Jedro

Tisti, ki je pridobil stvar ali pravico, o kateri teče pravda, vstopi v pravdo namesto tožeče stranke oziroma tožene stranke samo tedaj, če v to privolita obe stranki. Privolitev mora biti dana izrecno v postopku. Zgolj ne nasprotovanje ne zadošča.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Drugotožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom tožbo z dne 7.12.2012 zavrglo. Zavrglo je tudi predlog prvega toženca R.D. o priglasitvi stroškov postopka.

2. Zoper odločitev o zavrženju tožbe se pritožuje drugotožena stranka. Pritožuje se iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga izdajo zamudne sodbe zoper prvega toženca. Navaja, da so za ugoditev pritožbenemu predlogu pravno relevantna vprašanja pravne možnosti vstopa pravnega naslednika prvega tožnika na njegovo mesto in ali je potrebna privolitev tožene stranke v spremembo tožbe, nujno sosporništvo, ki določa vsebino tožbe in ali so bili podani pogoji za zamudno sodbo. Opozarja na določbo 208. člena ZPP o pravici pravnega naslednika, da vstopi v postopek, pri čemer pritožnici nihče ni osporaval tega izkazanega pravnega nasledstva, ki utemeljuje njen prevzem položaja prvotno tožeče stranke. Poziv prvemu tožencu za odgovor na tožbo se je glasil na aktualno stanje tožbe. Citirana pogodba (pogodba o odstopu terjatve z dne 31.1.2013) predstavlja pravno nasledstvo na strani tožnika. Pritožnica je to tudi uveljavila in niti prvotoženi niti prvotni tožnik temu nista nasprotovala. Prvemu tožencu pa se je postopek pričel šele po nastopu fikcije vročitve. Opozarja na določbo 202. člena ZPP, po kateri bi lahko A.D. kadarkoli med postopkom vstopila v pravdo na strani M.H. V tožbi je bilo nujno predhodno ugotoviti obseg skupnega premoženja in delež R.D. na njem, kar povzroča pravni učinek "ne bis in idem", to je nezmožnost kasnejše tožbe A. D. na drugačen obseg in / ali drugačen delež na skupnem premoženju. Šlo je za prejudicialno pravno razmerje, ki je bilo že del tožbene podlage v tožbi M.H. in izostanek odgovora na tožbo toženca R.D. tega pravnega dejstva ne spremeni, temveč zahteva zamudno sodbo. Privolitev R.D. v tak obrat (drugotožene v tožečo stranko), ni bila potrebna in ni predmet sodne dovolitve. S strani tožeče stranke je bila privolitev dana, ker je že vgrajena - inkorporirana v pogodbi o odstopu terjatve in ker temu ni nasprotoval na obravnavi. Privolitev edine preostale pravdne stranke A.D. pa je inkorporirana v sami njeni vlogi. Sklicuje se še na določbo 204. člena ZPP (obvestitev drugega o pravdi). Privolitev tožene stranke R.D. k spremembi tožbe ni bila potrebna, ker mu prej tožba še ni bila vročena in se ob vložitvi spremembe tožbe zanj pravda še ni začela. Poleg tega sprememba tožnika ne predstavlja spremembe tožbe, ki bi terjala sodno odobravanje ali privolitev toženca R.D. Gre za istovetnost zahtevka in okoliščine po vložitvi tožbe oziroma za nujni vmesni ugotovitveni zahtevek in privolitev R.D. ni potrebna. Sklicuje se še na 419. člen OZ, po katerem privolitev dolžnika za spremembo upnika ni potrebna ter navaja, da je o obsegu skupnega premoženja možno razsoditi le enkrat, enako velja tudi v primeru sporazumnega ugotavljanja oziroma delitve skupnega premoženja in že zato je taka sprememba tožbe dopustna v tej specifični situaciji. Povzema še nekatere določbe Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerij, določbo 24. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju ter 274., 275. in 277. člen Obligacijskega zakonika. Posebej opozarja, da nujno sosporništvo izhaja iz vsebine tožbe in pravni okvir sodne odobritve vstopa namesto tožnika za tak primer ne predvideva. Izostanek tovrstnega odločanja zato ni ovira za ugoditev pritožbenemu predlogu, da naj sodišče druge stopnje samo izda sodbo na podlagi izostanka. V razmerju tožbe M.A. in tožbe A.D. gre za isto pravno podlago. V nadaljevanju podaja še navedbe o tem, da so bili podani pogoji za zamudno sodbo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Za presojo, ali je sodišče prve stopnje tožbo, glede na to, da je tožeča stranka izrecno izjavila, da za pravdo nima več pravnega interesa, utemeljeno zavrglo, je odločilno dejstvo, ali je A.D. (drugotožena stranka) vstopila v pravdo namesto tožeče stranke. V skladu z drugim odstavkom 190. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), lahko tisti, ki je pridobil stvar ali pravico, o kateri teče pravda, vstopi v pravdo namesto tožeče stranke oziroma tožene stranke samo tedaj, če v to privolita obe stranki. Takšno privolitev A.D. tudi zatrjuje, vendar zmotno. Glede prvotne tožeče stranke, ki je drugotoženi stranki odstopila terjatev, o kateri teče pravda, namreč zatrjuje, da naj bi bila njena privolitev vgrajena oziroma inkorporirana že v sami listini "pogodba o odstopu terjatve", vendar navedeno ne drži, saj bi morala biti taka privolitev izrecno podana v postopku (sicer pa tudi sama listina takšnega soglasja ne izkazuje, niti drugotožena stranka takšnega soglasja ne konkretizira). Tudi dejstvo, da tožnik njenemu vstopu v pravdo ni (izrecno) nasprotoval na obravnavi, ne zadošča, saj bi moral podati izrecno privolitev, te pa, kot izhaja iz zapisnika o naroku za glavno obravnavo z dne 15.10.2014, ni bilo. Nasprotno, iz zapisnika izhaja, da je tožnik navedel, da nima več interesa za vodenje te pravde, ker je dobil terjatev poplačano, da bo morala A.D. svojo tožbo kot tožnica uveljavljati v posebnem postopku in je tožeča stranka v tej pravdi M.H. Skratka, tožeča stranka soglasja oziroma privolitve, da namesto nje v pravdo vstopi drugotožena stranka, ni podala. Glede na takšno situacijo, pa drugotožena stranka nadalje ni mogla spremeniti tožbe (saj ni postala tožeča stranka).

