Jedro

V projektiranje in projektno dokumentacijo zaradi odgovornosti za strokovne rešitve ne upravni organ ne sodišče ne moreta posegati. Preizkus teh vprašanj lahko stranka, ki gradnji nasprotuje, doseže le, če predloži nasprotne strokovne študije, ki utegnejo izpodbiti pravilnost tehničnih rešitev v PGD (prvi odstavek 65. člena ZGO-1).

Zgolj dejstvo, da sta tožnika mejaša nameravane gradnje, še ne pomeni, da se z njo posega v njune pravice in pravne koristi.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo izdala investitorju A.A. (v tem upravnem sporu prizadeti stranki) gradbeno dovoljenje za odstranitev obstoječega gospodarskega objekta in gradnjo novega enostanovanjskega objekta na zemljišču parc. št. 1895 k.o. … po tam navedenem projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja (PGD) in pod v izreku določenimi pogoji. Med drugim se mora rušitev izvajati v skladu z načrtom odstranjevalnih del, odmik novogradnje od zemljišča s parc. št. 1897 k.o. … pa mora znašati znašati 0,05 m. Iz obrazložitve gradbenega dovoljenja je razvidno, da se poseg nahaja v območju urejanja VS 2/13 Bonifacija, v morfološki enoti 2A/1, ki je območje enodružinskih stanovanjskih stavb strnjene zazidave in ki ga ureja Odlok o prostorsko ureditvenih pogojih za plansko celoto V2-Trnovo-Tržaška cesta (v nadaljevanju PUP). Nadalje je razvidno, da sta tožnika v upravnem postopku sodelovala kot solastnika zemljišča parc. št. 1897 k.o. … Upravni organ je ugovore tožnikov, ki sta gradnji nasprotovala, zavrnil s pojasnili, da je dovoz do objekta predviden na skrajnem vzhodnem delu zemljišča parc. št. 1895 in ne tangira lastnikov zemljišča parc. št. 1897, v zvezi s poplavno nevarnostjo pa je investitor pridobil vodno soglasje. Streha novogradnje je usklajena s streho sosednjega objekta, saj bo po višini in naklonu prilagojena sosednjemu objektu. Upravni organ navaja še, da iz PGD izhaja, da se ob upoštevanju vseh ukrepov in pogojev, navedenih v rušitvenem načrtu in načrtu gospodarjenja z odpadki, programu odstranjevalnih del ter načrtu arhitekture, s posegom ne posega v prostor sosednje nepremičnine in se ne bo poslabšala stabilnost sosednjega objekta, tožnika pa v postopku nista dokazala drugače in nista dala dokazil za svoje trditve, da poseg ni možen brez povzročitve škode na njuni nepremičnini.

Upravni organ druge stopnje je pritožbo tožnikov zavrnil in v razlogih med drugim navedel, da sta gospodarski objekt in sosednji objekt konstrukcijsko ločeni enoti, vsaka na svoji zemljiški parceli. Odmik novozgrajenega objekta 0,05 m od sosednjega objekta je v skladu s 27. členom PUP. Neutemeljen je tudi ugovor glede mehanske odpornosti in stabilnosti obstoječe stavbe, saj je v PGD izjava odgovornega projektanta, da bo objekt mehansko odporen in stabilen, v geotehničnem poročilu izdelovalca B. d.o.o. iz Ljubljane pa je natančno navedeno, na kakšen način naj se izvede rušitev in temeljenje. Iz dopolnitve PGD (Načrt arhitekture, 25. 3. 2011) je izvedba odstranitve in gradnja novega objekta podrobneje razvidna, in sicer bo objekt dilatiran s fugo, odmaknjeno od sosednjega zidu vsaj 5 cm. Glede vprašanja dostopa in vrste kritine pa tožnika ne izkazujeta pravnega interesa.

