Jedro

V novem sojenju naj sodišče prve stopnje v skladu s tretjim odstavkom 214. člena ZPP in upoštevaje vse v zvezi s tem (torej tudi v tožbi) podane relevantne tožnikove trditve presodi, ali je potrebno toženkino trditev o tem, da tožnik ob dogodku ni bil privezan z varnostnim pasom (s katerim slednja utemeljuje obstoj njegovega prispevka), šteti za priznano ali ne, svoje zaključke pa tudi ustrezno (konkretno) obrazloži.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom z dne 30.11.2015: - dovolilo spremembo tožbe, - zaradi umika tožbe glede plačila doživljenjske rente postopek v tem delu ustavilo, - odločilo, da je dolžna toženka tožniku v 15-ih dneh plačati 12.774,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov, in sicer od zneska 20.000,00 EUR od dne 27.5.2011 dalje do plačila, od zneska 2,26 EUR od dne 21.1.2011 dalje do plačila, od zneska 25,31 EUR od dne 21.1.2011 dalje do plačila, od zneska 270,33 EUR od dne 21.1.2011 dalje do plačila, od zneska 150,00 EUR od dne 21.5.2011 dalje do plačila, od zneska 4,86 EUR od dne 22.7.2011 dalje do plačila, od zneska 74,00 EUR od dne 22.7.2011 dalje do plačila, od zneska 212,38 EUR od dne 22.7.2011 dalje do plačila, od zneska 50,08 EUR od dne 22.7.2011 dalje do plačila, od zneska 80,29 EUR od dne 22.7.2011 dalje do plačila, od zneska 172,00 EUR od dne 22.7.2011 dalje do plačila, od zneska 14,80 EUR od dne 22.7.2011 dalje do plačila, - zavrnilo, kar je tožnik zahteval več, - odločilo, da je dolžan tožnik toženki v 15-ih dneh povrniti pravdne stroške v višini 17,32 EUR, po poteku roka za prostovoljno izpolnitev skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega naslednjega dne po poteku tega roka.