5. Glede na gornje ugotovitve, ko drugotožena stranka ni vstopila v pravdo namesto tožeče stranke oziroma za to ni bila podana zahtevana privolitev, so vse nadaljnje pritožbene navedbe drugotožene stranke za preizkus izpodbijanega sklepa pravno nerelevantne. Za presojo izpodbijanega sklepa je odločilno le, da je tožnik v tej zadevi bil in ostal M.H., ki je izrecno izjavil, da za vodenje postopka nima pravnega interesa, posledično pa je sodišče prve stopnje (saj mora biti pravni interes podan ves čas postopka), tožbo pravilno zavrglo. Vse ostale določbe ZPP, na katere opozarja pritožba (208. člen - prekinitev postopka, 202. člen - vstop intervenienta v pravdo, 204. člen - obvestitev drugega o pravdi), zato za odločitev niso pravno relevantne, saj se na konkretno situacijo ne nanašajo.

6. Glede na že navedeno, ko tožnik nima interesa za pravdo, pa se drugotožena stranka, ki ni vstopila v pravdo namesto tožnika, neutemeljeno sklicuje tudi na spremembo tožbe in tožbeni zahtevek, podan v spremembi tožbe, glede katerega predlaga izdajo zamudne sodbe. Glede na to, da ni tožeča stranka, tega ne more predlagati, saj tožbe ni mogla spremeniti. Z zahtevkom, kakršen je bil podan prvotno, pa se tudi sama ni strinjala in je zatrjevala, da so nepremičnine, glede katerih je tožnik zahteval ugotovitev, da predstavljajo skupno premoženje tožencev, njeno posebno premoženje in da v skupno premoženje spadajo druge nepremičnine, za izdajo takšne zamudne sodbe ni imela pravnega interesa, zato tudi interesa za pritožbo v tem delu nima. Podrobnejše opredeljevanje glede pogojev za izdajo zamudne sodbe zoper prvega toženca, zato ni potrebno.

7. Pritožnica sicer utemeljeno navaja, da je ustaljena sodna praksa, da je o obsegu skupnega premoženja možno razsoditi le enkrat in ni možno delno ugotavljanje skupnega premoženja, vendar pa je v konkretni zadevi tožba zavržena in ne gre za nikakršno "res iudicato", druga toženka bo lahko vložila samostojno tožbo zoper prvega toženca.

8. Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijanega sklepa tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani I. točki izreka potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

9. Drugotožena stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP in 154. člen ZPP).