Jedro

Zahteva za varstvo zakonitosti, vložena zoper sklep o priporu, izdanem v postopku za izročitev tujcev na podlagi evropskega naloga za prijetje in predajo, ni dovoljena.

Izrek

Zahteva zagovornika osumljenega Z.N. za varstvo zakonitosti se zavrže.

Obrazložitev

Dežurni preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Krškem je z uvodoma navedenim sklepom zoper osumljenega Z.N. na podlagi 22. člena Zakona o Evropskem nalogu za prijetje in predajo odredil pripor. Pritožbo osumljenčevega zagovornika je Okrožno sodišče v Krškem s sklepom z dne 15.4.2005 zavrnilo kot neutemeljeno.

Zoper navedeni pravnomočni sklep o odreditvi pripora je zagovornik osumljenca dne 25.4.2005 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti v kateri navaja, da je sodišče napačno uporabilo in tolmačilo 22. člen navedenega zakona, saj ni upoštevalo določil Zakona o kazenskem postopku in se na ta določila tudi ni sklicevalo.

Vrhovni državni tožilec H.J. v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Glede na to Vrhovnemu sodišču RS predlaga, da jo zavrne.

Zahteva za varstvo zakonitosti zoper sklep o odreditvi pripora na podlagi 22. člena Zakona o Evropskem nalogu za prijetje in predajo ni dovoljena.

Po 1. odstavku 420. člena ZKP smejo stranke vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in zaradi kršitev določb kazenskega postopka zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo po pravnomočno končanem kazenskem postopku. Edina izjema, ki dopušča vlaganje tega izrednega pravnega sredstva pred koncem kazenskega postopka, je predvidena v 4. odstavku tega člena, kjer smejo stranke med kazenskim postopkom, ki ni pravnomočno končan, vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno odločbo o odreditvi pripora ter zoper pravnomočno odločbo o podaljšanju pripora s sklepom senata Vrhovnega sodišča (2. odstavek 205. člena) in v primeru podaljšanja po vložitvi obtožnice (2. odstavek 272. člena). Namen zahteve za varstvo zakonitosti je torej odpraviti kršitve zakona, ki so bile storjene s pravnomočno sodno odločbo ali s sodnim postopkom, ki je tekel pred to pravnomočno odločbo ter zagotoviti enotno uporabo zakona v vsej državi. Gre torej praviloma za postopke, ki so tekli pred kazenskim sodiščem v Republiki Sloveniji in se tudi tukaj končali. Izjema je postopek za izročitev obdolžencev in obsojencev (XXXI. poglavje ZKP), kjer je sodna praksa dala pravico do vložitve zahteve za varstvo zakonitosti tudi priprtemu tujcu in zagovorniku pod pogoji, določenimi v 420. in 421. ZKP členu, zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora. Postopek izročitve obdolžencev oziroma obsojencev tuji državi je namreč natančno urejen v ZKP-ju oziroma so v tem zakonu določeni pogoji za izročitev tujca (522. člen), natančno pa je določen tudi postopek odločanja in (524. člen do 529. člena) stvarna in krajevna pristojnost sodišč. Pri odreditvi tako imenovanega ekstradicijskega pripora je po navedenih določbah naše sodišče tisto, ki presoja obstoj utemeljenega suma, ali je določena oseba storila kaznivo dejanje ali ne.

Drugače je v postopku za izročitev tujcev na podlagi Evropskega naloga za prijetje in predajo, kjer postopek temelji izključno na osnovi načela medsebojnega priznanja in zaupanja v tuje pravnomočne sodbe in druge odločbe pravosodnih organov (tudi v predkazenskem postopku). Zato sodišča pri nas v tem postopku ne presojajo, ali je dovolj dokazov za utemeljen sum, da je zahtevana oseba storila določeno kaznivo dejanje, temveč zadošča že pravnomočna odločba tujega pravosodnega organa. Postopek pa ni urejen v določbah ZKP, temveč v posebnem zakonu - to je Zakonu o Evropskem nalogu za prijetje in predajo (ZENPP). Le izjemoma se glede vprašanj, ki v tem zakonu niso posebej urejena, smiselno uporablja zakon, ki ureja kazenski postopek in zakon, ki ureja izvrševanje kazenskih sankcij (2. odstavek 1. člena ZENPP). Zakon o kazenskem postopku se torej ne uporablja, če določena vprašanja v zvezi s posameznimi inštituti rešuje ZENPP. Ta zakon natančno določa pogoje, ki morajo biti izpolnjeni, da se predaja osebe lahko dopusti (člen 11), organe pristojne za izvršitev naloga, njihovo stvarno in krajevno pristojnost ter postopek odločanja. Dvaindvajseti člen tega zakona predvideva tudi odreditev in podaljšanje pripora, določa stvarno pristojnost sodišč, ki odločajo o tem in njihovo sestavo, dopušča pa tudi pravico do pritožbe, o kateri pa odloča višje sodišče. Pristojnost Vrhovnega sodišča je predvidena le v 24. členu tega zakona (vendar ne v zvezi z priporom). Vrhovno sodišče (na prvi in drugi stopnji) odloči o tem, kateri osebi se preda določena oseba, če je zoper isto osebo pravnomočno odločeno, da se preda državi članici in izroči tretji državi.

Glede na vse navedeno je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP zavrglo kot nedovoljeno.

Kot je bilo že povedano, je upravičenost do vlaganja zahteve za varstvo zakonitosti pred koncem kazenskega postopka le izjema. Izjem ni moč širiti oziroma jih je potrebno vedno tolmačiti ozko, ker sicer ne bi šlo več za izjeme temveč za pravilo. Zakonsko besedilo govori le o kazenskem postopku, katerega smisel in cilj je izdaja pravnomočne sodbe (1. člen ZKP). Postopek v zvezi z odreditvijo Evropskega naloga za prijetje in predajo ureja ZENPP, ki na smiselno uporabo ZKP napotuje z določbo 2. odstavka 1. člena le glede vprašanj, ki v ZENPP niso posebej urejena. ZENPP pri odrejanju pripora v 1. odstavku 22. člena res napotuje na smiselno uporabo ZKP, medtem ko pravico do pravnega sredstva posebej ureja 3. in 6. odstavek navedenega člena. Iz ureditve o pravnih sredstvih v navedenih določbah sledi, da zoper pravnomočne sklepe o priporu ni predvideno izredno pravno sredstvo. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je vprašanje pravnih sredstev (rednih in izrednih) tako posebej urejeno v ZENPP na način, ki ni v nasprotju s 25. členom Ustave, saj je strankam zagotovljena pravica do učinkovitega pravnega sredstva, zato ne pride v poštev smiselna uporaba ZKP, po kateri bi imel obdolženec pravico do izrednega pravnega sredstva zoper pravnomočni sklep o priporu, izdanem po določbah ZENPP.