Tožnika se s tako odločitvijo ne strinjata in v tožbi navajata, da odmik 5 cm ni ustrezen in da bo poseg vplival na obstoječe temelje in stabilnost njunega stanovanjskega objekta. Navedeni odmik naj tudi ne bi omogočal rednega vzdrževanja in morebitnih popravil ter naj bi povzročal nabiranje vlage in snega. Ne oporekata navedbam, da 5 cm odmik pomeni, da gre za konstrukcijsko ločena objekta in da PUP nima določb o absolutnih odmikih, vendar se obstoječi objekt dotika njunega objekta, ki je bil zgrajen leta 1931 in ima največ do 0,8 m globoke temelje, zato po njunem mnenju lahko pride do statičnih sprememb na nosilni steni, kjer se objekta dotikata, že z odstranitvijo obstoječega objekta, z izkopom temeljev pa se bodo izpodkopali tudi temelji sosednjega, tj. njunega objekta. Upravnemu organu očitata, da se v zvezi s stabilnostjo objekta povsem nekritično sklicuje na projekt, sama pa izvedeniških mnenj v postopku nista predložila, saj se jima je zdelo nerazumljivo, da za tako evidenten zaključek potrebujeta mnenje strokovnjaka, predlagala pa sta ogled in predložila fotografije. Ne strinjata se s predvidenimi ukrepi, ki jih je investitor dolžan izvajati med gradnjo, saj menita, da bo takrat škoda lahko že nastala, toženka pa celo sama ugotavlja, da detajlna rešitev gradbene konstrukcije, s katero ne bo poslabšana statičnost obstoječe zgradbe, še ni opravljena. Poleg tega menita, da načrtovana dovozna pot ni izvedljiva, saj ne omogoča dovoza gradbene mehanizacije in vozil, prav tako naj ne bi bilo možno obračanje in parkiranje. Iz fotografij, ki sta jih tožnika predložila v upravnem postopku, in prostorske situacije naj bi jasno izhajalo, da ju ureditev dovoza neposredno prizadene kot neposrednega mejaša. Glede kritine naj bi bile v izpodbijani odločbi nasprotujoče si trditve, saj naj bi bila predvidena kritina opečna, kasneje pa se navaja, da bo pločevina – cinkoid, sive barve, čeprav ima večina stanovanjskih objektov opečnato kritino. Prav tako naj bi bil nepravilen zaključek, da višina strehe ne dosega višine njunega objekta, saj je ta v več kot polovici dolžine višja. V postopku sta tožnika predložila še fotografije, da se novogradnja nahaja znotraj poplavnega območja. Glede na vse navedeno predlagata, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi, toženki pa naloži plačilo stroškov tega postopka.

Toženka je poslala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

Investitor A.A. kot prizadeta stranka v tem upravnem sporu v odgovoru na tožbo obrazloženo odgovarja na navedbe tožnikov, pri čemer se sklicuje na vsebino zaključkov poročil v PGD.

Tožnika sta vložila še pripravljalni vlogi z dne 20. 7. 2012 in 31. 8. 2012, prizadeta stranka pa še z dne 31. 8. 2012 in 16. 9. 2012. Sodišče na tem mestu njihove vsebine ne povzema in bo na navedbe v teh vlogah, kolikor so pravno pomembne za odločitev v tej zadevi, odgovorilo v nadaljevanju obrazložitve.

Tožba ni utemeljena.

Kdaj in ob kakšnih pogojih upravni organ za gradbene zadeve izda investitorju dovoljenje za gradnjo, je določeno v ZGO-1. Tako pristojni organ investitorju na njegovo zahtevo izda gradbeno dovoljenje za gradnjo objekta ali izvedbo drugih del po tem, ko ugotovi, da so bile k zahtevi za izdajo upravnega dovoljenja priložene priloge in dokazila iz 54. člena ZGO-1. Pred izdajo gradbenega dovoljenja investitorju pa je upravni organ dolžan preveriti, ali je projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja izdelan v skladu s prostorskim aktom in ali so izpolnjeni drugi pogoji, ki jih za izdajo gradbenega dovoljenja določa 66. člen ZGO-1. Po določbi 4. točke prvega odstavka 66. člena mora tako preveriti tudi, ali ima projekt predpisane sestavine. Po prvem odstavku 48. člena ZGO-1 mora biti s PGD dokazano, da bo objekt kot celota izpolnjeval predpisane bistvene zahteve in da bo v skladu s prostorskimi akti.

V zadevi ni sporno, da sta tožnika sodelovala v upravnem postopku kot stranska udeleženca na podlagi lastništva sosednjega zemljišča parc. št. 1897 k. o. …, od katerega je načrtovana stanovanjska stavba odmaknjena 0,05 m. Prav tako ni sporno, da se zemljišče načrtovane gradnje nahaja v območju urejanja VS 2/13 Bonifacija, v morfološki enoti 2A/1. V zadevi pa so sporni odmik načrtovane gradnje od parcelne meje z zemljiščem tožnikov in od njunega objekta, višina strehe, kritina, dovoz do javne ceste in nahajanje načrtovane gradnje na poplavnem območju.

V 27. členu PUP, ki je uvrščen v poglavje II. - Splošne določbe, je določeno, da mora biti v območjih brez izrazito enotne gradbene črte obstoječih objektov in enotnega zazidalnega sistema odmik novozgrajenega objekta od sosednjega objekta in od parcelne meje v skladu s sanitarno tehničnimi in požarnimi predpisi. Za navedeno morfološko enoto posebni pogoji glede odmikov niso določeni, zato velja zgolj navedeni splošni pogoj.

