Jedro

Vse listine, s katerimi dolžnika dokazujeta, da naj bi za upnika opravljala storitve, so enostransko sestavljene s strani dolžnika. Dolžnika nista predložila nobene listine, ki bi jo podpisal upnik, niti kakšnih drugih dokazil o tem, da bi bile za upnika res opravljene kakšne storitve, zato s temi listinami ni izkazan obstoj terjatve do upnika, torej tudi ne prenehanje upnikove terjatve. Za dovolitev izvršbe zoper oba dolžnika razmerja med upnikom in dolžnikovim dolžnikom niso upoštevna.

Izrek

Ugovora obeh dolžnikov se zavrneta in se potrdi sklep o izvršbi.

Dolžnika sta dolžna upniku nerazdelno povrniti stroške odgovora na ugovor v znesku 39.002,00 SIT, v roku 8 dni.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zoper oba dolžnika dovolilo izvršbo na podlagi izvršilnega naslova (izvršljiv notarski zapis opr. št. ..., sklenjen dne 3.11.1998 pred notarko ... ) zaradi izterjave zgoraj navedene terjatve.

Dolžnika sta zoper sklep pravočasno ugovarjala. Oba ugovora sta identična in v njih dolžnika navajata, da je prvi dolžnik za pokrivanje medsebojnih obveznosti za upnika izvajal storitve - tečaje angleščine, iz katerih ima do upnika odprte postavke iz leta 1995 v skupnem znesku 3,670.800,00 SIT. Dolžnikov dolžnik J. d.o.o. nima nikaršnih pogodbenih odnosov z upnikom in ni dajal zavarovanj ali garancij, kot se navaja v predlogu za izvršbo. Vozilo K., ki ga je imel prvi dolžnik na podlagi pogodbe o leasingu v uporabi, je bilo imenovanemu odvzeto, zato je bil sproveden postopek v skladu z izvršilnim naslovom - notarskim sporazumom, iz tega naslova pa je dobil upnik delno poplačilo v višini 1,184.427,90 SIT.

Ugovor je bil vročen upniku, ki je nanj odgovoril, da so vse dolžnikove ugovorne navedbe neresnične. Dolžnik ni za upnika opravil nobene storitve, o možnosti izvedbe tečaja angleščine se je samo govorilo, vendar ni prišlo do realizacije. Upnik na račun izpolnitve s strani dolžnikovega leasingodajalca ni prejel ničesar. Predlaga zavrnitev ugovora in priglaša stroške.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je dolžnikov ugovor neutemeljen v skladu z določili 2. odst. 53. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) in ga po 3. odst. 58. čl. ZIZ poslalo sodišču druge stopnje, da o njem odloči kot o pritožbi.

Ugovora nista utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 54. čl. ZIZ dolžnikova ugovora obravnavalo kot pritožbi in ugotovilo, da nista utemeljena. Drugi odstavek 53. čl. ZIZ nalaga dolžniku, da svoj ugovor zoper sklep o izvršbi obrazloži, to je, da navede pravno pomembna dejstva, s katerimi ga utemeljuje, in predloži tudi ustrezne dokaze za tako zatrjevana dejstva. Če dolžnik zgoraj navedenim zahtevam ne zadosti, se njegov ugovor šteje za neutemeljen. Omenjeno določilo je treba razlagati tako, da mora dolžnik navesti in dokazovati tista dejstva, ki preprečujejo izvršbo v smislu 55. čl. ZIZ.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da dolžnika smiselno uveljavljata ugovorni razlog iz 8. točke 1. odst. 55. čl. ZIZ (terjatev je prenehala), ko navajata, da je upnikova terjatev poravnana na podlagi kompenzacije s storitvijo (tečaji angleščine) oz. z delnim poplačilom upnika s strani dolžnikovega leasingodajalca. Vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da dolžnika nista uspela izkazati prenehanja upnikove terjatve v smislu 8. točke 1. odst. 55. čl. ZIZ. Vse listine, s katerimi dolžnika dokazujeta, da naj bi za upnika opravljala storitve (računi in izpiski odprtih postavk, priloge B9-B14 in B23-B28), so enostransko sestavljene s strani dolžnika, kot pravilno opozarja upnik v odgovoru na ugovor. Dolžnika nista predložila nobene listine, ki bi jo podpisal upnik (napr. pogodbe, naročilnice, potrjenega izpiska odprtih postavk), niti kakšnih drugih dokazil o tem, da bi bile za upnika res opravljene kakšne storitve, zato po oceni pritožbenega sodišča dolžnik s temi listinami ni izkazal obstoja svoje terjatve do upnika, torej tudi ne prenehanja upnikove terjatve.

Nadalje pritožbeno sodišče ugotavlja, da dolžnika prav tako nista izkazala, da bi upnik dobil delno poplačilo v skladu z notarskim sporazumom od dolžnikovega leasingodajalca. Listine v prilogah B2-B8 in B16-B22 se nanašajo samo na prvega dolžnika, leasingodajalca A. d.o.o., Ljubljana, in nekatere na podjetje C. d.o.o., Ljubljana. V teh listinah ni nikjer niti z eno besedo omenjen upnik. Dolžnika nista predložila nobenih dokazil o tem, da bi upnik iz navedenega naslova dejansko prejel kakršno koli poplačilo.

Glede ugovornih navedb v zvezi z neobstojem poslovnega odnosa med upnikom in dolžnikovim dolžnikom J. d.o.o., Celje, sodišče druge stopnje ugotavlja, da ne gre za navedbo pravno pomembnih dejstev, ki bi preprečevala izvršbo zoper dolžnika tega izvršilnega postopka v smislu 55. čl. ZIZ. Za dovolitev izvršbe zoper oba dolžnika razmerja med upnikom in dolžnikovim dolžnikom niso upoštevna.

Glede na vse povedano pritožbeno sodišče ugotavlja, da dolžnik ni izkazal obstoja razlogov, ki bi preprečevali izvršbo v smislu 55. čl. ZIZ, zato se pritožbeno sodišče strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, da dolžnikov ugovor ni utemeljen v smislu 2. odst. 53. čl. ZIZ.

Ker pritožbeno sodišče tudi pri preizkusu odločbe po uradni dolžnosti v skladu z določbami 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. čl. ZIZ ni ugotovilo kršitev, je na podlagi 2. točke 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ ugovor zavrnilo kot neutemeljen in potrdilo sklep sodišča prve stopnje o izvršbi.

Izrek o stroških temelji na 1. odst. 154. čl. v zvezi s 1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ. Ker dolžnika z ugovoroma nista uspela, upnikov odgovor na ugovor pa je bil zaradi posledic upnikovega molka iz 1. odst. 58. čl. ZIZ potreben, sta dolžna solidarno (prim. 3. odst. 161. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ) povrniti upniku njegove stroške odgovora na ugovor. Upnikovi stroški so odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo in obsegajo stroške sestave odgovora na ugovor v višini 375 odvetniških točk x 87,4 = 32.775,00 SIT. Ker je v skladu z veljavno zakonodajo osnova za plačilo davka na dodano vrednost (DDV) od odvetniških storitev znesek plačila za odvetniške storitve v skladu s tarifo, le-ta pa ne vsebuje DDV, je sodišče priznalo upniku tudi DDV od odvetniških storitev v znesku 6.227,00 SIT, saj je bil tudi ta strošek za postopek potreben.