Jedro

Premoženje ni bilo podržavljeno po predpisih, navedenih v zakonu o denacionalizaciji.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklep Sekretariata za družbeno planiranje, gospodarstvo in proračun občine z dne 6.9.1992, s katerim je bila zavržena predlagateljičina zahteva za vzpostavitev lastninske pravice na stavbnem zemljišču, ker je bilo v postopku ugotovljeno, da niso izpolnjeni pogoji za uvedbo postopka.

V tožbi tožeča stranka ponavlja navedbe, ki jih je dala že tudi v predhodnem postopku, da ji je bilo zemljišče odvzeto zato, da je bilo oddano v uporabo JLA oziroma sedaj TO. Ker pa je objekt prešel v zasebno lastnino in ga TO ne bo več uporabljala meni, da ji je bilo zemljišče odvzeto protipravno. Smatra, da je bila dovolj osiromašena, ker ji je bil odvzet edini košček kruha oziroma njen zasebni vrt in zato predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka tožbene trditve. Vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Zakon o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91 - ZDEN) v 3., 4. in 5. členu natančno določa, koga se po določbah tega zakona lahko šteje kot upravičenca do denacionalizacije. Upravičenci do denacionalizacije so namreč lahko samo tiste fizične osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno po predpisih, naštetih v zakonu oziroma na podlagi predpisov, ki sicer v zakonu niso navedeni, bili pa so izdani do uveljavitve ustave SFRJ iz leta 1963 oziroma, če so jim stvari ali premoženje prešle v državno last na podlagi pravnega posla, sklenjenega zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa oziroma predstavnikov oblasti.

Kot je na podlagi dokazov v spisu razvidno, je bil osnova za razlastitev in prenos v družbeno lastnino predlagateljičinih nepremičnin zakon o razlastitvi in prisilnem prenosu pravice uporabe (Uradni list SRS, št. 27/72). Ta zakon pa ni naštet v 3. členu zakona o denacionalizaciji in ni bil izdan do uveljavitve ustave SFRJ iz leta 1963. Zato je že tožena stranka pravilno ugotovila, da ni pogojev za uvedbo postopka za denacionalizacijo nepremičnin, kot jih uveljavlja tožeča stranka, saj ta ni upravičenka do denacionalizacije niti po 3. niti po 4. členu zakona o denacionalizaciji.

Ker je izpodbijana odločba po presoji sodišča zakonita, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih. Določbe zakona o upravnih sporih je sodišče uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).