2. Zoper sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki.

3. Tožnik se zoper sodbo sodišča prve stopnje pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da jo v skladu s pritožbenimi navedbami spremeni oziroma podrejeno da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje (v obeh primerih s stroškovno posledico). Poudarja, da naj bi sodišče v izreku naredilo napako, saj bi moral biti namesto zneska 20.000,00 EUR znesek 21.000,00 EUR, kot to izhaja iz same obrazložitve. Glede nevšečnosti med zdravljenjem in telesnih bolečin naj bi izpustilo nevšečnosti, na katere je sam opozoril v pripombah na mnenje, ker jih je izpustil tudi izvedenec, in sicer, da je bil kar dvakrat hospitaliziran. V nadaljevanju navaja, katere nevšečnosti, ki jih je utrpel med zdravljenjem, niso bile upoštevane. Izvedenec naj bi bolečinsko obdobje ocenil mimo medicinskih izvidov in izpovedi tožnika, ki je tudi glede tega na mnenje ugovarjal. Zdravljenje je bilo dolgotrajno in ni trajalo zgolj 12 mesecev ter brez zapletov, kakor je zapisal izvedenec. Pri njem so bolečine vsakodnevna stalnica že od škodnega dogodka dalje. Sodišče tudi ni upoštevalo nevšečnosti, ki so bile zaradi zdravljenja psihične motnje. Prisojena odškodnina iz tega naslova ne ustreza sodni praksi, ki za podobne nevšečnosti in prestane telesne bolečine dosoja višjo odškodnino (sklicuje se na sodbo II Ips 180/2011 in na Denarna odškodnino za nepremoženjsko škodo, Alenka Berger Škrk, GV Založba, primeri VI/33, VI/39, VI/35, VI/40, VI/46, VI/47). Sodišče naj bi napačno ocenilo intenzivnost primarnega strahu nasploh, kar potrjuje tudi tožnikova izjava. Sekundarni strah je po mnenju izvedenca (kar je povzelo tudi sodišče) trajal le štiri mesece, s čimer se tožnik ni strinjal (in se še vedno ne). Strah za izid zdravljenja je vztrajal vse do prejema mnenja IK. V nadaljevanju navaja, kaj pomeni zmanjšanje življenjskih aktivnosti, kaj naj bi ugotovil izvedenec iz MR posnetka ter kakšno mnenje naj bi podal nevrolog ob pregledu tožnika dne 4.7.2012. Invalidska komisija ZPIZ je pri tožniku ugotovila, da ima takšne trajne posledice, zaradi katerih mora omejiti fizične obremenitve in spremeniti delo, kakršnega je opravljal do škodnega dogodka. Sodišče je očitno spregledalo, da je tožnik utrpel tudi obtolčenino glave. Glavoboli so se mu pojavili šele po nesreči, kar bi moralo sodišče upoštevati. Meni, da obstaja zaradi poškodbe 11. prsnega vretenca povezava med nesrečo in uhajanjem urina. Poudarja, da so tudi bolečine v križu nedvomno povezane s poškodbo. Sodišče ni upoštevalo njegove navedbe, da je zaradi posledic nesreče prišlo do psihične motnje. Izvedenka je spregledala jasno povezanost med njegovo duševno in psihično stisko z nesrečo, ki je predmet pravdnega postopka. Poudarja, da bi ga bilo potrebno obravnavati z vsemi specifičnostmi, izvorom in ga postaviti v njegov širši družbeno-socialni okvir, ne pa, da se ga ocenjuje na podlagi zgolj dokumentacije in kratkega pogovora. Delo je izgubil zaradi prometne nesreče. Breme nezmožnosti preskrbeti družino naj bi nanj vplivalo tako močno, da je prišlo do takšne psihične stiske, da je moral biti hospitaliziran. Skupna prisojena odškodnina iz naslova nepremoženjske škode znaša 21.000,00 EUR (in ne 20.000,00 EUR, kot je sodišče zapisalo v izreku), kar je bistveno manj, kot so prisojene odškodnine v primerljivih primerih (sklicuje se na sodbo II Ips 180/2011 in na Denarna odškodnino za nepremoženjsko škodo, Alenka Berger Škrk, GV, Založba, primeri VI/33, VI/39, VI/35, VI/40, VI/46, VI/47). V zvezi z odškodnino iz naslova tuje pomoči poudarja, da bi mu moralo sodišče le-to priznati še najmanj za mesec dni. Travmatologi so mu za čas nošenja steznika absolutno prepovedali sklanjanje in dvigovanje bremen. Sodišče ni upoštevalo, da so ga morali tudi voziti na preglede, v lekarno,… Višina urne postavke je postavljena glede na to, koliko bi moral plačevati podjetjem, ki nudijo pomoč na domu, in je povsem ustrezna. Da je urna postavka v višini 6,00 EUR na uro primerna, se je večkrat izreklo tudi sodišče (navaja odločbe, iz katerih naj bi to izhajalo). Meni tudi, da je upravičen do povračila vseh zatrjevanih potnih stroškov, torej tudi do povrnitve stroškov v višini 121,36 EUR, ki so mu nastali zaradi zdravljenja na UKC T. - psihiatrični oddelek ter do povračila potnih stroškov v višini 383,00 EUR, ki so mu nastali v zvezi z vožnjo na preglede iz T. do