Jedro

S strani tožnika ni prerekana ugotovitev toženke, da je tožnik po tem, ko je izrazil namero za vložitev prošnje na Hrvaškem in so mu bili odvzeti prstni odtisi, pred vložitvijo prošnje iz Republike Hrvaške odšel. Pravilno je toženka ugotovila, da je pravna podlaga na podlagi katere je odgovorna država članica za reševanje tožnikove prošnje Republika Hrvaška, peti odstavek 20. člena Uredbe Dublin III, ki določa, da prosilca, ki je prisoten v drugi državi članici brez dokumenta za prebivanje ali ki tam vloži prošnjo za mednarodno zaščito po umiku svoje prve prošnje, podane v drugi državi članici med postopkom določanja odgovorne države članice, država članica, v kateri je bila najprej vložena ta prošnja za mednarodno zaščito, ponovno sprejme pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 z namenom dokončanja postopka določanja odgovorne države članice. Ni sporno, da je Republika Hrvaška potrdila sprejem tožnika kot odgovorna država članica EU. Toženka je tako na podlagi petega odstavka 20. člena Uredbe Dublin III pravilno ugotovila, da je za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito odgovorna Republika Hrvaška.

Neutemeljen je tožbeni ugovor, da na osebnem razgovoru tožnik ni imel tolmača za jezik, ki bi ga razumel. Tožnik je že pri podaji prošnji, torej še pred osebnim razgovorom, povedal, da poleg čečenskega razume tudi ruski in nemški jezik. Na vprašanje, ali ima kakšno pripombo na prevajanje, na postopek, na uradno osebo ali karkoli drugega, je odgovoril, da ne. Ob koncu razgovora ob podaji prošnje je zapisano, da je bila izjava tožniku prebrana v ruskem jeziku in da nanjo nima pripomb. Na podlagi prošnje in zapisnika iz osebnega razgovora sodišče ugotavlja, da je tožnik izrecno potrdil, da je razumel tolmačenje in vsa vprašanja, ki so mu bila zastavljena in ko mu je bil zapisnik prebran v ruskem jeziku, nanj ni imel pripomb.

Toženka argumentirano ne prereka tožnikovih navedb, da mu bo nastala težko popravljiva škoda, ker bi v primeru, da bo izpodbijani sklep izvršen še pred odločitvijo sodišča o glavni stvari, to pomenilo, da bi bil tožnik še pred izdajo sodne odločbe izročen Republiki Hrvaški, zaradi česar bi mu nastala nepopravljiva škoda. Tožnik težko popravljivo škodo utemeljuje predvsem s psihično stisko, ki bi nastala zaradi ločitve od brata, nepopravljivih posledicah, nepopisnim strahom ter neznanjem, različno kulturo in nezmožnostjo samostojnega funkcioniranja daleč od doma in v tuji državi. Ločitev od brata bi ga hudo prizadela in meni, da bi bilo ogroženo njegovo zdravje ali pa morda celo življenje. Sodišče ugotavlja, da toženka navedbam o povezanosti z bratom in o posledicah, če bi se od njega ločil zaradi izvršitve izpodbijanega sklepa, argumentirano ne oporeka. Sodišče je ugotovilo, bi zaradi izvršitve izpodbijanega sklepa ločitev od brata pomenila škodo za tožnika in hudo psihično stisko ter da bi ga ločitev od brata hudo prizadela, saj ne dvomi o tem, da je tožnik na brata zelo navezan. Po presoji sodišča je s temi navedbami težko popravljiva škoda v smislu določbe 32. člena ZUS-1 izkazana in je zato sodišče zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodilo.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi tako, da se izvršitev odločbe Ministrstva za notranje zadeve številka 2142-6128/2022/6 (1221-12) z dne 28. 3. 2023 zadrži do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu.

Obrazložitev

_Izpodbijani sklep_

1. Z izpodbijanim sklepom je toženka na podlagi devetega odstavka 49. člena v zvezi s četrto alinejo 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito (1. točka izreka). Odločila je še, da ne bo obravnavala tožnikove prošnje, saj bo tožnik predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril v Uredbi EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (v nadaljevanju Uredba Dublin III) za to odgovorna država članica (2. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik pri Ministrstvu za notranje zadeve Republike Slovenije 30. 12. 2022 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju Prošnja) in predložil potni list Ruske federacije št. ..., z veljavnostjo od ... 2022 do ... 2032, zato je istovetnost tožnika v postopku nesporno ugotovljena. Iz obrazložitve izhaja, da je bil tožnik v evidenco Centralne evidence EURODAC vnesen 21. 12. 2022 kot prosilec za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški, zato je toženka 7. 1. 2023 v skladu z b točko prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III posredovala prošnjo za ponovni sprejem in 20. 1. 2023 prejela odgovor, da Republika Hrvaška v skladu s petim odstavkom 20. člena Uredbe Dublin III sprejema odgovornost za obravnavo s pojasnilom, da je tožnik državo zapustil še pred dejansko vložitvijo prošnje.

