Jedro

1. Niso izpolnjeni pogoji za odločitev, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka, če je stranka tik pred zaključkom postopka, ki traja daljše obdobje, tožbeni zahtevek skrčila, sicer pa je, glede na prvotno vtoževani zahtevek, pri katerem je vztrajala pretežni del sodnega postopka - uspela le z manjšim delom tožbenega zahtevka. 2. Kadar stranka med postopkom skrči tožbeni zathevek, je potrebno pri odmeri stroškov postopka upoštevati uspeh strank v postopku do dneva skrčitve tožbenega zahtevka ter uspeh od tedaj dalje.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se 2. odstavek izreka izpodbijane sodbe (odločitev o stroških postopka) spremeni tako, da se glasi: "Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 27.500,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.10.2003 dalje do plačila, v osmih dneh pod izvršbo." V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba.

Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki pritožbene stroške v znesku 2.200,00 SIT, v osmih dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati znesek 35.246,25 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1.1.1995 dalje do plačila, v 8 dneh pod izvršbo (1. odstavek izreka). Sklenilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (2. odstavek izreka).

Zoper navedeno sodbo je vložila pritožbo tožena stranka iz vseh treh pritožbenih razlogov iz 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99 - 2/2004 - v nadaljevanju ZPP) in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi, ter zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno sojenje, pri čemer so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka. Sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi ni upoštevalo, da je nagrada del plače, ki predstavlja delovno uspešnost in da mora delodajalec po določilih Zakona o davku na izplačane plače (Ur.l. RS št. 34/96, 31/97, 109/2001) ter Zakona o prispevkih za socialno varstvo (Ur.l. RS št. 5/96 - 97/01) od bruto zneska odvesti davke in prispevke. Delavcu se tako ne izplača bruto znesek, ampak neto znesek, ki ostane po izplačilu zakonskih prispevkov in davkov. Tudi zakonite zamudne obresti se posledično obračunajo od neto zneskov in ne od bruto zneskov, saj delodajalec ne bo plačeval obresti od davkov in prispevkov. Stališče sodišča prve stopnje, da nagrada ni del plače oziroma oblika plačila za delovno uspešnost, temveč poseben prejemek, določen z Navodilom o projektnem delu, ni pravilno. Kriterije in načine izplačila plače in drugih prejemkov delavcev je določil Pravilnik o plačah in drugih prejemkih delavcev MNZ. Tako je potrebno Navodilo o projektnem načinu dela v UIT iz leta 1991 razlagati v skladu z veljavnim Pravilnikom o plačah in drugih prejemkih delavcev MNZ in gre za nagrado za delovno uspešnost pri delu v smislu 4., 5. in 6. člena Pravilnika. Tudi v primeru izplačil zneskov po pogodbi o delu mora delodajalec odvesti prispevke in davke (pavšalni znesek za obveznost zdravstvenega zavarovanja), poseben davek na določene prejemke, prispevke za posebne primere zavarovanja ter odvesti dohodnino. Tožena stranka meni, da je tudi odločitev o stroških postopka nepravilna, saj sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je tožeča stranka s svojim tožbenim zahtevkom uspela v zanemarljivi višini, to je v 21,86%, tožena pa z 78,14%. Sodišče prve stopnje bi moralo tožeči stranki naložiti povrnitev ustreznega dela stroškov tožene stranke, v skladu z določbami 154. in 155. člena ZPP.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve določil postopka, kot to določa 350. člen ZPP v zvezi s 351. členom ZPP. Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da v postopku na prvi stopnji ni bilo absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in odločilo ob pravilni uporabi materialnega prava, razen v delu, ki se nanaša na odločitev o stroških postopka.