L. oziroma do J. Zahteval jih je v prvi pripravljalni vlogi, kateri je priložil tudi medicinsko dokumentacijo, iz katere je razvidno, da so mu nastali. V zvezi s škodo iz naslova izgube osebnega dohodka poudarja, da je sodišču predložil zahtevana dokazila, ki se nanašajo na trditve izgube, ki so izkazovala njegova predhodna delovna razmerja kot tudi višino dohodkov. Če sodišču predložene listine niso bile jasne in iz njih ni moglo razbrati tega, bi ga moralo pozvati k izjasnitvi. Vrhovno sodišče naj bi odločilo, da se pri oškodovancih, ki so pred poškodbo stalno delali, po ustavljeni sodni praksi šteje za verjetno, da bi po normalnem teku stvari zaslužek iz istega dela in v enaki višini pridobivali tudi po škodnem dogodku. Podobno mora po mnenju Vrhovnega sodišča veljati tudi za oškodovance, ki pred škodnim dogodkom sicer niso imeli stalne zaposlitve, a so vendarle z delom (pogodbenim, priložnostnim ...) redno pridobivali zaslužek (sklicuje se na odločbi II Ips 83/2008 in II Ips 100/2011). Sodišče naj bi nepravilno prisodilo tek zakonskih zamudnih obresti od posamičnih za premoženjsko škodo prisojenih zneskov. Če škodo odpravi oškodovanec sam in sam krije stroške popravila ali stroške z zdravljenjem in prevozi, nastopa v vlogi, ko zalaga svoj denar za stroške, ki jih ni dolžan kriti sam. V takih primerih gredo zamudne obresti od dne plačila potrebnih stroškov. Takšno stališče je zavzela tudi sodna praksa (sklicuje se na Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba 2003, prva knjiga, stran 934, komentar k 165. členu). V zvezi s tekom zamudnih obresti od nepremoženjske škode se sklicuje na drugi odstavek 299. člena OZ. Sam je takšno zahtevo podal z odškodninskim zahtevkom in 15-dnevnim rokom, zaradi česar je do obresti upravičen od 2.2.2011 dalje (sklicuje se na odločbi Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 4776/2007 in 3931/2007). Poudarja, da prisojena odškodnina ne ustreza sodni praksi, ki za podobne primere prisoja odškodnine v višini 35-ih povprečnih plač in ne 22, kakor je zapisalo sodišče (sklicuje se na Denarna odškodnino za nepremoženjsko škodo, Alenka Berger Škrk, GV Založba, VI/33, VI/39, VI/35, VI/40, VI/46 in VI/47). Na koncu pojasnjuje, zakaj naj bi bila napačna tudi odločitev o stroških.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Toženka se zoper sodbo pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da jo v izpodbijanem delu spremeni in tožbeni zahtevek v izpodbijanem delu zavrne oziroma (podrejeno) da jo razveljavi in vrne v ponovno sojenje (s stroškovno posledico). Glede tožnikovega soprispevka poudarja, da bi moralo sodišče upoštevaje vse v zvezi s tem izvedene dokaze odločiti, da le-ta v času prometne nesreče ni bil pripet. Slednje ni upoštevalo tožbenih trditev tožnika, da ga je ob prevračanju vozila vrglo naprej na sopotnika, kar samo po sebi vodi do zaključka, da v času prometne nesreče ni bil pripet. To, da v času prometne nesreče ni bil pripet, izhaja jasno tudi iz policijskega zapisnika. Prav tako je podana napačna dokazna ocena glede zaslišanja policista S. (v zvezi s katerim pritožba navaja, kaj naj bi izpovedal). Sodišče naj bi pri prisoji odškodnine iz naslova strahu za znesek 1.000,00 EUR in prisoji duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti za znesek 5.600,00 EUR zmotno uporabilo materialno pravo. Pri odmeri odškodnine iz naslova trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti naj bi delno nepravilno sledilo izvedenskemu mnenju, ko je pri odmeri upoštevalo tudi omejitve, ki so bile pri tožniku prisotne le začasno. Le posledice trajne narave so lahko podlaga za odmero odškodnine iz tega naslova. Tožnikova življenjska aktivnost ni bistveno zmanjšana, se pa občasno, predvsem pri težjih fizičnih delih pojavljajo blage bolečine. Ne gre mu odškodnina višja od zneska 5.400,00 EUR. Tožnik še vedno ostaja pridobitno sposoben in opravlja delo kot pred prometno nezgodo. Tudi pri presoji odškodnine za strah naj bi bilo zmotno uporabljeno materialno pravo in odmerjena previsoka odškodnina. Primerna odškodnina iz tega naslova znaša 1.000,00 EUR. Ker toženka ni dolžna tožniku plačati 20.000,00 EUR odškodnine iz naslova nepremoženjske škode, tudi zakonske zamudne obresti za ta znesek ne morejo teči od 27.5.2011. Sodišče bi moralo pri tem upoštevati tudi, da je toženka del odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 8.960,00 EUR že pripoznala.