3. Toženka je po povzetku vsebine osebnega razgovora 25. 1. 2023 ocenila, da tožnikova izjava, da se v Republiko Hrvaško na želi vrniti, ker je slišal od drugih Čečenov, da so jih tam pretepali in jim odvzemali denar, ne zadoščajo za ugotovitev, da bi s tožnikom v primeru predaje Republiki Hrvaški z njim ravnali nečloveško ali poniževalno. Toženka je izpostavila tožnikovo izjavo, da z njim niso ravnali ponižujoče v Republiki Hrvaški in tožnikovo izjavo, da je ravnokar vstopila v Schengensko območje, ocenila za brezpredmetno za postopek. Toženka je v zvezi s tožnikovo izjavo, da v postopku na policijski postaji ter ob sprejemu v azilni dom ni imel na voljo tolmača, pojasnila, da bo v primeru predaje, predan v okviru dublinskega postopka, ki je del azilnega postopka in ne policijskega postopka, v katerem je bil tožnik v Republiki Hrvaški dejansko obravnavan, v azilnem postopku pa tolmač mora biti zagotovljen. Tožnikovo željo, da se ne želi vrniti v Republiko Hrvaško, je toženka ocenila za dublinski postopek kot nepomembno, saj mora po Uredbi Dublin III prošnjo za mednarodno zaščito obravnavati ena sama država članica Evropske unije, in sicer tista, ki je glede na merila iz poglavja III za to odgovorna. Toženka je izpostavila, da si prosilec ne more sam izbirati, katera država članica naj bo pristojna za obravnavanje njegove prošnje. Tožnik ni podal kakšnih konkretnih izjav, da bi z njim, kot s tujcem ali prosilcem oziroma vlagateljem namere v Republiki Hrvaški, nečloveško ali ponižujoče ravnali in izpostavi, da je tožnik sam povedal, da v Republiki Hrvaški z njim niso nekorektno ravnali. Toženka je ocenila, da tožnikove izjave ne izkazujejo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, zaradi katerih v dublinskem postopku ne bi mogel biti vrnjen v Republiko Hrvaško, saj se azilni postopek zanj praktično niti še ni začel, ker je nastanjen v azilnem domu čakal na vložitev prošnje. Toženka ni mogla zaključiti, da obstajajo na tožnikovi strani utemeljeni razlogi in takšne osebne okoliščine, ki bi preprečevale predajo Republiki Hrvaški, ki je pristojna za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito. Toženka je ugotovila, da je imel tožnik dostop do azilnega postopka. Policija ga je po tem, ko se je na meji predal hrvaški policiji, po končanem predhodnem postopku, odpeljala v azilni dom, kjer bi nato lahko vložil prošnjo za mednarodno zaščito, vendar je že naslednji dan prostore zapustil. Toženka je izpostavila kot pomembno dejstvo, da tožnik v času bivanja v Republiki Hrvaški ni imel nobenih težav z uradnimi osebami ali katerokoli drugo osebo. Po oceni toženke imajo osebe, ki so v dublinskem postopku predane Republiki Hrvaški omogočen dostop do azilnega postopka. Toženka je ugotovila, da med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško velja načelo vzajemnega zaupanja, zato za predaje oseb po pravilih dublinskega postopka ni ovir.

4. Toženka je povzela odgovor Republike Hrvaške z dne 20. 1. 2023, da je tožnik 20. 12. 2022 v Republiki Hrvaški podal namero za mednarodno zaščito in pred vložitvijo prošnje za mednarodno zaščito zapustil nastanitveni center ter območje Republike Hrvaške, da bo prošnja obravnavana v razumnem roku ter da bo nameščen v sprejemni center, ki ustreza standardom Evropske unije. Toženka je ocenila, da ima Republika Hrvaška v celoti uveljavljen sistem mednarodne zaščite, da imajo prosilci podobne pravice kot v Republiki Sloveniji, zato vrnitev v to državo Evropske unije po oceni toženke ne more in ne sme biti sporna, upoštevaje tudi, da je Republika Hrvaška polnopravna članica Evropske unije od 1. 7. 2013, da spoštuje pravni red Evropske unije in s tem tudi Uredbo Dublin III. Tožnik po oceni toženke v postopku ni navedel konkretnih dogodkov in nobenih osebnih okoliščin, zaradi katerih ga Republika Slovenija ne more oziroma ga na podlagi Uredbe Dublin III ne bi smela vrniti v Republiko Hrvaško. Toženka je ugotovila, da tožnik ob vrnitvi v Republiko Hrvaško ne bo podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju, da tam ni sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile takšno ravnanje. Glede na to, da je Republika Hrvaška potrdila sprejem tožnika, ki ni izkazal razlogov, ki bi govorili v prid nevračanju v Republiko Hrvaško, se bo pristojni organ v skladu s prvim odstavkom 29. člena Uredbe Dublin III s pristojnim organom Republike Hrvaške dogovoril o predaji tožnika, ki bo potekala na mednarodnem mejnem prehodu Obrežje. Glede na navedeno je toženka Prošnjo na podlagi devetega odstavka 49. člena v povezavi s četrto alinejo prvega odstavka 51. člena ZMZ-1 zavrgla.

_Tožnikove trditve_

5. Tožnik izpodbija sklep zaradi nepopolno oz. zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka in predlaga odpravo in podrejeno odpravo ter ponovni postopek. Predlaga tudi, da sodišče zadrži izvršitev izpodbijanega sklepa do pravnomočne odločitve sodišča v tem postopku.

