. 3. 2009 dalje do plačila, - 53,70 EUR za mesec marec 2009 od 18. 4. 2009 dalje do plačila, - 53,70 EUR za mesec april 2009 od 18. 5. 2009 dalje do plačila, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od mesečnih premij, to je od 18. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo.

Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje iz vseh treh pritožbenih razlogov in sicer zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne in nepravilne uporabe materialnega prava, bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo, ko je upoštevalo predlagane dokaze tožene stranke, ki jih je tožena stranka predlagala v nasprotju s 400. členom ZPP in 286. členom ZPP, 286b. členom ZPP. Sodišče ni popolno in po resnici ugotovilo spornih dejstev, ker ni zavrnilo dokaznih predlogov: fotokopije delovne knjige, fotokopije plače v VDC P., pripravljalne vloge tožene stranke Pd 447/2010 z dne 24. 3. 2011, dopolnilno izvedensko mnenje z dne 10. 10. 2011, s katerimi je bila tožena stranka prekludirana. Pravila ZPP niso sama sebi namen, marveč so namenjena uresničevanju načela ekonomičnosti in pospešitve postopka. Sodišče prve stopnje se v 3. točki obrazložitve sodbe popolnoma pristransko postavi v obrambo tožene stranke, ko navaja, da se je izvedelo šele po izdaji pravnomočne sodbe, da je bil tožnik, v času od 26. 6. 2008 do 17. 1. 2010, zaposlen v Varstvenem delovnem centru P., kjer je prejemal plačo in uresničeval druge pravice iz dela in po delu. Tožena stranka bi morala že v postopku obnove postopka postaviti ustrezno trditveno podlago in dokaze zanjo (7. člen ZPP). Tožena stranka bi morala zahtevku tožnika nasprotovati tako glede temelja kot glede višine tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje zato navajanje novih dejstev in dokazov, ki jih je tožena stranka predlagala po pravnomočnosti prejšnje sodbe, ne bi smelo upoštevati. Tožena stranka ni predložila dokazov, zakaj dejstva tožnikovega zaposlovanja v času od 26. 6. 2008 do 17. 1. 2010, ni mogla uveljavljati brez svoje krivde že v prejšnjem postopku. Sodišče je nekritično in pristransko odločilo, ko ni upoštevalo, da iz določil ZPP izhaja, da obnovitveni postopek poteka v treh fazah. Nadomestitveni postopek, to je tretja faza obnove postopka pa je bil dejansko prejšnji glavni postopek, v katerem je sodišče ponovno razpravljalo o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Sodišče od tožene stranke ni zahtevalo, da dokaže, zakaj na prvem naroku za glavno obravnavo brez svoje krivde ni mogla predložiti fotokopije delovne knjižice (VDC P.) in navesti dejstva tožnikovega zaposlovanja pri drugem delodajalcu. Sodišče prve stopnje popolnoma napačno razlaga 400. člen veljavnega ZPP, ki določa le postopanje sodišča v postopku odločanja o dovolitvi obnove postopka. Sodišče ni upoštevalo dejstva, da je nadomestitvena faza obnove nova glavna obravnava. Vrhovno sodišče RS se je v odločbah: Sklep II Ips 441/2005 in II Ips 531/2005 glede 3. odstavka 400. člena ZPP jasno opredelilo, da se določba 3. odstavka 400. člena ZPP nanaša na tretjo fazo postopka, ko je že prišlo do razveljavitve sodne odločbe in do nadomestitvenega postopka. V drugi fazi postopka, v kateri se preverja utemeljenost predloga za obnovo postopka, pride v poštev le uporaba 2. odstavka 395. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je v dokazne namene (4. točka obrazložitve) na naroku za glavno obravnavo dopustilo predlaganje dokazov in navajanje dejstev, s katerimi je bila stranka prekludirana. Iz 7. točke obrazložitve sodbe izhaja, da je sodišče denarne zahtevke tožnika za plačilo nadomestila plač zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja opredelilo kot odškodninski zahtevek. Delovno pravo ni del civilnega prava, zato pogodba o zaposlitvi ni predmet civilnega prava temveč delovnega prava. Tožena stranka je s svojo neaktivnostjo, po svoji krivdi, tožniku priznala celotni zahtevek. Tožnik bi moral nadomestila plače prejete v VDC P. toženi stranki vrniti samo v primeru, če bi se le-te pridobile nezakonito in brez pravnega temelja in brez krivde tožene stranke. Ker pa tožnik tega ni storil, ima tudi po Obligacijskem zakoniku pravico do zneskov izplačanih plač v VDC P.. Tožnik vztraja, da še vedno velja pravni temelj sodbe Pdp 588/2007 z dne 28. 9. 2009 in sodbe opr. št. Pdp 1143/2009 z dne 11. 3. 2010, s katerima je bilo zahtevku tožnika ugodeno. Iz zapisnika na naroku za glavno obravnavo z dne 23. 3. 2009 v 5. odstavku sklepa jasno izhaja, da se je tožena stranka vedela za začasno zaposlitev tožnika in da je tožena stranka sprejela izvedeniško mnenje. Tožena stranka torej ni ravnala dovolj skrbno pri predlaganju dokazov v prejšnjem postopku. Za obdobje dopolnitve izvedeniškega mnenja bi lahko, v skladu s trditvenim dokaznim bremenom, že takrat navedla dejstva o tožnikovi zaposlitvi v času prejšnjega postopka. Sodišče je ne da bi tožena stranka izkazala, da navedb in dejstev, na katere se je sklicevala v predlogu za obnovo postopka, ni mogla predložiti sodišču že prej, obnovo postopka dovolilo in ponovno izrazilo svojo pristranskost, kot takrat, ko je od tožnika zahtevalo dokaze (fotokopija delovne knjižice, plače VDC P. in tako dalje). Tožnik se v pritožbi sklicuje na sodbo VDSS opr. št. Pdp 594/2007, iz katere izhaja, da ker tožena stranka svojih ugovorov glede tožnikove zaposlitve pri drugih delodajalcih ni uveljavljala že v postopku do izdaje razveljavljene sodbe, je sodišča prve stopnje v ponovljenem postopku utemeljeno zavrnilo predlog, naj od tožnika zahteva dostavo delovne knjižice, saj je bila glede teh navedb in dokazov tožena stranka prekludirana. V skladu z določbami ZPP bi moralo sodišče v nadomestitveni fazi – tretji fazi obnove postopka razpravljati, kakšna bo nova odločba in bi moralo konkretno utemeljiti obnovo postopka. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo tožnikovega opozorila, da mora sodišče odločati v okviru zakona in sodne prakse in pri tem ni upoštevalo dejstva, da tožena stranka ni predložila v prejšnjem in tudi ne v kasnejšem postopku potrebnih dokazov, s katerimi bi izkazala svojo nekrivdo, da dokazov, ki jih je predlagala v nadomestitvenem postopku, ni mogla predložiti že v prejšnjem postopku. Kljub jasnemu nasprotovanju in zahtevi tožnika, da mora tožena stranka dokazati, da brez svoje krivde v dotedanjem postopku ni mogla navesti oz. predložiti dokazov (400. člen ZPP, 286. člen ZPP, 7. člen ZPP 286b.člen ZPP) je sodišče sprejelo prepozne predloge tožene stranke, s katerimi je bila tožena stranka prekludirana sprejelo (zapisnik z dne 14. 3. 2011), kar pa je v nasprotju z določili ZPP. Iz navedenega je jasno razvidno, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe zmotno ugotovilo dejansko stanje, napačno uporabilo materialno pravo, bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, zaradi česar so po prepričanju tožnika podani navedeni pritožbeni razlogi.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) je pritožbeno sodišče preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da bistvene kršitve določb postopka, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podane, da je dejansko stanje popolno ugotovljeno in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabljeno materialno pravo.

Tožnik je pri naslovnem sodišču vložil tožbo dne 26. 3. 2008, s katero je uveljavljal ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja in reintegracijski zahtevek ter akcesorne denarne zahtevke. Odločitev o nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja je postala pravnomočna s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 1012/2007 dne 15. 11. 2007. O vrnitvi na delo je sodišče prve stopnje odločilo s sodbo na podlagi pripoznave opr. št. Pd 341/2009. O tožnikovih denarnih zahtevkih je bilo pravnomočno razsojeno s sodbo sodišča prve stopnje opr. št. Pd 588/2007 z dne 28. 9. 2009, v zvezi s sklepom opr. št. Pd 588/2007 z dne 6. 11. 2009 in v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 1143/2009 z dne 11. 3. 2010. Na predlog tožene stranke za obnovo postopka je sodišče s sklepom opr. št. Pd 588/2007 z dne 21. 6. 2010 ugodilo predlogu tožene stranke za obnovo postopka in odločilo, da se v sodbi opr. št. Pd 588/2007 z dne 28. 9. 2009 in v sklepu opr. št. Pd 588/2007 z dne 6. 11. 2009 razveljavijo določbe v 1. točki v alinejah, ki zajemajo obdobje od 20. 6. 2008 do aprila 2009; v 2. točki za obdobje od 20. 6. 2008 do 17. 1. 2010; v 3. točki v 4. alineji za obdobje od 20. 6. 2008 do 17. 1. 2010, v 4. točki v 5. alineji za obdobje od 20. 6. 2008 do 17. 1. 2010; v 5. točki za obdobje od 20. 6. 2008 do 17. 1. 2010. V sodbi opr. št. Pdp 1143/2009 z dne 11. 3. 2010 je sodišče razveljavilo določbe v izreku, ki se nanašajo oz. vključno časovno obdobje od 20. 6. 2008 do 17. 1. 2010. Sodišče prve stopnje je dovolilo obnovo postopka, ker naj bi bil podan obnovitveni razlog iz 10. točke 394. člena ZPP (če stranka zve za nova dejstva ali pa najde ali pridobi možnost uporabe novih dokazov, na podlagi katerih bi bila lahko izdana zanjo ugodnejša odločba, če bi bila ta dejstva oz. če bi bili ti dokazi uporabljeni v prejšnjem postopku). Zoper sklep sodišča prve stopnje opr. št. 588/2007 z dne 21. 6. 2010, se tožnik ni pritožil, čeprav ga je sodišče prve stopnje v pravnem pouku poučilo, da lahko pritožbo vloži v roku 15 dni, zato je sklep postal pravnomočen (l. št. 416).

Obnova postopka je izredno pravno sredstvo z zelo omejenim obsegom izpodbijanja. Obnova postopka praviloma poteka v treh fazah. V prvi fazi se odloča o dopustnosti (dovoljenosti) predloga, v drugi fazi postopka o konkretni utemeljenosti in v tretji fazi, če je predlog prestal oba predhodna postopka, se na novo odloča o tožbenem zahtevku. V konkretni zadevi je sodišče prve stopnje s sklepom opr. št. Pd 588/2007 z dne 21. 6. 2010 ugodilo predlogu tožene stranke za obnovo postopka in razveljavilo določbe sodbe v izreku, ki se nanašajo na denarne zahtevke tožnika za časovno obdobje od 20. 6. 2008 do 17. 1. 2010. Tožena stranka je v predlogu za obnovo postopka namreč navedla, da je po prejemu sodbe in sklepa Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 1143/2009 z dne 11. 3. 2010 zvedela, da je bil tožnik v času od 20. 6. 2008 do 17. 1. 2010 zaposlen v Varstvenem delovnem centru P., kjer je prejemal plačo in uresničeval druge pravice, kar pa sodišče prve stopnje ni upoštevalo pri presoji denarnih zahtevkov tožnika.

Tožnik v pritožbi izpodbija zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje in navaja, da ni podana dopustnost predloga za obnovo postopka in sicer, da tožena stranka pri obnovitvenem razlogu iz 10. točke 394. člena ZPP ni dokazala, da je šlo za takšne okoliščine, ki jih stranka brez svoje krivde ni mogla uveljavljati pred pravnomočnim končanjem prejšnjega postopka. Po mnenju pritožbe bi moralo sodišče prve stopnje v nadomestitvenem postopku ponovno preverjati, ali tožena stranka brez svoje krivde v prvem postopku ni mogla navesti novih dejstev oziroma predložiti novih dokazov in bi v ponovljenem postopku lahko navajala nova dejstva (tožnikovo zaposlitev v Varstvenem delovnem centru P. v času od 20. 6. 2008 do 17. 1. 2010) le, če bi izkazala, da teh navedb oziroma dokazov ni mogla navajati brez svoje krivde že v prvem postopku.

Po določbi 3. odstavka 400. člena ZPP lahko na prvem naroku nove glavne obravnave, v nadomestitvenem postopku, stranke navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze, če jih brez svoje krivde v dotedanjem postopku niso mogle navesti oziroma predložiti, vendar tožnik v pritožbi napačno tolmači, da bi na tem naroku moralo sodišče prve stopnje ponovno ugotavljati, če tožena stranka dokaze, na katere se sklicuje v predlogu za obnovo postopka (fotokopija delovne knjižice, dokazila o plačilu tožnika pri VDC P.), ni mogla predložiti sodišču že tekom prejšnjega postopka. Navedeno je sodišče prve stopnje ugotavljalo že v prvi fazi, ko je sodišče odločalo o dovoljenosti obnove postopka. Po tretjem odstavku 400. člena ZPP pa je določeno, da lahko stranke na prvem naroku nove glavne obravnave, v nadomestitvenem postopku, navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze, če jih brez svoje krivde v dotedanjem postopku niso mogli navesti oziroma predložiti. Sodišče prve stopnje je po mnenju pritožbenega sodišča to določbo v konkretnem primeru pravilno uporabilo, saj iz navedene določbe izhaja, da lahko stranke na prvem naroku nove glavne obravnave navajajo še dodatna nova dejstva in predložijo nove dokaze, če jih brez svoje krivde v dotedanjem postopku niso mogli navesti. Tožena stranka pa v nadomestitvenem postopku ni navajala novih dejstev in dokazov za katere bi morala dokazati, da jih brez svoje krivde ni mogla predlagati v prejšnjem postopku. Tožnik bi moral v pritožbi zoper sklep sodišča prve stopnje opr. št. Pd 588/2007 z dne 21. 6. 2010 izpodbijati utemeljenost obnovitvenega razloga po 10. točki prvega odstavka 394. člena ZPP (pri obnovitvenem razlogu iz 10. točke 294. člena mora iti za takšne okoliščine, ki jih stranka brez svoje krivde ni mogla uveljavljati pred pravnomočnim končanjem prejšnjega postopka). Ker tožnik navedenega ni izpodbijal s pritožbo zoper sklep, s katerim je sodišče prve stopnje ugodilo predlogu tožene stranke za obnovo postopka, se sedaj v pritožbenem postopku ne more uspešno sklicevati, da je sodišče prve stopnje kršilo določbe tretjega odstavka 400. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče na ostale navedbe tožnika v pritožbi ne odgovarja, ker niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.