Kot izhaja iz izpodbijane odločbe, je upravni organ v zvezi z skladnostjo novogradnje s sanitarno tehničnimi predpisi na podlagi PGD ugotovil, da se osončenje objekta tožnikov ne bo poslabšalo, ker ta na vzhodni strani nima okenskih odprtin, prav tako se ne bo poslabšalo stanje njune nepremičnine glede zadrževanja vlage, kondenzacije, požarne varnosti, ipd. Fasada bo izvedena v skladu s smernicami in določili o protipožarni varnosti, investitor pa mora pred pred pričetkom gradnje pridobiti natančen PZI izračun gradbene fizike (PHPP), iz katerega bo razvidno, ali bi izolacija stene novogradnje, ki je obrnjena prosti zidu obstoječe hiše, povzročala kondenzacijo na zunanji površini, in če bi, izvedbo ustrezno prilagoditi detajlu konstrukcijskega sklopa te stene in predvideti ustrezno parno zaporo. Zaradi toplotne izolacije bodo izboljšane karakteristike toplotnih izgub obstoječe hiše, z diletacijsko fugo med obema objektoma pa bo zagotovljeno, da ob potresu objekta ne bosta udarjala drug ob drugega. Vzdrževanje fasade se lahko izvaja s strehe objekta ali z visečim odrom na višini. Objekt je projektiran tako, da velikost odprtin na zahodni fasadi ne presega 5 m2, skladno z zahtevami glede požarne odpornosti pa je predvidena vgradnja konstrukcijskih elementov z minimalnimi zahtevami.

Iz izpodbijane odločbe izhaja še, da rušitev in novogradnja ne bosta poslabšali stabilnosti objekta tožnikov, pri rušitvi in gradnji pa je treba upoštevati geotehnično poročilo podjetja B. d.o.o., o pogojih temeljenja.

Na podlagi navedenega upravni organ zaključuje, da se ob upoštevanju vseh ukrepov in pogojev določenih v PGD s posegom ne posega v prostor nepremičnine tožnikov in se ne bo poslabšala stabilnost njunega objekta ter je tako odmik novogradnje od objekta tožnikov skladen s sanitarno tehničnimi in požarnimi predpisi.

Tožnika v tožbi ne zatrjujeta, da predloženi PGD ne bi imel predpisanih sestavin. Ni tudi sporno, da tožnika v upravnem postopku nista predložila nasprotne strokovne študije oziroma projekta, ki bi pri upravnem organu lahko vzbudil dvom v pravilnost in skladnost projektne dokumentacije, ki je bila podlaga za izdajo izpodbijanega gradbenega dovoljenja. Upravnemu organu pa očitata, da je nekritično sledil rešitvam v tej projektni dokumentaciji.

Sodišče pojasnjuje, da so pristojni organi in tudi vsi udeleženci pri graditvi objektov po 18. členu ZGO-1 vsak zase in v okviru pravic in dolžnosti, ki jih določa ta zakon, (med drugim) dolžni zagotavljati, da bodo objekti ter njihovi posamezni deli zanesljivi in skladni s prostorskimi akti.

V projektiranje in projektno dokumentacijo zaradi odgovornosti za strokovne rešitve ne upravni organ ne sodišče ne moreta posegati. Upoštevati je namreč treba, da te pripravijo projektanti oz. odgovorni projektanti, torej osebe, ki opravljajo storitve pri projektiranju (4.2. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1). Skladno s prvim odstavkom 47. člena ZGO-1 odgovorni projektant odgovarja za vsak načrt, ki ga je izdelal in potrdil s svojim podpisom in žigom, ter jamči, da je načrt v skladu s prostorskimi akti, gradbenimi predpisi in projektnimi pogoji, da izpolnjuje vse bistvene zahteve in da je v skladu z elaborati. Zato ugovori tožnikov, ki se nanašajo na strokovna vprašanja glede mehanske odpornosti in stabilnosti objekta, v obravnavani zadevi ne morejo biti pravno odločilni, saj gre za zahtevna strokovna vprašanja, ki so predmet tehnično strokovnih študij (enako stališče je sprejelo tudi Vrhovno sodišče v sodbi I Up 928/2006 z dne 26. 2. 2009). Preizkus teh vprašanj pa lahko stranka, ki gradnji nasprotuje, doseže le, če predloži nasprotne strokovne študije, ki utegnejo izpodbiti pravilnost tehničnih rešitev v PGD (prvi odstavek 65. člena ZGO-1).