6. Tožnik je v odgovoru predlagal zavrnitev toženkine pritožbe.

7. Pritožbi sta utemeljeni.

8. Toženkini pritožbeni očitki zoper zaključke sodišča prve stopnje glede (ne)obstoja tožnikovega prispevka k obsegu nastale škode (171. člen OZ(1)), so utemeljeni. Tožnik je namreč že v tožbi takoj na začetku (ob opisu takratnega dogajanja) navedel, da je potem, ko se je vozilo prevrnilo, padel naprej na drugega sopotnika in se udaril še v kabino službenega vozila. Kot upravičeno opozarja pritožnica, omenjene navedbe (same po sebi) kažejo na to, da naj z varnostnim pasom ne bi bil privezan. Po tistem, ko je toženka v odgovoru na tožbo, iz razloga ker tožnik ni bil pripet z varnostnim pasom (in tako ni poskrbel za lastno varnost), ugovarjala njegov soprispevek (v višini 20%)(2), je tožnik v drugi pripravljalni vlogi z dne 24.4.2012 (glej točko XIII) zoper toženkin očitek jasno navedel (in celo omenil, da vztraja pri tem), da na sedežu, kjer je sedel, varnostnega pasu ni bilo nameščenega, hkrati pa tudi obrazložil, da varnostni pasovi na zadnjih sedežih v vozilu, s katerim je do nezgode prišlo, serijsko niso bili vgrajeni ter da je bilo za zadostitev zakonu dovolj, da so imeli naslon za glavo. Nadalje je pojasnil, kako naj bi bilo upoštevaje navedeno potrebno razumeti vsebino v zvezi z dogodkom nastalega policijskega zapisnika. Tudi potem, ko je toženka te trditve v svoji vlogi z dne 21.5.2012 obrazloženo prerekala, je na začetku naslednje vloge z dne 1.7.2014 (točka XV) poudaril, da varnostnih pasov v avtomobilu na zadnjih sedežih ni bilo, ponovno pojasnjeval zakaj, toženkino trditev, da bi policist v primeru, da varnostni pas ne bi bil vgrajen, v policijskem zapisniku to označil s črtico, pa označil za pavšalno. V nadaljevanju iste vloge pa je (v nasprotju z dotedanjimi trditvami, ki jih je še na začetku točke XV opredelil kot dejstvo) navedel, da ve le, da so se pri delodajalcu prevažali z več vozili in da eden od teh na zadnjih sedežih ni imel vgrajenih pasov, da pa ni prepričan, če je bilo to v tem vozilu. Hkrati je poudaril, da je bil, če je bil v vozilu, ki je imelo vgrajene pasove, pripasan.

9. Pravdne stranke so tiste, ki so dolžne v zvezi s svojimi zahtevki oziroma ugovori podati ustrezno trditveno podlago; to je trditve, ki so konkretne in jasne, kar pomeni, da morajo biti neprotislovne in (vsaj načeloma) nepogojne. Če takšnih trditev ne podajo, njihovim zahtevam (oziroma ugovorom) ni moč slediti. Prav tako ne more manjka ustreznih (to je jasnih in konkretnih) trditev nadomestiti vsebina izvedenih dokazov. Le-ta je (brez takšnih trditev) sama za sebe brezpredmetna. Sodišče prve stopnje je tožnikove navedbe (iz zadnjega dela točke XV vloge z dne 1.7.2014) o tem, da so imeli pri delodajalcu več vozil in da eno od teh na zadnjih sedežih ni imelo vgrajenih pasov (ter da ni prepričan, če je bilo to v predmetnem vozilu), opredelilo kot specifikacijo (njegovih predhodnih trditev), s čimer pa se ni moč strinjati. Omenjene trditve so namreč v jasnem nasprotju z njegovimi dotedanjimi navedbami (in sicer glede vprašanja, ali je varnostni pas sploh bil vgrajen ali ne). Poleg tega pa tudi v njihovem okviru tožnik jasne (nepogojne) trditve o tem, da je bil ob dogodku privezan z varnostnim pasom ni podal. V skladu s tem je še na prvem naroku za glavno obravnavo dne 11.7.2014 glede okoliščine, ali je vozilo (sploh) imelo vgrajene varnostne pasove in ali so bili uporabni, predlagal zaslišanje R. Ž. Ker torej vsebina izvedenih dokazov manjkajočih trditev ne more nadomestiti in ker (na drugi strani) njihovo izvajanje glede dejstev, ki jih je potrebno šteti za priznana, ne pride v poštev, se je bilo dolžno sodišče prve stopnje v skladu s tretjim odstavkom 214. ZPP(3) konkretno (in natančno) opredeliti do medsebojno nasprotujočih si (oziroma nejasnih) tožnikovih trditev v zvezi z (ne)uporabo varnostnega pasu oziroma odgovoriti na vprašanje, kaj pravzaprav zatrjuje. Tega pa zaradi napačne ocene (glej 25. točko obrazložitve izpodbijane sodbe)(4), da je slednji s kasnejšimi svoje prvotne trditve zgolj (nekoliko) specificiral, ni storilo.