6. Tožnik je 30. 12. 2022 podal (namero) prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji. Tožnik govori čečenski jezik, aktivno le še nemški jezik, v drugih jezikih ni funkcionalno oziroma sploh ni pismen. V ruskem jeziku tožnik ni funkcionalno pismen in ne razume ruskega jezika do te mere, da bi vsebinsko razumel pravice in dolžnosti, vezane na uradno pisanje oziroma vsebino postopka. Tožnik je osnovno šolanje opravil v Republiki Avstriji, v ... in nadaljnje izobrazbe po povratku v Čečenijo ni pridobil. Za opravljanje priložnostnih del znanje ruskega jezika ni potrebno. Tožniku pravice in obveznosti oziroma tek postopka ni bil pojasnjen. V Sloveniji je pred uradno osebo sicer izjavil, da razume ruski jezik in tolmača, vendar je bilo to takoj na začetku razgovora, ko še ni bilo vsebinsko pomembnih vprašanj in navedb, ki terjajo natančno razumevanje jezika. Tožnik je bil skupaj z družino begunec v času rusko-čečenskih vojn in se je v Čečenijo vrnil v času »nove« ureditve. Ruski in čečenski jezik sta različna do te mere, da kljub ruskemu državljanstvu ni moč šteti, da tožnik jezik razume na ravni, potrebni za razumevanje postopka, predvsem pa posledic postopka in ravnanj tožnika v okviru postopkov mednarodne zaščite. Na hrvaškem tožnik sploh ni imel prevajalca, niti v jezik, ki bi ga razumel. Zato ni mogoče šteti, da je kakorkoli voljno ravnal, saj z njegove strani ni bilo nikakršnega aktivnega ravnanja. Dejstvo, da se tožnik ni upiral ter da je naredil, kar so od njega zahtevali, vključno s podpisi in oddajo prstnih odtisov, ne pomeni voljnega ravnanja in iz tega ne more izhajati, da je podal prošnjo za mednarodno zaščito ali namero. Tožnika o postopku ter o njegovih pravicah in obveznostih nihče ni podučil. 7. Tožnik je izvorno državo zapustil zaradi poziva v vojsko, sicer v ruskem jeziku, pri čemer je glede na okoliščine razumel, kaj ga čaka. Tožnik navaja, da iz zapisnika osebnega razgovora izhaja, da »so vzeli« tožnikove prstne odtise, kar je razumel kot del običajnega postopanja organov in nikakor ne kot lastno voljno ravnanje. Tožnik je izrecno navedel, da je »policija natančno vedela kaj storiti« in »da ni zaprosil za azil« in da »ni prejel vabila za kakršenkoli razgovor«. Do vložitve te tožbe tožnik sploh ni razumel kaj vsebinsko pomeni »določitev države članice za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito«. Tožnik sploh ni dvomil, da je prošnjo podal (zgolj in samo) v Republiki Sloveniji, niti ni razumel, da bi mu kdorkoli kdaj povedal, da mora počakati na Hrvaškem in zaradi česa bi sploh moral čakati. Tako ni moč šteti, da je tožnik podal prošnjo za mednarodno zaščito, da je ravnal voljno in da je sploh razumel, kaj pomeni prošnja za mednarodno zaščito in kakšne posledice ima oddaja prošnje v posamezni državi. Tožnik seveda ne loči med namero za podajo prošnje za mednarodno zaščito, prošnjo in drugimi postopki in tudi ne razume, da nekakšna konkludentna dejanja (npr. oddaja prstnih odtisov), še ne pomenijo prošnje oziroma aktivnega voljnega ravnanja stranke, pa je kljub temu vztrajal, da prošnje ni podal, da ni podal niti namere in da je celotno dogajanje na Hrvaškem štel kot običajen postopek. Po tožnikovem mnenju ni moč šteti, da je tožnik podal pravno veljavno in na pravi volji utemeljeno prošnjo za mednarodno zaščito, saj ne razume hrvaškega jezika, četudi so posamezne besede podobne. Tožnik dejansko ne razume niti besedice hrvaškega jezika, ne slovenskega, ne angleškega in celo ruskega ne na zadostni ravni, kar izhaja iz poskusov komunikacije med tožnikom in pooblaščenko. Tožnik je zmožen podati informacije zgolj v nemškem jeziku in tudi razume zgolj nemško. Uporaba čečenskega jezika ni bila preizkušena. Tožniku je bila tako kršena pravica do uporabe jezika, ki ga razume in tako prošnja, četudi bi bila res podana že na Hrvaškem, ne more imeti pravno veljavnih učinkov. Tako ni moč uporabiti dublinskega mehanizma. Po stališču sodne prakse se prične postopek za pridobitev azila z vložitvijo prošnje za azil, torej izključno na zahtevo stranke, kar izhaja iz sodbe U 2562/2005 z dne 4. 1. 2006. Tožnik je vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji in tako je Slovenija tista država, ki je odgovorna za odločanje o prošnji.

8. Tožnik še navaja, da so slabe razmere na Hrvaškem oziroma ravnanje z begunci splošno znano dejstvo, kar je bilo že večkrat izpostavljeno. Posebej pa je tožnik zaskrbljen zaradi običajnega zavračanja vsebinskega odločanja o podanih prošnjah za mednarodno zaščito na način in po postopku, ki mu je tudi sam priča. Po podatkih tožnika poteka dogajanje približno, kot sledi: Na Hrvaškem fingirajo vložitev prošnje (»štejejo«, da je bila vložena), država prevzame odgovornost za »prosilca«, pri čemer osebe nihče ne seznani o statusu in še manj o dolžnostih, nakar prošnjo zavržejo ali zavrnejo iz postopkovnih razlogov, češ da jo je oseba umaknila oziroma da ni sodelovala v postopku ter da je samovoljno zapustila državo. Tožnik je nekonfliktna oseba in hkrati prestrašen do te mere, da si reagirati sploh ne upa. Tako je bilo njegovo ravnanje na poti iz izvorne države zavestno usmerjeno v umik, pobeg in v ne izzivanje konfliktov. Tožnik ni zapustil Hrvaške, ne da bi počakal na odločitev, saj ni vedel kakšne obveznosti naj bi imel in sploh ni razumel, da so organi na Hrvaškem šteli, da naj bi vložil prošnjo za mednarodno zaščito in da bi torej sploh moral čakati na karkoli. Iz zapisnika o osebnem razgovoru izhaja, da se je tožnik obnašal popolnoma pasivno in da je ravnal kot so ravnali drugi oziroma kot mu je bilo naloženo.

9. Tožnik še navaja, da iz odgovora Republike Hrvaške na prošnjo Republike Slovenije na standardnem obrazcu jasno izhaja možnost, da tožnik na Hrvaškem vsebinsko sploh ne bo obravnavan. Na tem dokumentu je, različno kot na odgovoru glede tožnikovega brata A., izrecno zapisano, da je tožnik podal prošnjo za mednarodno zaščito in da ni počakal na odločitev. Iz istega dokumenta izhaja, da je Hrvaška dve osebi-brata, z identičnimi okoliščinami, obravnavala na različno in posledično na dveh različnih pravnih podlagah, je kršena pravica do enakosti pred zakonom, saj je treba zadeve, ki so si podobne v bistvenih točkah (tu gre za identična primera), obravnavati enako. Iz dokumenta še izhaja, da bo na podlagi navedenih direktiv Hrvaška štela, da je tožnik s konkludentnim dejanjem (ker ni počakal na razgovor za katerega sploh ni vedel in to o prošnji, ki je sploh ni podal), prošnjo za mednarodno zaščito umaknil oziroma bo prošnjo štela za neutemeljeno, ker v postopku ni sodeloval (saj naj bi samovoljno zapustil državo). Iz zapisnika o osebnem razgovoru izhaja, da tožnik meni, da na Hrvaškem ne bo obravnavan, kar je utemeljeval s podobnimi primeri. Po mnenju tožnika gre za skonstruiran procesni položaj, v katerem do obravnave prošnje za mednarodno zaščito po vsebini sploh ne pride. Tožnik še izpostavlja, da je treba nujno upoštevati, da na Hrvaškem prošnje dejansko ni vložil in torej sploh ne gre za prosilca v smislu določbe 2. člena (točka c) Uredbe (EU) št. 604/2013. Prav tako je nujno upoštevati, da je Hrvaška pristojnost za odločanje prevzela zgolj formalno, vsebinsko pa o prošnji ne bo odločala, kar izhaja iz drugega odstavka odgovora Hrvaške z dne 24. 1. 2023. Vrnitev tožnika na Hrvaško bi tako pomenila popolno odtegnitev možnosti za podajo prošnje za mednarodno zaščito in vsebinsko obravnavo le-te in to iz skonstruiranih postopkovnih razlogov, na katere tožnik ni imel vpliva in sploh ne izvirajo iz njegove sfere - saj postopka ni razumel in mu tako ni moč ničesar očitati.

