Jedro

Z izpodbijano odločbo je davčni organ tožniku za obdobje od 1. 7. 2009 do 31. 12. 2009 odmeril nadomestilo na podlagi določb odloka, ki 1. 1. 2009 še niso veljale, saj so bile uveljavljene šele 21. 5. 2009. To pomeni, da v tem delu izpodbijana odločitev temelji na določbah odloka, ki glede na 404. člen ZDavP-2 ne bi smele biti uporabljene za odmero NUSZ za leto 2009. Nezakonitosti odmere NUSZ v obdobju od 1. 1. 2009 do 30. 6. 2009 pa ne utemeljujejo tožbeni očitki glede upoštevanja kriterija izjemne ugodnosti v zvezi z možnostjo pridobivanja dohodka. Že prvostopenjski upravni organ je pojasnil, da je pri tem kriteriju upošteval faktor 1,05, ki ga za dejavnost C2 določa odlok. Za uporabo tega faktorja je odločilna le dejavnost, ta pa je bila v odločbi, kot je bilo že povedano, obrazložena.

Izrek

I. Tožbi se delno ugodi, odločba Davčne uprave RS, Davčnega urada Celje, št. DT4224-7921/2011-5 (04-1302-21) z dne 27. 3. 2014 se odpravi v delu, ki se nanaša na odmero nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za obdobje od 1. 7. 2009 do 31. 12. 2009, in se zadeva v tem obsegu vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. V preostalem delu se tožba zavrne.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je toženka tožniku na podlagi podatkov Mestne občine ... odmerila nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča (v nadaljevanju NUSZ) za tam navedena zemljišča na A. v skupnem znesku 93.666,00 EUR, in sicer za obdobje od 1. 1. 2009 do 30. 6. 2009 v znesku 10.748,73 EUR za površino 12.263,00 m2 in 6.586,56 EUR za površino 7.514,46 m2, za obdobje od 1. 7. 2009 do 31. 12. 2009 pa za površino 12.263,00 m2 47.328,80 EUR, za površino 7.514,46 m2 pa 29.001,91 EUR. Ugotovljeno je bilo, da je tožnik odmerjeno nadomestilo po odpravljeni odločbi z dne 6. 8 2009 plačal v znesku 83.126,53 EUR in da mora plačati še razliko v višini 10.539,47 EUR.

Iz obrazložitve je med drugim razvidno, da je bilo nadomestilo odmerjeno na podlagi Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnih zemljišč za območje Mestne občine Celje (Uradni list RS, št. 61/06, 138/06, 32/07-popr. in 39/09 – v nadaljevanju Odlok). Upravni organ je pri izračunu nadomestila upošteval, da so se z Odlokom o spremembah in dopolnitvah Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnih zemljišč za območje Mestne občine Celje (Uradni list RS, št. 39/09 – v nadaljevanju Sprememba Odloka) od 1. 7. 2009 dalje spremenila merila za točkovanje po kriterijih opremljenosti stavbnega zemljišča s komunalnimi in drugimi objekti in napravami individualne rabe (10. člen Odloka), merila za točkovanje lege glede na namembnost stavbnega zemljišča in merila za točkovanje lege in dejavnosti glede komunalne opremljenosti splošne komunalne rabe. Tako končno število točk za obdobje od 1. 1. 2009 do 30. 6. 2009 znaša 162,75, za obdobje od 1. 7. 2009 do 31. 12. 2009 pa 716,62. Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zavrnil, med drugim tožnikove ugovore o nezakonitosti in neustavnosti Spremembe Odloka, saj da ni pristojen za tako presojo.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da izračun nadomestila od 1. 7. 2009 dalje temelji na napačni osnovi točk, ker gre za točke, določene s Spremembo Odloka. Uporaba Spremembe Odloka pa je po mnenju tožnika v nasprotju s 404. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), ki za izračun tega nadomestila kot podlago določa občinski odlok in vrednost točke, ki veljata na dan 1. januarja leta, za katero se odmerja nadomestilo. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo razveljavi (pravilno odpravi – op. sodišča) in vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje že iz tega razloga.