Pritožbeno sodišče se ne strinja s stališčem, da N. J. ne bi imel pooblastila za sklepanje avtorske pogodbe, saj je imel kot direktor Uprave za organizacijo in kadre in podsekretar pooblastilo ministra za podpisovanje vseh odločb o urejanju delovnih razmerij delavcev ministrstva, razen odločb o imenovanju iz razrešitvi, ki vključuje tudi pravico podpisovati pogodbe o delu, kar sporne avtorske pogodbe po svoji vsebini so in ker gre za področje, ki je povezano s problematiko delovnih razmerij. To pomeni, da sporna avtorska pogodba ni neveljavna zato, ker naj bi jo podpisala oseba brez pooblastila (87. in 88. člen ZOR - prekoračitev pooblastil, pogodba ki jo sklene neupravičena oseba), ampak iz drugega razloga.

Avtorska pogodba je namreč le navidezna pogodba, ker je bila sklenjena za delo, ki ga ni mogoče opredeliti kot avtorsko delo. Navidezna pogodba pa po 66. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur.l. SFRJ št. 29/78 - 57/89, ki se je uporabljal v RS v času spornega razmerja - v nadaljevanju ZOR) nima učinka med pogodbenima strankama. Če navidezna pogodba prikriva kakšno drugo pogodbo, velja ta druga, če so izpolnjeni pogoji za njeno pravno veljavnost (2. odst. 66. člena ZOR). Velja torej prikrita - disimulirana pogodba, to pa je pogodba o delu, s katero je določeno plačilo za projektno delo kot za začasno in občasno delo, in sicer v obsegu, kolikor se sklada z Navodilom glede višine nagrade delavcem.

V Navodilu o projektnem načinu dela v upravi za informatiko in telekomunikacije Ministrstva za notranje zadeve RS je bila določena nagrada. Navodilo v 23. členu določa, da delavcem pripada nagrada le v enkratnem znesku po zaključku projekta, nagrada pa je vezana na procent mesečne akontacije osebnega dohodka za čas trajanja projekta. Ker prikrita pogodba o delu dejansko velja, ni nobenega dvoma, da gre v konkretnem primeru za začasno ali občasno delo, ne pa za plačilo iz naslova delovne uspešnosti kot dela plače. Za to dodatno govori podatek, da se izplačilo izvede šele po koncu projekta, v enkratnem znesku. Zato je pravilno, da je sodišče prve stopnje kot osnovo štelo celotno bruto plačo (pravilno je odštelo le nadure, dodatke za dežurstva, potne stroške, regres za prehrano) in se pri tem tudi pravilno sklicevalo na ustaljeno sodno prakso. Ker je torej šlo za dodatno pogodbeno delo z enkratnim naknadnim izplačilom, je zavzemanje tožene stranke za izplačilo v obliki delovne uspešnosti in s tem upoštevanje davkov in prispekov, neutemeljeno.

Utemeljena pa je pritožba tožene stranke glede odločitve o stroških postopka, saj sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo določb 154. in 155. člena ZPP, ko je odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka. Tožeča stranka je prvotno s tožbo z dne 19.4.1994 zahtevala plačilo zneska 161.200,00 SIT za projektno delo, opravljeno po (navidezni) avtorski pogodbi, tožbeni zahtevek pa je skrčila na znesek 35.246,25 SIT, ki ji je bil z izpodbijano sodbo prisojen, šele v letu 2003 s pripravljalno vlogo z dne 8.9.2003. Zato tožena stranka utemeljeno opozarja, da je tožeča stranka glede na prvotno tožbo uspela le z manjšim delom tožbenega zahtevka. Kadar stranka med postopkom skrči tožbeni zahtevek, je potrebno pri odmeri stroškov postopka upoštevati uspeh strank v postopku do dneva skrčitve tožbenega zahtevka ter uspeh od tedaj dalje. Uspeh tožeče stranke v postopku do 8.9.2003 je bil 21,86 %, uspeh tožene pa 78,14%. Uspeh tožeče stranke v postopku po 8.9.2003 pa je bil 100%. Glede na določbo 2. odstavka 154. členom ZPP je v obravnavanem individualnem sporu potrebno upoštevati načelo uspeha, saj niso izpolnjeni pogoji za odločitev, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka, če je stranka tik pred zaključkom postopka, ki traja daljše obdobje, tožbeni zahtevek skrčila, sicer pa je - glede na prvotno vtoževani zahtevek, pri katerem je vztrajala pretežni del sodnega postopka - uspela le z manjšim delom tožbenega zahtevka. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo in upoštevalo navedena načela pri odločitvi o stroških postopka, pri izračunu potrebnih stroškov pa je upoštevalo veljavno odvetniško tarifo in stroškov, ki sta jih obe stranki v stroškovnikih priglasili v višjem znesku, niti tožeči niti toženi stranki ni priznalo. Priglašeni stroški za posvete s strankami in končno poročilo stranki ne spadajo med potrebne stroške, saj so zajeti v nagradah za druga priznana opravila (sestava tožbe, odgovora na tožbo, pritožbe, pripravljalne vloge ..., zastopanje na narokih ...).