10. Uredba Dublin III v prvem odstavku 20. člena določa, da se postopek določanja odgovorne države članice začne takoj, ko je v državi članici prvič vložena prošnja za mednarodno zaščito, do česar pa na Hrvaškem brez dvoma ni prišlo. Tožnik je, prav tako brez dvoma, prvo prošnjo za mednarodno zaščito vložil v Republiki Sloveniji in to 30. 12. 2022, kar izhaja iz zapisnika o podani prošnji za mednarodno zaščito in je šele tedaj dobil status prosilca po določbah Uredbe Dublin III. Vodenje postopka in uporaba kakršnih koli »meril« ne da bi oseba sploh razumela jezik postopka, je per se absolutno bistvena kršitev pravil kateregakoli postopka v katerikoli članici EU in Republika Slovenija ne more in ne sme svoje odločitve opreti na protizakonito ravnanje. Obrazložitev razlogov, na podlagi katerih toženka šteje, da je tožnik podal prošnjo za mednarodno zaščito na Hrvaškem ni podana, kar je absolutno bistvena kršitev pravil postopka. Ovire za vsebinsko odločitev o prošnji ne obstajajo in tudi do zlorabe postopkov s strani tožnika ni prišlo oziroma le-te niso obrazložene. Neustrezna obrazložitev (214. čl., 1. odst., 5. tčk. ZUP) hkrati pomeni tudi kršitev pravice do pravnega sredstva, ter kršitev ustavnih pravic - 22. čl. (enako varstvo pravic) in 25. čl. (pravica do pravnega sredstva).

11. Tožnik meni, da je podana dodatna absolutna bistvena kršitev pravil postopka iz 27. čl., 3. odst. ZUS-1 v zvezi z 237. čl., 2. odst., 3. tčk. ZUP in 33. čl. ZMZ-1, saj tožniku ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo sklepa. Toženka tožniku namreč ni omogočila sodelovanja v postopku v jeziku, ki ga aktivno govori in razume. Ker je torej Republika Slovenija prva država članica, kjer je prosilec vložil prošnjo za mednarodno zaščito, jo mora tudi obravnavati po vsebini, o zadevi odločiti in odločitev obrazložiti. Tožnik tej tožbi prilaga poziv za vstop v vojsko, ki ga doslej, deloma zaradi nerazumevanja in deloma zato, ker ga iz varnostnih razlogov ni mogel imeti pri sebi, ni še nikomur in nikamor predložil. 12. Dodatno pa tožnik še izpostavlja vprašanje zadostne dolžine roka za pripravo tožbe v postopku pred naslovnim sodiščem, o čemer je sodišče vprašanje že postavilo kot predhodno vprašanje. Kljub tvornemu sodelovanju toženke in resnično takojšnjemu posredovanju dokumentacije, je po mnenju tožnika treba upoštevati jezikovne bariere med prosilci in svetovalci, za nerazumevanje postopkov s strani strank in s tem oteženo pridobivanje kakovostnih podatkov in dokazil za vložitev tožbe. Tako je pravica do sodnega varstva kaj hitro lahko sama sebi namen, ker je dejanski čas priprave (pre)skop in to brez kakršnegakoli zavlačevanja s strani strank postopka ali slovenskih institucij.

13. Tožnik v zahtevi za izdajo začasne odredbe navaja, da je izvorno državo zapustil skupaj z bratom A., s katerim je skupaj opravil pot in v katerem je našel osebno oporo in zatočišče v stiski. Oba brata sta v izvorni državi prejela poziv za služenje vojaškega roka, kar enako velja tudi za najmlajšega brata ne glede na njegovo psihosomatsko (ne)sposobnost. Da bi se otroci borili in to celo na strani nekdanjega agresorja, za družino lasakov ni bilo opcija, zato je družina bratoma pomagala na pot. Pot sta opravila skupaj. Odločala sta se skupaj in ravnala sta enako in sta zelo tesno povezana. Za tožnika bi tako ločitev od brata pomenila nepopravljivo in izjemno osebno škodo; hudo psihično stisko in nepopravljive travmatične posledice. Izpostaviti je treba, da je bila družina begunska družina v času rusko-čečenskih vojn, ki so splošno znano dejstvo. Prav tako sta tožnik in njegov brat v strahu za življenje, saj sta v državi izvora dezerterja, boja pa skoraj gotovo ne bi preživela, saj nista vojaško izurjena. Poleg tega je znano, da vojska v državi izvora potrebuje številke in ne oseb, kar je popolno razčlovečenje in razvrednotenje življenja brez primere. Gre za splošno znana dejstva, ki ne terjajo dokazovanja. Tožnik je bil tako begunec že kot otrok in vnovični beg mu odpira stare rane in travme, ki bi jih znova še težje prenesel, sam, ločen od brata pa sploh ne. Stisko še dodatno poglablja nepopisen strah in neznanje, različna kultura in nezmožnost samostojnega funkcioniranja daleč od doma in v tuji državi. V Avstriji bi se tožnik še nekako znašel, saj ima tam sorodnike (teto) in prijatelje (...), tam je več let živel, Hrvaška pa mu je popolnoma tuja tako po jeziku, kulturi in veri. Ločitev tožnika od brata bi ga tako hudo prizadela, da bi bilo ogroženo njegovo zdravje in lahko celo življenje. Škoda na (psihičnem zdravju) je nepopravljiva, saj ni moč pričakovati takojšnje oskrbe, sploh pa je travmo v prvi vrsti težko prepoznati, kaj šele zdraviti. Gre za dolgotrajen proces. Tožnik je ves iz sebe že zgolj iz razloga, ker je predmetni sklep prejel kasneje kot brat, čeprav sta skupaj prispela v Slovenijo in skupaj podala prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji. Tako da ločitev od brata oziroma morebitna drugačna obravnava še toliko bolj skrbi. Tožniku nepopravljiva škoda zaradi strahu, stiske in panike že nastaja, saj je izvorno državo in družino zapustil v strahu za svoje življenje. Odločitev toženke je stisko še poglobila, saj je tožnik v strahu, da bo ločen od brata in da bo ostal popolnoma sam v svetu, ki je kulturno, jezikovno in sicer drugačen. Z bratom je tožnik tudi sicer povezan in nanj zelo navezan. Hkrati bi ločitev prizadejala nepopravljivo škodo tudi bratu, torej kar dvema osebama zaradi ene odločitve toženke. A. je sicer pred naslovnim sodiščem podal tožbo in predlog za izdajo začasne odredbe, ki mu je sodišče ugodilo, odločitev pa še ni pravnomočna. Sodišče je postopek vodilo pod I U 414/2023. 14. Tožnik še navaja, da je izpodbijani sklep toženke dokončen in nesuspenziven, zaradi česar je pravica tožnika do sodnega pravnega varstva izvotlena, kar tožnik dojema, kot da možnosti (pri)tožbe sploh nima. Sprožitev sodnega postopka v Sloveniji bi bila za tožnika tako brezpredmetna, za državo pa nepotreben strošek. Z odložitvijo izvršitve predmetnega sklepa ne bi bila javna korist v ničemer okrnjena, nasprotno. Prav javna korist zahteva dosledno vsebinsko izvajanje vseh postopkov, vezanih na mednarodno zaščito in nediskriminatorno obravnavo prosilcev glede na državo izvora in glede na označitev držav v smislu napadalcev in napadenih.