V nadaljevanju iz previdnosti navaja še razloge, s katerimi utemeljuje neustavnost Sprememb Odloka, ki določajo kriterije in merila za določanje območij in kriterije in merila za določanje višine nadomestila. Izpodbijani odločbi očita tudi neobrazloženost, saj ne vsebuje opisa zemljišča, od katerega se odmerja nadomestilo, ter pravnih in dejanskih podlag za odmero nadomestila po kriteriju komunalne opremljenosti in po kriteriju izjemnih ugodnosti v zvezi z možnostjo pridobivanja dohodka. Navaja, da iz izreka izpodbijane odločbe ni mogoče razbrati, na katera zemljišča se NUSZ nanaša, višine odmere pa naj ne bi bilo mogoče preizkusiti niti glede kategorizacije, niti glede lege in površine nepremičnin. Odločba naj tudi ne bi imela razlogov o etažni površini poslovnega prostora in o ostalih poslovnih površinah. Zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja naj bi bile napačno uporabljene tudi določbe Odloka in Spremembe Odloka. Navaja, da izpodbijana odločitev temelji na grafični prilogi, ki naj ne bi bila pravilno objavljena. Upravni organ naj bi tožnikovo dejavnost utemeljeval s podatkom o registrirani dejavnosti na dan 31. 1. 2008, čeprav je nadomestilo odmerjal za leto 2009. V upravnem postopku je bilo po tožnikovem mnenju kršeno tudi načelo kontradiktornosti, saj je toženka od Mestne občine ... prejela dopolnitev podatkov, ki so bili podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, pa mu ni dala možnosti, da se o njih izjavi. Sodišču predlaga, naj odpravi odločbi upravnih organov prve in druge stopnje in vrne zadevo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek, toženki pa naloži povrnitev stroškov tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

Toženka sodišču predlaga, naj tožbo zavrne kot neutemeljeno, nanjo pa po vsebini ni odgovorila.

K I. točki izreka Tožba je delno utemeljena.

Na podlagi 404. člena ZDavP-2 (ki se po odločbi Ustavnega sodišča U-I-313/13 z dne 21. 3. 2014, Uradni list RS, št. 22/14 uporablja do drugačne zakonske ureditve obdavčitve nepremičnin) davčni organ izdaja odločbe o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča po uradni dolžnosti na podlagi občinskega odloka in vrednosti točke, ki veljata na dan 1. januarja leta, za katero se določa nadomestilo.

Z izpodbijano odločbo pa je davčni organ tožniku za obdobje od 1. 7. 2009 do 31. 12. 2009 odmeril nadomestilo na podlagi določb Sprememb Odloka, ki 1. 1. 2009 še niso veljale, saj so bile uveljavljene šele 21. 5. 2009 (9. člen Spremembe Odloka). Določba drugega stavka 9. člena Sprememb Odloka, ki določa, da se njegove določbe, ki se nanašajo na stavbna zemljišča iz območja I.A, začnejo uporabljati s prvim dnem meseca po uveljavitvi tega odloka, je torej v nasprotju s prej navedeno zakonsko določbo 404. člena ZdavP-2. To pomeni, da v tem delu izpodbijana odločitev temelji na določbah Spremembe Odloka, ki glede na 404. člen ZDavP-2 ne bi smele biti uporabljene za odmero NUSZ za leto 2009. Sodišče je po 125. členu Ustave RS pri odločanju vezano na ustavo in zakon, zato mora uporabo take določbe odloka zavrniti (exceptio illegalis).