10. Z ozirom na predhodne ugotovitve toženka pritožbeno upravičeno oporeka dejanskemu (na temelju izvedenih dokazov sprejetemu) zaključku sodišča prve stopnje o tem, da je bil tožnik v času prometne nezgode privezan z varnostnim pasom, in na njegovi podlagi sprejeti (materialno-pravni) oceni o neobstoju njegovega prispevka k nastali škodi. Iz tega razloga je bilo potrebno njeni, posledično pa tudi tožnikovi, pritožbi ugoditi in izpodbijano sodbo (vključno z odločitvijo o stroških) razveljaviti ter zadevo sodišču prve stopnje vrniti v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). Ker se razlog za razveljavitev nanaša na temelj tožbenega zahtevka, se to sodišče do pritožbenih navedb (očitkov) obeh pravdnih strank glede (ne)ustreznosti iz posameznih naslovov prisojene višine odškodnine, ni opredeljevalo. V tem oziru opozarja zgolj na utemeljenost tožnikovih pritožbenih navedb zoper odločitev (in obrazložitev) o zavrnitvi zahtevka zaradi izgubljenega zaslužka. Slednji ob sklicevanju na odločbi Vrhovnega sodišča RS (II Ips 83/2008 in II Ips 100/2011) pravilno izpostavlja, da ta zahtevek ne gre le oškodovancem, ki so bili pred poškodbo (stalno) zaposleni(5) (in ki ustrezno izkažejo, da bi bili ob normalnem teku stvari tudi v primeru, če do škodnega dogodka ne bi prišlo), prav tako pa tudi, da je glede svojih trditev o izgubi zaslužka predložil dokazila, do katerih se sodišče prve stopnje (očitno zaradi zmotnega naziranja, da je lahko v tem oziru relevantna le pogodba o zaposlitvi) ni opredelilo.

11. V novem sojenju naj sodišče prve stopnje v skladu s tretjim odstavkom 214. ZPP in upoštevaje vse v zvezi s tem (torej tudi v tožbi) podane relevantne tožnikove trditve presodi, ali je potrebno toženkino trditev o tem, da tožnik ob dogodku ni bil privezan z varnostnim pasom (s katerim slednja utemeljuje obstoj njegovega prispevka), šteti za priznano ali ne, svoje zaključke pa tudi ustrezno (konkretno) obrazloži. V kolikor bo presodilo, da je moč govoriti o priznanju dejstva (trditve), pa se bo moralo opredeliti tudi do tožnikovih v pripravljalnih vlogah podanih trditev, da v predmetnem vozilu varnostni pas sploh ni bil vgrajen. Od odgovorov na omenjena vprašanja bo v nadaljevanju prvenstveno odvisno, ali je toženkin (materialno-pravni) ugovor o obstoju tožnikovega prispevka (oziroma v kakšni) meri utemeljen.

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka (ki temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP) je pridržana za končno odločbo.

Op. št. (1): Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001, s kasnejšimi spremembami.

Op. št. (2): Ugovor pa ponovila v prvi pripravljalni vlogi z dne 6.4.2012. Op. št. (3): Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami Op. št. (4): V zvezi s katero tudi sicer ni podalo potrebne podrobnejše obrazložitve Op. št. (5): Bistveno je, da so z delom (pogodbenim, priložnostnim…) redno pridobivali določen zaslužek (glej II Ips 100/2011).