15. Ob navedenem tožnik izpostavlja, da doslej ni bil obravnavan enako kot na primer prosilci/begunci iz Ukrajine, ki jo družba šteje kot napadeno državo. Dejstvo je, da gre v konkretnem primeru za Čečena, ki vpoklican v vojno in sicer - kot to izhaja iz splošno znane označitve Rusije s strani EU in številnih drugih držav - na strani agresorja. S tem, ko bi Republika Slovenija počakala z izročitvijo človeka kamorkoli, tudi na Hrvaško, bi hkrati imela in ohranila nadzor nad dotokom človeških virov agresorju.

16. Prav tako korist nasprotne stranke v ničemer ni prizadeta, saj je vnaprej znano, da sodišče odloča v hitrem postopku in da ni kršena nobena pravica toženke, saj gre zgolj za izvajanje pravic in obveznosti, prevzetih z mednarodno konvencijo oziroma na mednarodni ravni, kar je toženka dolžna spoštovati in natančno upoštevati. Roki za odločanje so predpisani in tako tudi v zvezi s tem ni nejasnosti, prav tako niso možni očitki o zavlačevanju postopka s strani tožnika.

17. Tožnik je na naroku za glavno obravnavo še navedel, da na Hrvaškem ni imel prevajalca in da ni vedel, da je obravnavan kot prosilec niti da bi moral počakati, saj postopek ni bil obrazložen v nobenem jeziku, kaj šele, da bi ga razumel. Ne drži, da tožnik ne bi navajal pomanjkljivosti v sistemu v zvezi z obravnavo na Hrvaškem, saj je v osebnem razgovoru v RS dne 25. 1. 2023 izrecno navedel, da je postopek na Hrvaškem po vračilu osebe takšen, da se prošnje sploh ne obravnava in da so osebe deportirane. S tem je imel tožnik v mislih natanko to, kar navaja v tožbi. Tožnik namreč želi, da se njegova prošnja za MZ obravnava v Sloveniji, kjer jo je tudi podal in kjer mu je bilo razloženo, kakšen je postopek in kako bo država RS odločala. Pooblaščenka je popravila napako, ki se je pripetila zaradi napačnega razumevanja, namreč tožnik v tem postopku nekoliko bolje razume ruski jezik, medtem ko ga njegov brat Ibragim (I U 414/2023), s katerim skupaj potujeta, ne razume. Del šolanja je namreč tožnik že opravil oz. še opravlja v šolah z ruskim jezikom, ker je bil dlje časa v Čečeniji, preden so postali begunci v letu 2013. Kar se tiče začasne odredbe je tožnik pojasnil, da jo je predlagal v skrajni stiski v prvi vrsti zaradi bojazni pred ločitvijo od brata A., saj si z razumevanjem jezika, medsebojno podporo in družinsko povezanostjo pomagata.

18. Tožnik še navaja, da je Hrvaška v odgovoru glede tožnika z dne 20. 1. 2023 izrecno navedla (drugi odstavek), da je tožnik izrazil namero za podajo prošnje za MZ in da je odšel samovoljno pred izvedbo OR. V odgovoru RH z dne 24. 1. 2023 glede A. (I U 414/2023) tega dostavka ni. Gre za ustvarjanje postopkovnega položaja, ki ni resničen in ni skladu z dejanskim stanjem in pri dveh osebah, ki sta ravnali popolnoma identično, ne more in ne sme prihajati do različne obravnave, pri čemer je še posebej pomembno, da je vsaka država, tudi Hrvaška, dolžna prosilca seznaniti vsaj s tem, da ga šteje kot takšnega in ga opozoriti na posledice, česar na Hrvaškem ni bilo, v Sloveniji pa, zato sta obe stranki še vedno tu in čakata na odločitev organov države, kjer sta podala prošnji.

_Trditve toženke_

19. Toženka predlaga zavrnitev tožbe, ker je izpodbijani sklep zakonit in pravilen. Izpostavlja, da je tožnik 30. 12. 2022 v prošnji navedel, da je materni jezik čečenski, poleg tega pa razume tudi nemški in ruski jezik, zato mu je bil zagotovljen tolmač za ruski jezik. Iz zapisnika jasno izhaja, da je tožnik uradni osebi izrecno pritrdil, da razume tolmačenje, kar je v skladu s prvo točko 6. člena ZMZ-1. Toženka ponovno poudarja, da je tožnik na razgovoru 25. 1. 2023 potrdil, da razume postopek ter se izjasnil, da je razumel razlago pristojnega organa o dublinskem postopku ter razlogih za morebitno vrnitev v Republiko Hrvaško in tako zanika kršitev glede nepravilne uporabe jezika v upravnem postopku.