Sodišče je zato tožbi v delu, ki se nanaša na odmero NUSZ za obdobje od 1. 7. 2009 do 31. 12. 2009 ugodilo, izpodbijano odločbo v tem delu odpravilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek zaradi napačne uporabe materialnega prava (4. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1). Ker je tožbi v tem delu ugodilo že iz tega razloga, ni presojalo utemeljenosti drugih tožbenih ugovorov. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, na seji, ker je že na podlagi tožbe in izpodbijanega akta očitno, da je treba tožbi v tem delu ugoditi in upravni akt v delu, ki se nanaša na odmero NUSZ za obdobje od 1. 7. 2009 do 31. 12. 2009, odpraviti (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

K II. točki izreka Neutemeljena pa je tožba v delu, ki se nanaša na odmero NUSZ za obdobje od 1. 1. 2009 do 30. 6. 2009. Za odmero nadomestila za to obdobje je bil uporabljen Odlok, kot je veljal na dan 1. 1. 2009, uporaba Odloka za to obdobje tudi ni sporna. Po presoji sodišča je odločitev organa prve stopnje, potrjena z odločitvijo organa druge stopnje, v tem delu pravilna in zakonita, zato se sodišče sklicuje na razloge upravnih organov obeh stopenj, ki se nanašajo na odmero NUSZ za to obdobje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).

Glede na to, da iz tožbenih navedb, ki se nanašajo na odmero NUSZ v obdobju od 1. 1. 2009 do 30. 6. 2009, izhaja očitno nerazumevanje ureditve in postopka odmere NUSZ, sodišče teh tožbenih navedb ni štelo za zlorabo pravice (11. člen Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), temveč v nadaljevanju obrazložitve odgovarja na vsak posamezen očitek.

Edina utemeljena kritika izpodbijane odločbe se nanaša na opustitev navajanja katastrskih podatkov zemljišča, na katerega se nanaša odmera NUSZ, vendar ta pomanjkljivost, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, ni vplivala na pravilnost odločitve.

Glede na to, da prvostopenjski organ v obrazložitvi navaja, da se površina 12.263,00 m2 nanaša na neto tlorisno površino poslovnega objekta in površina 7.514,46 m2 na površino parkirišč, je jasno, da gre za odmero NUSZ za zazidana stavbna zemljišča, kar drugostopenjski organ tudi izrecno navaja. Ker se po drugem odstavku 60. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list SRS, št. 18/84 – v nadaljevanju ZSZ/84) NUSZ za uporabo zazidanega stavbnega zemljišča plačuje od stanovanjske oziroma poslovne površine, podatek o parcelni številki in katastrski občini v obravnavanem primeru za odmero NUSZ ni pravno odločilen. Tožnik v postopku tudi ni zatrjeval, da ne gre za objekte na naslovu A., niti tega ne trdi v tožbi. V izreku odločbe poleg ulice in hišne številke sicer ni naveden tudi kraj, je pa iz obrazložitve jasno razvidno, da gre za naslov v Celju. Tožbena trditev, da ni mogoče ugotoviti, na katere nepremičnine se odmera NUSZ nanaša, je po navedenem neutemeljena. Ker so podatki o objektih, ki so podlaga za izračun NUSZ, razvidni iz izpodbijane odločbe, je v tem delu neutemeljen tudi tožbeni očitek o neobrazloženosti odločbe.

