Jedro

V tokratnem postopku se predlagatelj zavzema za izrek novega ukrepa trajnešega značaja, saj se pred tem izdani sklep z dne 18. 7. 2022 zaradi ravnanj nasprotne udeleženke ni začel realizirati.

Sodišče prve stopnje je v predmetnem postopku ustrezno upoštevalo, da gre za otroka, ki je že dopolnil 16 let starosti, ki vsakršne stike z očetom zavrača in dejstvo, da je odpor do njihovega izvajanja globoko zakoreninjen. Sodišče je pravilno upoštevalo največjo otrokovo korist, ki se kaže ne le do njegovega dopolnjenega 18 leta starosti, ampak tudi koristi, ki se bodo pokazale v odrasli dobi (kratkoročna korist, dolgoročna korist). V psihološki stroki ter sodni praksi pa je že dolgo uveljavljeno stališče, da so otroku v največjo korist uravnoteženi stiki z obema staršema, saj se s tem zagotovi otrokov zdrav razvoj v normalno odraslo osebnost. Sodišče pri izbiri ukrepa in varstvu koristi otroka upošteva načelo najmilejšega ukrepa, s katerim čim manj omeji starševsko skrb (156. člen Družinskega zakonika - v nadaljevanju DZ). Pogoj za izrek ukrepa je varovanje koristi otroka.

Zato je sodišče prve stopnje pravilno izvajanje strokovne pomoči natančneje določilo, saj do sedaj dogovarjanje med obema staršema, glede določanja terminov individualne in skupinske strokovne pomoči, ni bilo možno.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v III. točki izreka razveljavi ter predlog za izrek denarne kazni zavrne. V preostalem delu pa se pritožba kot neutemeljena zavrne in v točkah I in II, VI in VII sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Udeleženca postopka krijeta sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom izreklo ukrep trajnejšega značaja, s katerim je obema staršema - udeležencema postopka, poleg že veljavnih ukrepov trajnejšega značaja - odvzema pravice do stikov očeta z mld. otrokom, za obdobje enega leta, od izdaje sklepa dne 12. 2. 2024 do 12. 2. 2025 izreklo še ukrep trajnejšega značaja, omejitve starševske skrbi obema staršema na področju varstva in vzgoje pri izvajanju stikov, in sicer, da sta se dolžna vključiti v strokovno pomoč z namenom pomoči pri vzpostavitvi stika predlagatelja z mld. otrokom. Strokovno pomoč izvaja Družinski center (I/a točka izreka). Nadalje je v I/b, c in d odločilo o načinu izvajanja strokovne pomoči. V I/e točki izreka je odločilo, da sta udeleženca postopka dolžna kriti vsak polovico stroškov strokovne pomoči. V II. točki izreka je zakonitemu udeležencu Centru za socialno delo naložilo, da je dolžan izvajati nadzor nad ukrepom ter staršema, in da sta oba udeleženca dolžna poročati CSD enkrat na mesec ter se odzivati na vabila CSD. V III. točki izreka je za primer kršitve obveznosti staršema izreklo denarno kazen v višini 200,00 EUR za posamezno kršitev. V presežnem delu je predlog predlagatelja zavrnilo (IV. točka izreka). V V. točki izreka je predlagateljev predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo in v VI. točki izreka odločilo o stroških postopka ter odločilo, da pritožba ne zadrži izvršitve sklepa (VII. točka izreka).

2. Zoper sprejeto odločitev se pritožuje nasprotna udeleženka. Navaja, da tudi v nepravdnem postopku velja načelo pravnomočnosti in da sodišče ukrepa ne bi smelo izdati, saj predlagatelj ne zatrjuje spremenjenih razmer. Prav tako na spremenjene razmere v svoji obrazložitvi ne opozori sodišče. Meni, da jo sodišče sicer lahko prisili na individualne in skupne terapije, ne more pa je prisiliti, da ima kakršnekoli medsebojne osebne stike s predlagateljem, torej stike, ki bi presegali njeno starševsko obveznost. Takšen ukrep ne more pripeljati do rezultatov. Prav tako meni, da ni podlage, da mora nositi stroške strokovne pomoči, ki je sama ne zahteva. Ne strinja se z izrekom denarne kazni, sodišče pa tudi ni podalo pravne razlage, zakaj denarno kazen izreka, in za katere kršitve. Prav tako se ne strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem, saj se nasprotni udeleženec za otroka ni zanimal. Z njo nikoli ni živel v izvenzakonski skupnosti in zato ne drži, da je otroka odtujevala. Sicer pa je otrok v 17. letu starosti. Predlaga, da sodišče druge stopnje izpodbijani sklep v I., II., III., VI. in VII. točki izreka razveljavi.

3. V odgovoru na pritožbo predlagatelj odgovarja na navedbe nasprotne udeleženke in se zavzema za zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče preizkusi sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP). Določbe ZPP so uporabljene na podlagi 42. člena Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1).