20. Tožena stranka prereka trditve tožeče stranke glede bistvenih kršitev pravil postopka iz tretjega odstavka 27. člena ZUS-1 v povezavi z drugim odstavkom 237. členom ZUP. Toženka je namreč na podlagi podatkov iz Centralne evidence EURODAC, v katero je bil tožnik vnesen kot prosilec za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški, poslala pristojnim organom Republike Hrvaške prošnjo za ponovni sprejem v skladu z b. točko prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III. Toženka pred odgovorom pristojnega organa Republike Hrvaške, da tožnika sprejme pod pogoji iz petega odstavka 20. člena Uredbe Dublin III, namreč ni mogla vedeti, da je tožnik v Republiki Hrvaški podal samo namero za mednarodno zaščito in pred dejansko podajo prošnje samovoljno zapustil ozemlje Republike Hrvaške. V primeru vrnitve v Republiko Hrvaško bo imel tožnik tam možnost zaprositi za mednarodno zaščito in uživati pravice prosilca za mednarodno zaščito. V kolikor tožnik v primeru dublinske predaje v Republiko Hrvaško tam ponovno ne zaprosi za mednarodno zaščito, pa se bo ta oseba obravnavala po zakonu, ki ureja področje tujcev v Republiki Hrvaški. Tožena v zvezi s tem še ugotavlja, da je bil tožnik po tem, ko se je v Republiki Hrvaški prostovoljno in samovoljno predal hrvaški mejni policiji in bil z njim opravljen predhodni postopek na policijski postaji, nastanjen v azilni dom, kjer je čakal na vložitev prošnje. Po predhodnem postopku je bil tožniku na policijski postaji nastanjen v sobo v azilnem domu, kjer mu je bila zagotovljena materialna oskrba. Tam je preživel samo eno noč, nato je azilni dom samovoljno zapustil in še pred podajo uradne prošnje za mednarodno zaščito zapustil ozemlje Republike Hrvaške. Prav tako pa želi toženka poudariti, da je tožnik sam na zapisniku 25. 1. 2023 povedal, da se je samovoljno predal hrvaški mejni policiji, zaradi česar je tudi bil obravnavana s strani hrvaške policije ter nato nastanjen v azilni dom, ki pa ga je samovoljno zapustil pred podajo prošnje. Če tožnik ne bi želel na Hrvaškem zaprositi za mednarodno zaščito, ga hrvaški pristojni organi ne bi obravnavali kot prosilca za mednarodno zaščito z vloženo prošnjo, saj veliko oseb, ki so v obravnavi zaradi ilegalnega prehoda meje, tega ne stori in jim je izdana odločbo o vrnitvi z rokom za prostovoljno zapustitev države. Toženka na tem mestu še enkrat poudarja, da je imel tožnik 25. 1. 2023 vsekakor možnost, da se izjasni o vseh okoliščinah. S tem namenom je bil razgovor tudi opravljen in to v jeziku, za katerega je potrdil, da ga razume.

21. Toženka izpostavlja, da bo tožnik ob morebitni vrnitvi v Republiko Hrvaško tja vrnjen v t. i. dublinskem postopku. V zvezi s tem je toženka ugotovila, da v primeru predaje tožnik pri dostopu do azilnega postopka ne bo v ničemer oviran, le sam mora izraziti namero za vložitev prošnje uradni osebi Ministrstva za notranje zadeve Republike Hrvaške. Tožnika v nobenem primeru v Republiki Hrvaški ne bi sprejela policija, temveč bi bila sprejet s strani uradnih oseb Ministrstva za notranje zadeve, ki so pristojne za vodenje postopka za priznanje mednarodne zaščite. Toženka pri tem poudarja, da je tekom ugotovitvenega postopka ugotovila, da ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo tožnik ob vrnitvi v Republiko Hrvaško podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju, prav tako pa tam ni nobenih sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile takšno ravnanje, prav tako pa kakršnih koli pomanjkljivosti tožnika tudi ni navajal tekom postopka.

22. Toženka bi rada poudarila, da je Republika Hrvaška v svojem pozitivnem odgovoru na zahtevo za ponovni sprejem tožnika izrecno poudarila, da bo prošnja tožeče stranke v Republiki Hrvaški obravnavana v razumnem času ter da bo tožnik nameščen v sprejemni center, ki je v skladu s standardi EU. To individualno zagotovilo Republike Hrvaške, da bo tožnika obravnavala v skladu s standardi EU in Uredbo Dublin III, je za toženko zadovoljivo zagotovilo, da bo tožnik v Republiki Hrvaški obravnavan pod istimi pogoji, kot bi bil v Republiki Sloveniji.

23. Toženka ponavlja ugotovitev, da tožnik ob vrnitvi v Republiko Hrvaško ne bo podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju, prav tako pa tam ni nobenih sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile takšno ravnanje. Republika Hrvaška ima v celoti uveljavljen sistem mednarodne zaščite, kar pomeni, da imajo prosilci tam enake pravice kot prosilci v Republiki Sloveniji. Poleg tega je polnopravna članica Evropske unije, zaradi česar spoštuje evropski pravni red in s tem tudi Dublinsko uredbo.

24. Toženka še navaja, da Uredba Dublin III temelji na načelu, da je za obravnavo prošnje za mednarodno zaščito odgovorna tista država članica, ki je imela največjo vlogo pri vstopu prosilca v EU ali pri njegovem bivanju v njej. Skladno s prvim odstavkom 3. člena Dublinske uredbe prošnjo obravnava samo ena država članica. V konkretnem primeru je tožnik vstopil v evropski prostor v Republiki Hrvaški, tam pa je tudi prvič izrazil namen, da bi zaprosil za mednarodno zaščito, zato je za obravnavo njegove prošnje za mednarodno zaščito v skladu z merili iz Uredbe Dublin III odgovorna Republika Hrvaška.

25. Toženka v zvezi z začasno odredbo navaja, da ni nikakršnih ovir za predajo tožnika Republiki Hrvaški. Glede nastanka težko popravljive škode že s samo predajo in določenim obdobjem bivanja v drugi državi članici, toženka poudarja, da v primeru dublinskih postopkov ne gre za predajo kakšni tretji državi, ampak za predajo državi, ki je članica Evropske unije. Glede tega toženka opozarja na sodbo Vrhovnega sodišča RS št. I Up 1/2018 z 12. 1. 2018. 26. Toženka je na naroku za glavno obravnavo še navedla, da je tožnik pri vložitvi prošnje za MZ v RS, na vprašanje, ali je v kateri drugi državi EU že zaprosil za MZ, odgovoril, da je prošnjo vložil tako v Avstriji, kot na Hrvaškem. Za prošnjo na Hrvaškem je izrecno izpostavil, da na odločitev ni počakal. Ta njegova izjava je podprta s podatki iz uradne evidence EURODAC, kjer je tožnik naveden pod. št. 1, ki označuje osebe, ki so v sistem vnesene kot prosilci za MZ. Tožena zavrača navedbe, da je tožnik izpostavil sistemske pomanjkljivosti na Hrvaškem, saj je bil tam zgolj en dan in je tudi na OR 25. 1. 2023 odgovoril, da glede na to, da je bil na Hrvaškem zgolj en dan, o teh stvareh ne more govoriti. Toženka bi izpostavila še, da je RH v svojem odgovoru 20. 1. 2023, s katerim je prevzela pristojnost za obravnavo tožnikove prošnje, izrecno navedla, da bo tožniku omogočila, da bo nastanjen v sprejemnih prostorih za prosilce za MZ in da bo o njegovi prošnji odločila v razumnem roku. Takšen odgovor pa v celoti prereka trditve tožnika, da bo ob vrnitvi na Hrvaško mu onemogočen dostop do azilnega postopka in mu ne bo omogočeno, da bo lahko predstavil svoje razloge.

27. Toženka še dodaja, da sta tožnik in njegov brat polnoletni osebi in sta vsaka zase vložili prošnji za MZ, tako na Hrvaškem kot v RS, zato se vodita tudi v dveh različnih zadevah. O tožnikovem bratu je bilo v upravnem sporu že odločeno, postopek še ni pravnomočen, vendar kljub temu je naslovno sodišče ugotovilo, da ni zadržkov, da se brat preda Hrvaški v nadaljnjo obravnavo.

**K I. točki izreka**

28. Sodišče je v dokaznem postopku izvedlo vse predlagane dokaze in sicer prebralo listine, ki so v sodnem spisu označene kot priloga od A1 do A4, B1, C1, v soglasju z obema strankama štelo za prebrane vse listine spisa toženke št. 2142-6128/2022, vpogledalo v spis I U 414/2023 in tožnika zaslišalo.

Tožba ni utemeljena.

29. Po presoji sodišča je toženka pravilno zavrgla prošnjo in odločila, da Republika Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje in da bo tožnik predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril Uredbe Dublin III odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove prošnje, zato se sodišče na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje na razloge izpodbijane odločbe.

30. Prošnjo za mednarodno zaščito lahko pristojni organ s sklepom zavrže kot nedopustno med drugim tudi, če se na podlagi meril, določenih v Uredbi 604/2013/EU, ugotovi, da je za obravnavo prošnje odgovorna druga država članica Evropske unije ali pristopnica k Uredbi 604/2013/EU (četrta alineja prvega odstavka 51. člena ZMZ-1). Države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, vloženo na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju, prošnjo pa obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III (prvi odstavek 3. člena Uredbe Dublin III).

31. Kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina1, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno (drugi odstavek 3. člena Uredbe Dublin III).

32. Ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici je torej domneva, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktive2, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil3 in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca,4 ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje5. Države članice so namreč zavezane k spoštovanju temeljnih pravic prosilcev za mednarodno zaščito, zato prosilca ne smejo predati odgovorni državi članici, če ni mogoče, da ne bi vedele, da sistematične pomanjkljivosti sistema azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev za azil v tej državi članici pomenijo utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil prosilec izpostavljen resnični nevarnosti, da se bo z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo v smislu 4. člena Listine.6

33. Med strankama ni sporno, da je bil tožnik na Hrvaškem še preden je vložil prošnjo v Republiki Sloveniji. Sodišče na podlagi Centralne evidence EURODAC ugotavlja, da je bil tožnik v Centralno evidenco EURODAC vnesen 21. 12. 2022 kot prosilec za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški. Sodišče na podlagi odgovora Republike Hrvaške z dne 20. 1. 2023 ugotavlja, da je tožnik na Hrvaškem vložil namero za vložitev prošnje, zato je Republika Hrvaška v skladu s petim odstavkom 20. člena Uredbe Dublin III sprejela odgovornost za obravnavo s pojasnilom, da je tožnik državo zapustil še pred dejansko vložitvijo prošnje. Tožnik zaslišan na glavni obravnavi med drugim na vprašanje, ali je vložil prošnjo za mednarodno zaščito na Hrvaškem, odgovori, da je dal sicer, ampak, da ni rekel, da hoče azil. Zato so neutemeljene vse tožbene navedbe v zvezi z zatrjevanjem, da tožnik ni vložil prošnje v Republiki Hrvaški, ker je iz izvedenih dokazov, kot povzeto zgoraj razvidno, da je tožnik vložil namero za vložitev prošnje, zato je podlaga za prevzem odgovornosti Republike Hrvaške v konkretnem primeru peti odstavek 20. člena Uredbe Dublin III. Sodišče ni spregledalo, da je tožnik sam povedal, da je v azilnem domu dobil nek bel list in eno kartico, s katero je lahko šel ven,zaradi česar niso utemeljeni niti tožbeni ugovori, da ni razumel postopka. Utemeljeno opozori toženka na tožnikovo izjavo iz prošnje, da je tudi v Republiki Hrvaški prošnjo vložil (sodišče ugotavlja, da je vložil namero). S strani tožnika ni prerekana ugotovitev toženke, da je tožnik po tem, ko je izrazil namero za vložitev prošnje na Hrvaškem in so mu bili odvzeti prstni odtisi, pred vložitvijo prošnje iz Republike Hrvaške odšel. Pravilno je toženka ugotovila, da je pravna podlaga na podlagi katere je odgovorna država članica za reševanje tožnikove prošnje Republika Hrvaška, peti odstavek 20. člena Uredbe Dublin III, ki določa, da prosilca, ki je prisoten v drugi državi članici brez dokumenta za prebivanje ali ki tam vloži prošnjo za mednarodno zaščito po umiku svoje prve prošnje, podane v drugi državi članici med postopkom določanja odgovorne države članice, država članica, v kateri je bila najprej vložena ta prošnja za mednarodno zaščito, ponovno sprejme pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 z namenom dokončanja postopka določanja odgovorne države članice. Ni sporno, da je Republika Hrvaška potrdila sprejem tožnika kot odgovorna država članica EU. Toženka je tako na podlagi petega odstavka 20. člena Uredbe Dublin III pravilno ugotovila, da je za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito odgovorna Republika Hrvaška.