Neutemeljen je tudi tožbeni očitek o neobrazloženosti in kršitvi načela kontradiktornosti glede upoštevanja podatka o površini teh objektov. Po drugem stavku 404. člena ZdavP-2 namreč davčni organ NUSZ odmeri na podlagi podatkov občine. Preverjanje teh podatkov v postopku odmere NUSZ je sicer mogoče, vendar prvostopenjski organ ugotavlja, da je tožnik drugačno dejansko stanje glede površine in namembnosti objektov le zatrjeval, ni pa ga dokazoval. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno tudi, da izpodbijana odločitev ne temelji na dopolnitvah podatkov, ki naj bi jih upravni organ prejel od Mestne občine ..., kot to tožnik navaja v tožbi. Podatka o površinah, ki sta bila upoštevana (12.263,00 m2 neto tlorisne površine poslovnega objekta in 7.514,46 m2 parkirišča), in s katerima je bil tožnik seznanjen, se namreč po posredovanju tožnikove „dopolnitve pritožbe zoper odmero nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za leto 2007“ nista spremenila. To tožnikovo „dopolnitev pritožbe“ je Mestna občina ... davčnemu organi sicer poslala 24. 3. 2014, vendar iz obrazložitve izpodbijane določbe jasno izhaja, da je upravni organ pri odmeri NUSZ upošteval površine, s katerimi je bil tožnik seznanjen s pismom davčnega organa z dne 30. 1. 2014, kar pomeni, da pri odločanju niso bili uporabljeni „dopolnjeni podatki“. Razvidno pa je tudi, da so bili v vlogi Mestne občine ... z dne 24. 3. 2014 navedeni enaki podatki, le da je Mestna občina ... pojasnjevala, da so to podatki, ki ji jih je tožnik leta 2008 v „dopolnitvi pritožbe“ sam posredoval. Sodišče ne more slediti niti tožbenim navedbam glede ugotavljanja tožnikove dejavnosti. Ta je bila res ugotovljena na podlagi podatkov zgodovinskega izpiska iz sodnega registra na dan 31. 1. 2008, vendar uporaba teh podatkov ne pomeni, da odločba v tem delu ni „preverljiva“. Jasno je namreč, kateri podatki so bili uporabljeni, tožnik pa je seveda sam seznanjen s svojo dejavnostjo, zato bi lahko, če bi menil, da je dejavnost v letu 2009 drugačna od dejavnosti, registrirane na dan 1. 1. 2008, to v postopku tudi uveljavljal. Uporaba podatka glede tožnikove dejavnosti bi bila napačna le, če bi bila njegova dejavnost v letu 2009 drugačna od dejavnosti leta 2008, česar pa tožnik ne zatrjuje. Prav tako tudi ne zatrjuje, da v objektih na A. ne opravlja svoje dejavnosti, oziroma ne navaja, da bi te objekte uporabljal za drugačen namen.

Neutemeljen je tudi očitek, da iz obrazložitve ni razvidno, na podlagi katerih dejstev in dokazov je odločitev glede tožnikove dejavnosti oprta na skupino C2. Upravni organ je namreč na 5. strani obrazložitve pojasnil, da tožnikova dejavnost, razvidna iz sodnega registra, po standardni klasifikaciji dejavnosti spada v skupino 52.120 „Trgovina na drobno v drugih nespecializiranih prodajalnah“ in da je iz priloge 1 Odloka razvidno, da je ta dejavnost razvrščena v namembnost C2. Iz izreka kot iz obrazložitve je nadalje razvidno, da so bile pri kriteriju komunalne opremljenosti upoštevane točke (po 10) za opremljenost s kanalizacijo, vodovodom in plinovodom, ker se tožnikove nepremičnine na to komunalno opremo lahko tudi priključijo. Po tabeli iz 10. člena Odloka pa je isto število točk za vsako vrsto komunalne opreme (tj. 10 točk) določeno za vse dejavnosti, razen za dejavnost G. Ker ni bilo ugotovljeno, da bi tožnikova dejavnost sodila v skupino G, in ker tožnik ne zatrjuje, da bi bila taka ugotovitev napačna, niti ni tega zatrjeval v upravnem postopku, so očitki o neobrazloženosti odmere po tem kriteriju prav tako neutemeljeni.

V obrazložitvi je pojasnjeno in grafično prikazano tudi, da je obravnavano stavbno zemljišče po uradnih podatkih Zbirnega katastra gospodarske javne infrastrukture opremljeno s kanalizacijo, vodovodom in plinovodom, oziroma da ima možnost priklopa. Upoštevane so bile torej dejanske možnosti priključitve na te naprave, zato je neutemeljen tudi tožbeni očitek o kršitvi določb 10. člena Odloka, ki se nanašajo na kriterije za ugotavljanje komunalne opremljenosti v dvomu.