Upravni organ je ugotovil, da je v PGD izjava odgovornega projektanta, da bo objekt mehansko odporen in stabilen, iz geotehničnega poročila o pogojih temeljenja stanovanjske hiše izdelovalca B. d.o.o. iz Ljubljane št. 1260/2011 z dne 24. 10. 2011 pa izhaja, da sta oba objekta konstrukcijsko ločeni enoti, pri čemer je v poročilu natančno navedeno, na kakšen način naj se izvede rušitev in temeljenje. Še natančneje to izhaja iz dopolnitve PGD (Načrt arhitekture, 25. 3. 2011).

Upravni organ je torej ugotovil dejstva, ki so pravno odločilna za presojo, ali so izpolnjeni pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja iz 66. člena ZGO-1. Povedano pomeni, da je upravni organ s tem, ko je ugotovil, da ima projekt predpisane sestavine in da ga je izdelala oseba, ki je izpolnjevala predpisane pogoje za projektanta ter odgovornega projektanta, izpolnil obveznost iz prvega odstavka 66. člena ZGO-1. Na takšno odločitev ne vplivajo pavšalne navedbe v tožbi o nesprejemljivosti ukrepov, ki jih je investitor dolžan izvesti naknadno. Skladno s 26. členom Pravilnika o projektni dokumentaciji mora namreč investitor podrobnejše tehnične rešitve in detajle, ki nadgrajujejo posamezne načrte projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja, in na podlagi katerih se v skladu s pogoji iz gradbenega dovoljenja gradnja lahko izvede, izdelati šele v PZI. Upravni organ je te ukrepe sicer po nepotrebnem določil že v gradbenem dovoljenju, vendar to ne pomeni, da nameravana gradnja ne izpolnjuje vseh bistvenih zahtev po PGD. Sodišče pripominja še, da imata tožnika v primeru, če bo investitor gradil v nasprotju s pogoji iz gradbenega dovoljenja in jima bo zaradi tega nastala škoda, pravico uveljavljati povračilo škode po pravilih odškodninskega prava v postopku pred pristojnim sodiščem.

V zvezi z navedbami v tožbi glede višine strehe novogradnje je v 24. členu PUP določeno, da morajo biti novogradnje v skladu z oblikovno identiteto in homogenostjo območja in se prilagoditi objektom in ureditvam na tem območju. Upravni organ je ugotovil, da je za predmetno območje značilna odsotnost enotne tipologije, da pa objekt ne izstopa iz silhuete naselja. Tem ugotovitvam tožnika v tožbi v ničemer ne oporekata, zato je v zadevi nepomembno, ali novogradnja morebiti presega višino njunega objekta.

Glede ostalih tožbenih ugovorov sodišče pojasnjuje, da po prvem odstavku 43. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) stranski udeleženec vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi. Po drugem odstavku istega člena je pravna korist neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist. Navedeno pomeni, da stranski udeleženec tudi v postopkih, v katerih se odloča o dovolitvi gradnje objekta, varuje le svoje pravice in pravne koristi, ne more pa uspešno uveljavljati dejanskega interesa ali varovati javne koristi. To stališče je v skladu z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča RS (med drugim zadeve X Ips 329/2010, I Up 1180/2002, I Up 1435/2003, I Up 183/2006).

Iz tožbe ni razvidno, na kakšen način naj bi tožnika z ugovori glede dovoza do javne ceste, kritine in nahajanje načrtovane gradnje na poplavnem območju varovala svoj pravni položaj, ki ga imata kot lastnika sosednje nepremičnine. Glede na predhodno obrazloženo stališče sodišča tožnika s temi ugovori ne uveljavljata svojega pravnega interesa, temveč javni oz. tuji interes, za kar nimata podlage v prvem odstavku 43. člena ZUP. Sodišče zato teh ugovorov ni obravnavalo po vsebini. Zgolj dejstvo, da sta tožnika mejaša nameravane gradnje namreč še ne pomeni, da se z njo posega v njune pravice in pravne koristi. V zvezi z emisijami zaradi izpušnih plinov pa sodišče pripominja, da morajo ljudje, ki živijo v neki krajevno povezani skupnosti, nujno trpeti tudi nekatere neprijetnosti, ki so neogibno potrebne zaradi življenja v taki skupnosti. To pomeni, da vsak vpliv še ne pomeni prekomernega posega v pravni položaj lastnika.

Če tožnika menita, da v upravnem postopku javna korist ni bila varovana, morata dati pobudo državnemu pravobranilcu za njegovo aktivno udeležbo v upravnem postopku oz. upravnem sporu. Po tretjem odstavku 17. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) lahko namreč vloži tožbo v upravnem sporu tudi zastopnik javnega interesa, kot zastopnik javnega interesa v upravnem sporu pa je predviden državni pravobranilec (18. člen ZUS-1).

Ker za presojo zakonitosti izdanega gradbenega dovoljenja niso pravno pomembne niti ostale navedbe tožnikov, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

Po določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.