34. Neutemeljen je tožbeni ugovor, da na osebnem razgovoru tožnik ni imel tolmača za jezik, ki bi ga razumel. Tožnik je že pri podaji prošnji, torej še pred osebnim razgovorom, povedal, da poleg čečenskega razume tudi ruski in nemški jezik. Na vprašanje, ali ima kakšno pripombo na prevajanje, na postopek, na uradno osebo ali karkoli drugega, je odgovoril, da ne. Ob koncu razgovora ob podaji prošnje je zapisano, da je bila izjava tožniku prebrana v ruskem jeziku in da nanjo nima pripomb. Na podlagi prošnje in zapisnika iz osebnega razgovora sodišče ugotavlja, da je tožnik izrecno potrdil, da je razumel tolmačenje in vsa vprašanja, ki so mu bila zastavljena in ko mu je bil zapisnik prebran v ruskem jeziku, nanj ni imel pripomb (str. 4 zapisnika o osebnem razgovoru). Neutemeljen je tožbeni očitek o kršitvi načela zaslišanja stranke, da naj tožniku ne bi bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo sklepa, ker naj mu toženka ne bi omogočila sodelovanja v postopku v jeziku, ki ga govori in razume. Upravni postopek je bil, kot že pojasnjeno, voden v jeziku, ki ga tožnik razume, kar je razvidno tudi iz smiselnosti tožnikovih odgovorov na zastavljena vprašanja, zato posledično ni prišlo do zatrjevane kršitve.

35. Neprepričljive so tožbene navedbe, da tožnik naj ne bi razumel, kakšne posledice ima oddaja prošnje v posamezni državi, glede na to, da je sam navedel v prošnji, da je prošnjo vložil predhodno že v Avstriji in na Hrvaškem. Na osebnem razgovoru je povedal, da ko so prečkali hrvaško mejo, je tam zaprosil za azil. Povedal je, da so jih odpeljali v azilni dom, kjer je dobil neke papirje in izkaznico, kar je potrdil tudi zaslišan na glavni obravnavi. Glede na navedeno sodišče ne dvomi, da se je tožnik na Hrvaškem ves čas zavedal, da je v azilnem postopku in je tudi želel, da se začne ta postopek. Iz vseh navedenih razlogov sodišče tudi ne sledi tožbenim navedbam, da naj bi bila tožniku kršena pravica do uporabe jezika, upoštevaje, da rusko razume.

36. Glede tožbenih navedb, da so slabe razmere na Hrvaškem splošno znano dejstvo, sodišče ugotavlja, da tožnik ni navajal ničesar takega, kar bi kazalo na to, da naj bi bile na Hrvaškem sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku. Na Hrvaškem po lastni izjavi ni imel težav s strani uradnih oseb. Tudi po presoji sodišča je pravilna ugotovitev toženke, da tožnik osebno ni imel slabih izkušenj s hrvaško policijo ter da bo v primeru predaje Republiki Hrvaški predan v okviru dublinskega postopka, ki je del azilnega postopka in ne policijskega postopka.

37. Neutemeljene so tudi tožbene navedbe, da je tožnik prvo prošnjo za mednarodno zaščito vložil šele v Sloveniji, zato naj bi šele z vložitvijo te dobil status prosilca po določbah Uredbe Dublin III. Tožnik je na osebnem razgovoru sam povedal, da je na Hrvaškem zaprosil za mednarodno zaščito, glede na pojasnila hrvaških organov pa je, kot že obrazloženo, ugotovljeno, da je tožnik na Hrvaškem vložil namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito, zaradi česar je Republika Hrvaška odgovorna za obravnavanje prošnje in je to odgovornost tudi sprejela.

38. Neutemeljene se tudi tožbene navedbe v zvezi z rokom za pripravo tožbe, glede na to, da je tožnik vložil v obravnavanem primeru pravočasno tožbo.

39. Sodišče je na podlagi obrazloženega po ugotovitvi, da je po pravilnem postopku izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

**K II. točki izreka:**

40. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva.

41. Toženka argumentirano ne prereka tožnikovih navedb, da mu bo nastala težko popravljiva škoda, ker bi v primeru, da bo izpodbijani sklep izvršen še pred odločitvijo sodišča o glavni stvari, to pomenilo, da bi bil tožnik še pred izdajo sodne odločbe izročen Republiki Hrvaški, zaradi česar bi mu nastala nepopravljiva škoda. Tožnik težko popravljivo škodo utemeljuje predvsem s psihično stisko, ki bi nastala zaradi ločitve od brata, nepopravljivih posledicah, nepopisnim strahom ter neznanjem, različno kulturo in nezmožnostjo samostojnega funkcioniranja daleč od doma in v tuji državi. Ločitev od brata bi ga hudo prizadela in meni, da bi bilo ogroženo njegovo zdravje ali pa morda celo življenje. Sodišče ugotavlja, da toženka navedbam o povezanosti z bratom in o posledicah, če bi se od njega ločil zaradi izvršitve izpodbijanega sklepa, argumentirano ne oporeka. Sodišče je ugotovilo, bi zaradi izvršitve izpodbijanega sklepa ločitev od brata pomenila škodo za tožnika in hudo psihično stisko ter da bi ga ločitev od brata hudo prizadela, saj ne dvomi o tem, da je tožnik na brata zelo navezan. Po presoji sodišča je s temi navedbami težko popravljiva škoda v smislu določbe 32. člena ZUS-1 izkazana in je zato sodišče zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodilo.

1Glasi se: "Nihče ne sme biti podvržen mučenju ali ponižujočemu ravnanju in kaznovanju." 2V tem smislu Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju SEU) v sodbi _N. S._ (združeni zadevi C-411/10 in C-493/10) z dne 21. 12. 2011 (85. točka). 3Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev). 4Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev). 5C-411/10 (88. točka). 6Prav tam, 94. točka.