6. V tokratnem postopku se predlagatelj zavzema za izrek novega ukrepa trajnešega značaja, saj se pred tem izdani sklep z dne 18. 7. 2022 zaradi ravnanj nasprotne udeleženke ni začel realizirati. Predlagal je ukrep omejitve starševske skrbi z določitvijo nadzora CSD nad materino pripravo otroka na stik in spremljanjem medstarševske komunikacije ter otrokovega vedenja na stiku, kakor tudi s prepovedjo izvajanja posameznih upravičenj in starševske skrbi nasprotni udeleženki na način, da ne bi več sama odločala o tem, ali bo otrok imel stike z očetom ali mu bo to omogočila, in ali ga bo na stik pripravila ali ne. Prav tako je predlagal, da se izda začasna odredba, s katero se mora mld. otrok z obema staršema udeležiti štirimesečne intenzivne psihološke obravnave. Glede na željo otroka je potem od te zahteve odstopil, je pa predlagal, da starša naprej opravita 12 individualnih obravnav ter da se v primeru kršitve izreče nasprotni udeleženki denarna kazen. Sodišče je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo (V. točka izreka) in slednje ni predmet pritožbenega preizkusa.

7. Med pravdnima strankama so do sedaj potekali številni in obsežni sodni postopki že vse od leta 2013, v katerih se je predlagatelj zavzemal za ureditev stikov z mld. otrokom. V postopku je nesporno, da osebni stiki med mld. otrokom in predlagateljem že dolga leta ne potekajo. Kot je nesporno ugotovilo sodišče prve stopnje so stiki nazadnje potekali v prvi triadi osnovne šole, sedaj pa otrok obiskuje gimnazijo in je dopolnil 16 let. Otrok vseskozi odločno zavrača stike z očetom, zavrača tudi vključitev zagovornika, prav tako je CSD podal mnenje, da je odklonilni odnos otroka trajen, pristen in konsistenten. Prav tako vse vključitve v družinsko terapijo do sedaj niso prinesle rezultatov glede vzpostavljanja stikov. V psihoterapevtsko obravnavo je bil vključen tudi mld. otrok, za katerega je psihoterapevtka, po 12 obravnavah, v končnem poročilu zapisala, da slednji ne zmore stika z očetom in tudi nadaljnja obravnava ne bi prinesla sprememb, ki bi omogočile vzpostavitev stika. Močno odklonilno naravnanost otroka je izvedenka mag. A. A. pripisala številnim sodnim postopkom med staršema, ki so imeli negativen vpliv na mld. otroka s strani matere in njene družine, kakor tudi šibki navezanosti sina in očeta pred sporom med staršema ter očetovemu slabšemu obvladovanju čustev in vedenja.

8. V predmetnem postopku je CSD poudaril pomen vključitve staršev v strokovno pomoč z namenom pomoči pri vzpostavitvi stika z odtujenim otrokom, saj je slednje posledica obračunavanja med staršema, ki vse od razpada družine nista znala razmejiti vloge starša od vloge partnerja. Starša sta se po izrečenem ukrepu trajnejšega značaja s sklepom dne 15. 3. 2021 udeležila vseh predvidenih srečanj pri družinskem centru. Po sklepu z dne 18. 7. 2022 pa ni bilo izvedeno niti eno srečanje, saj se starša nista zmogla dogovoriti o terminu obravnave. Kljub temu pa je iz poročila družinskega centra ter mnenja CSD z dne 31. 8. 2023 ter 11. 10. 2023 izhajala ocena, da je otroku v korist, da starša obiskujeta strokovno pomoč, zavedajoč se, da slednja brez njunega aktivnega pristopa in sodelovanja ne bo prinesla želenega rezultata. Zato je CSD predlagal, da se termini terapij natančno določijo ter da se njihova odsotnost ustrezno sankcionira.

9. Pritožba ponavlja, da gre v predmetni zadevi za že razsojeno stvar, s čemer ponavlja ugovor, ki ga je podala pred sodiščem prve stopnje, in na katerega je sodišče prve stopnje odgovorilo v 11. točki obrazložitve ter ga sodišče druge stopnje v izogib ponavljanju v celoti povzema kot pravilno. Dejstvo je namreč, da se starša po prejšnjem sklepu terapij nista udeleževala, razloge pa je iskati pri nasprotni udeleženki, zato je bilo potrebno ponovno oceniti ogroženost in koristi mld. otroka v zvezi z izrekom nadaljnjih ukrepov trajnejšega značaja, s katerimi bi bila na najustreznejši način zavarovana korist otroka.