Ne drži niti tožbena trditev, da iz izpodbijane določbe ni razvidno, kakšna je lega stavbnih zemljišč ter na kakšen način je bila ugotovljena. Obrazložitev vsebuje celo grafični prikaz območij iz 7. člena Odloka (stran 6) z lego „nahajališča“ A. Ker podatek o parcelni številki, katastrski občini in kvadraturi zemljišča za odmero NUSZ za zazidano stavbno zemljišče (kot je bilo že povedano) ni pravno odločilen, prikaz natančnejše lege zemljišča v obravnavanem primeru niti ni nujno potreben. Že iz omenjenega prikaza pa je jasno razvidno, da leži obravnavano zazidano stavbno zemljišče v II. območju (Cona 2, ki je prikazana rumeno), ki je bilo upoštevano pri odmeri NUSZ.

Grafična priloga Odloka (ki je prikazana v obrazložitvi izpodbijane odločbe) res ni bila objavljena (za razliko od grafične priloge Sprememb Odloka, ki je bila objavljena), vendar je po presoji sodišča tožnikov očitek, da gre za kršitev 154. člena Ustave, neutemeljen. Tožnik se sicer sklicuje na sodbo I U 1021/2014, v kateri je sodišče presodilo, da je šlo za kršitev navedene ustavne določbe, ker grafična priloga občinskega odloka ni bila objavljena, vendar je šlo v omenjeni zadevi za drug občinski odlok z drugačno opredelitvijo območij in za drugačne tožbene ugovore glede dejanskega stanja razvrstitve zemljišč v posamezno območje.

V obravnavani zadevi je Odlok v 7. členu v II. območje (v katero je uvrstil tožnikovo zemljišče) uvrstil stavbna zemljišča, ki so prvenstveno namenjena gospodarski rabi z močno razvito prometno in komunalno infrastrukturo. Taka opredelitev po presoji sodišča, za razliko od primera, obravnavanega v sodbi I U 1021/2014, v obravnavanem primeru dopušča uporabo preglednih kart le kot razlagalnega pripomočka, za katerega objava ni obvezna. V njej so namreč jasno opredeljene značilnosti zemljišča, ki omogočajo njegovo uvrstitev oziroma njen preizkus tudi brez tega pripomočka. Da zemljišče oziroma objekti na A. ne bi bili uporabljani v gospodarske namene ali da na navedenem naslovu ne bi bila razvita prometna in komunalna infrastruktura, tožnik ne zatrjuje. Ne zavzema se niti za uvrstitev v kakšno drugo območje. Tako ne zatrjuje in ne dokazuje, da zemljišče leži v npr. IV. območju, v katerega so se po takrat veljavnem 7. členu Odloka uvrščala stavbna zemljišča, ki jih ni bilo mogoče uvrstiti v prva tri območja ali v območje starega mestnega jedra, saj ne navaja nobenih dejstev in okoliščin, ki so odločilna za razvrstitev zemljišč po kriterijih iz 7. člena Odloka.

Iz obrazložitve je razvidno tudi, da je glede na ugotovljeno lego zemljišča (II. območje) in tožnikovo dejavnost (C2) po tabeli iz 11. člena Odloka, za odmero NUSZ uporabljeno 90 točk zaradi lege glede na namembnost stavbnega zemljišča in 35 točk glede splošne komunalne opremljenosti v tem območju. V tabelah, ki sta povzeti v obrazložitvi (stran 9), so celo grafično označene točke, ki jih je upravni organ uporabil za odmero (90 in 35). Z oznakami opomb pa so ti podatki prikazani še v tabeli izračuna NUSZ na 13. strani obrazložitve, na kateri je prikazan seštevek točk (155) po vseh uporabljenih kriterijih.