Potrebni stroški tožeče stranke so znašali v prvi fazi postopka skupaj 400 točk, pri čemer je sodišče upoštevalo 200 točk za tožbo, 2x 150 točk za dve pripravljalni vlogi ter 100 točk za obravnavo 20.6.2003 (Tar.št. 10 v zvezi s Tar.št. 13 Odvetniške tarife /Ur.l. RS št. 7/95 do 49/2000/). V tej fazi postopka je znašal uspeh tožeče stranke 21,8%, kar pomeni, da je tožeča stranka upravičena do povračila stroškov v znesku 87,44 točk. Potrebni stroški tožeče stranke v drugi fazi postopka, po zmanjšanju tožbenega zahtevka, s katerim je tožeča stranka uspela v celoti, pa znašajo 300 točk, to je za pripravljalno vlogo 100 točk ter za zastopanje na dveh narokih za glavno obravnavo 2x100 točk (Odvetniška tarifa - Ur.l. RS št. 67/2003, Tar.št. 15 v zvezi s Tar.št. 18). Tožeča stranka je torej upravičena do povračila stroškov v višini 387 točk. Potrebni stroški tožene stranke v prvi fazi postopka (do zmanjšanja tožbenega zahtevka) znašajo 800 točk, in sicer: odgovor na tožbo 200 točk, tri pripravljalne vloge 3x150 točk, pristop na obravnavo 50 točk, zastopanje na obravnavi 100 točk. K navedenemu znesku je treba prišteti še 2% za materialne stroške, to je skupaj 816 točk. V tej fazi postopka je znašal uspeh tožene stranke 78,14%, zato je tožena stranka upravičena do povračila stroškov v višini 637 točk. Za postopek po zmanjšanju tožbenega zahtevka tožena stranka ni upravičena do povračila stroškov, ker je v tej fazi postopka uspela tožeča stranka v celoti. Po medsebojnem pobotanju je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki stroške postopka v višini 250 točk, to je 27.500,00 SIT (po vrednosti točke 110,00 SIT). V tem obsegu je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo in spremenilo odločitev o stroških postopka tako kot izhaja iz izreka te sodbe.

Glede na to je v skladu z določili 358. in 353. člena ZPP pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in spremenilo odločitev o stroških postopka v izpodbijani sodbi, v ostalem pa je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker je tožena stranka s pritožbo delno uspela, ji je tožeča stranka dolžna povrniti sorazmerni del pritožbenih stroškov v znesku 2.200,00 SIT. Tožena stranka je s pritožbo izpodbijala odločitev o glavnici v višini 35.246,25 SIT, ter odločitev o stroških postopka, pri čemer je uveljavljala povračilo stroškov postopka na prvi stopnji po vloženem stroškovniku v znesku cca 225.500,00 SIT. Pritožbeno sodišče je uspeh s pritožbo ocenilo na 10 %. Potrebni stroški za pritožbo znašajo 200 točk. Tožena stranka je glede na navedeno upravičena do povračila 10% priglašene nagrade za pritožbo.