10. Sodišče prve stopnje je v predmetnem postopku ustrezno upoštevalo, da gre za otroka, ki je že dopolnil 16 let starosti, ki vsakršne stike z očetom zavrača in dejstvo, da je odpor do njihovega izvajanja globoko zakoreninjen. Sodišče je pravilno upoštevalo največjo otrokovo korist, ki se kaže ne le do njegovega dopolnjenega 18 leta starosti, ampak tudi koristi, ki se bodo pokazale v odrasli dobi (kratkoročna korist, dolgoročna korist). V psihološki stroki ter sodni praksi pa je že dolgo uveljavljeno stališče, da so otroku v največjo korist uravnoteženi stiki z obema staršema, saj se s tem zagotovi otrokov zdrav razvoj v normalno odraslo osebnost1. 11. Glede na starost otroka in njegovo odkrito odklanjanje stikov je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da urejanje stikov med predlagateljem in mld. otrokom ni v otrokovo korist in je vsakršno siljenje 16 letnega otroka v stike z očetom nedopustno, prav tako iz tega razloga tudi ni mogoče otroka vključiti v strokovno svetovanje oziroma psihološko obravnavo, katero slednji zavrača. 12. Nadalje je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da je takšna situacija, kakršna je podana, dolgoročno ogrožajoča za mld. otroka, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno ponovno izreklo ukrep trajnejšega značaja omejitve starševske skrbi v obsegu naložitve staršema, da se vključita v strokovno pomoč z namenom pomoči pri vzpostavitvi stika med mld. otrokom in očetom.

13. Sodišče pri izbiri ukrepa in varstvu koristi otroka upošteva načelo najmilejšega ukrepa, s katerim čim manj omeji starševsko skrb (156. člen Družinskega zakonika - v nadaljevanju DZ). Pogoj za izrek ukrepa je varovanje koristi otroka. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje vsekakor ni v otrokovo korist, da nima stikov z obema staršema, saj ima takšno ravnanje v prihodnje lahko negativne posledice pri oblikovanju njegovega življenja in odnosov.

14. Ker so na materi razlogi za neizvrševanje sodnih odločb, saj slednja odločitev sodišča ni spoštovala, niti glede uskladitve terminov obravnav ni bila pripravljena na nikakršen kompromis, niti ni bila pripravljena na aktivno delovanje v smeri vzpostavitve stikov otroka z očetom, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da ponovno izreče ukrep trajnejšega značaja, tokrat z natančnejšo določitvijo izvajanja individualne in skupne obravnave, saj iz poročila Družinskega centra in CSD izhaja, da sta udeleženca, kljub številnim razhajanjem, v določenih trenutkih zmogla drug drugega videti kot sostarša (Poročilo Družinskega centra z dne 17. 5. 2022 - C14). Slednje pa je vsekakor v korist otroka.

15. Zato je sodišče prve stopnje pravilno izvajanje strokovne pomoči natančneje določilo, saj do sedaj dogovarjanje med obema staršema, glede določanja terminov individualne in skupinske strokovne pomoči, ni bilo možno. Sodišče prve stopnje je pravilno starševsko izvajanje strokovne pomoči zaupalo Družinskemu centru, pri katerem je do sedaj enkrat že bil uspešno izveden en cikel srečanj ter pri tem srečanja natančneje določilo, glede na dosedanja priporočila in ugotovljene okoliščine ter specifike predmetne zadeve (15. in 16. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa).

16. Zmotno pa je sodišče prve stopnje izreklo denarno kazen v primeru kršitve izrečenega ukrepa in se pri tem sklicevalo na odločbo VSL IV Cp 275/2023 z dne 22. 2. 2023. Pri tem je spregledalo, da se navedena odločba nanaša na izdajo začasne odredbe, v predmetnem postopku pa gre za izrek ukrepa trajnejšega značaja. Denarna kazen, ki se izreče v skladu s 103. členom ZNP-1, pa se uporablja zgolj v primerih, v katerih se odloča o otrokovih stikih, v zvezi z odločbami, ki jih sodišče izda na podlagi 102. člena ZNP-1. V predmetni zadevi pa ne gre za takšno situacijo.

17. V primeru nespoštovanja izrečenega ukrepa trajnejšega značaja ima sodišče možnost izreči strožji ukrep, ne more pa nasprotne udeleženke z izrekanjem denarne kazni prisiliti k obiskovanju terapij v okviru izrečenega ukrepa trajnejšega značaja. Pri slednjem pa mora biti previdno, saj gre vendarle za otroka starega 16 let. 18. Nadalje nima prav pritožnica, da ni dolžna kriti stroškov terapij. Za sodno napotitev na terapijo mora biti izkazano, da je ta potrebna, ne zgolj zaradi izboljšanja odnosov med udeležencema postopka, temveč zaradi konkretnega ogrožanja otroka. Prav pritožnica je tista, zaradi katere je potrebno izreči predmetni ukrep. Sodišče druge stopnje nima pomislekov, da se mora nasprotna udeleženka udeležiti terapije, saj iz številnih poročil CSD izhaja, da zaenkrat nima uvida v svoja škodljiva ravnanja glede psihofizičnega razvoja mld. otroka. S tem pa je dolžna kriti stroške terapij.

19. Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbi delno ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo v delu v katerem je sodišče prve stopnje, za primer kršitev izrečenega ukrepa trajnejšega značaja izreklo denarno kazen (III. točka izreka izpodbijanega sklepa), v preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo, saj je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je izrečen ukrep v največjo korist otroka (5. alineja 358. člena ZPP v zvezi z 2. in 3. točko 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1).

20. Udeleženca postopka trpita sama svoje stroške pritožbenega postopka (101. člen ZNP-1).

1 VSRS II Ips 706/2009 z dne 3. 12. 2009.