Nezakonitosti odmere NUSZ v obdobju od 1. 1. 2009 do 30. 6. 2009 ne utemeljujejo niti tožbeni očitki glede upoštevanja kriterija izjemne ugodnosti v zvezi z možnostjo pridobivanja dohodka. Že prvostopenjski upravni organ je pojasnil, da je pri tem kriteriju upošteval faktor 1,05, ki ga za dejavnost C2 določa zadnji odstavek 11. člena Odloka, ki je bil uveljavljen s spremembo tega odloka (Uradni list RS, št. 138/06). Za uporabo tega faktorja je po navedeni določbi Odloka odločilna le dejavnost, ta pa je bila v odločbi, kot je bilo že povedano, obrazložena. Da bi moral upravni organ pojasnjevati razloge, ki so normodajalca vodili k določitvi takega faktorja, pa iz 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) ne izhaja.

Tožbena trditev o arbitrarnosti Odloka, ker naj ne bi bili znani podatki, ki so bili podlaga za določitev sorazmerja med posameznimi obremenitvami po kriteriju izjemnih ugodnosti pri pridobivanju dohodka pa je tako posplošena, da ne omogoča preizkusa. Sodišče je tudi v sodbi II U 224/2012, na katero se sklicuje tožnik, upoštevalo stališče Ustavnega sodišča v odločbi št. U-I-158/02-17 z dne 20. 5. 2004, po katerem je izjemna donosnost dejavnosti po izrecni določbi tretje alineje 61. člena ZSZ/84 okoliščina, ki jo lokalna skupnost utemeljeno upošteva, ko določa višino NUSZ. Neenakost, ki se na ta način vzpostavlja med posameznimi zavezanci, zato sama po sebi ni v neskladju z določbo drugega odstavka 14. člena Ustave RS. V obravnavanem primeru pa je faktor, določen za tožnikovo dejavnost, najnižji v primerjavi z ostalimi dejavnostmi, za katere je ta faktor sploh določen. Nižji bi bil le, če bi tožnik to isto dejavnost opravljal v starem mestnem jedru.

Iz Odloka je nadalje razvidno, da poseben faktor ni določen za stavbna zemljišča za industrijo, gradbeništvo in promet (skupina D), za upravo in javne zavode lokalne samouprave (E1), za lokalno samoupravo, na katerih se odvija dejavnost, ki jo financira Mestna občina Celje, za dejavnosti osebnih storitev v Starem mestnem jedru (F) ter za stavbna zemljišča za stanovanjske namene (G). V primerjavi s temi dejavnostmi je obravnavani kriterij višji za 5 %. Da bi bilo to razmerje glede na tožnikovo dejavnost nesorazmerno, pa tožnik ne zatrjuje. Višina NUSZ, odmerjena za leto 2014, pa nezakonitosti in neustavnosti določitve obravnavanega faktorja (tj. 1,05) za leto 2009 tudi ne utemeljuje.

Ker je po navedenem tožba v delu, ki se nanaša na odmero NUSZ za obdobje od 1. 1. 2009 do 30. 6. 2009 neutemeljena, jo je sodišče v tem delu zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Ker stranke niso navedle novih dejstev ali dokazov, ki bi bili pomembni za odločitev v tem delu, je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 v tem delu o tožbi odločilo brez glavne obravnave, na seji.

K III. točki izreka Po tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 je tožnik v primeru, če sodišče ugodi tožbi in izpodbijani upravni akt odpravi, glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do pavšalnega zneska povračila stroškov v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožnikov v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik).

Čeprav je tožnik s tožbo uspel le deloma, so stroški zanj enaki kot v primeru, če bi uspel v celoti, zato mu je sodišče priznalo pavšalni znesek povračila v višini 285,00 EUR. Ta je določen v drugem odstavku 3. člena Pravilnika za primer, če je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopal odvetnik. Navedeni znesek se poviša še za zahtevani 22 % DDV, torej za 62,70 EUR. Pri tem sodišče dodaja, da bo plačana sodna taksa za postopek v višini 148 EUR vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1). Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka pa tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ).