Jedro

Pravilno je, da se od skupno ugotovljenih preživninskih stroškov štipendija in otroški dodatek odštejeta, preostanek pa krijeta oba preživninska zavezanca glede na njuno zmožnost.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se v z njima izpodbijanem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom in sodbo odločilo, in sicer s sklepom, da se sprememba tožbe dopusti in s sodbo pod I. točko izreka, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 4.866,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila, pod II. točko izreka je v presežku do zahtevanih 15.500,16 EUR s pripadki tožbeni zahtevek kot neutemeljenega zavrnilo in pod III. točko izreka toženi stranki naložilo v povrnitev tožeči stranki pravdne stroške v znesku 542,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

2. Zoper odločitev s sodbo sta se v roku pritožili obe pravdni stranki.

3. Tožeča stranka se pritožuje iz razloga napačne uporabe materialnega prava in napačne ugotovitve dejanskega stanja ter predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni v smislu pritožbenih navedb, podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Navaja, da je ugotovljeni obseg potrebnih izdatkov, ki jih je imela tožnica za preživljanje skupnega otroka s tožencem, ugotovljen v znesku 237,00 EUR mesečno in ta znesek je plačevala tožnica iz svojih lastnih dohodkov. Zato je nepravilno sodišče prve stopnje prej navedeni znesek zmanjšalo za zneske republiške štipendije in otroškega dodatka, ki jih je prejemal R. R je bil namreč takrat polnoleten in je s štipendijo in z otroškim dodatkom sam razpolagal. Ta sredstva je porabil izključno za sebe in za svoje potrebe in če teh sredstev ne bi imel, bi bili stroški za njegovo preživljanje, ki jih je plačevala tožnica, znatno višji. V posledici navedenega je tožnica upravičena do povrnitve ji polovice njenih izdatkov za R za celotno obdobje, ki ga je priznalo sodišče, kar skupno znese 7.089,00 EUR (52 mesecev x 273,00 EUR: 2).

4. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo tožeče stranke potrjuje pravilnost odločitve sodišča prve stopnje, da je od ugotovljenih stroškov za preživljanje pravdnima strankama skupnega otroka R odštelo znesek štipendije in otroškega dodatka. Predlaga zavrnitev pritožbe.

5. Tožena stranka se pritožuje zoper obsodilni in stroškovni del (I. in II. točka izreka) odločitve sodišča prve stopnje s sodbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek kot neutemeljenega zavrne tudi v preostalem delu, podrejeno, da jo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da tožnica od polnoletnosti R ni več aktivno legitimirana in toženec ne pasivno legitimiran, saj tožnica lahko svoj večji prispevek k preživljanju R zahteva kvečjemu od R samega. Tožba tožeče stranke je bila nesklepčna, ker izdatki za roka v njej niso bili dovolj precizirani, niso bili natančno in mesečno opredeljeni, niti ni bilo zneskovno opredeljeno, koliko je tožnica zalagala za R preživljanje namesto toženca. Tožnica bi morala to opredeljeno navesti za vsak mesec posebej. Pritožba trdi, da je tožnica v času prejemanja štipendije in otroškega dodatka plačevala za preživljanje R vse obveznosti iz svoje preživninske obveznosti v višini 171,29 EUR, to je višina zneska, kot je bil z razvezno sodbo naložen v plačilo tožencu. To pomeni, da v tistem času tožnica ni ničesar zalagala namesto toženca in je lahko upravičena le do morebitne razlike po tem, ko je R prenehal prejemati štipendijo in je bil upravičen le še do otroškega dodatka. Po prepričanju toženca njegova občasno R dana žepnina in darila niso darilo R, ki ne bi predstavljala plačevanja preživnine. Torej je te toženčeve izdatke šteti kot kritje njegove preživninske obveznosti do R. 6. Pritožbi nista utemeljeni.

K pritožbi tožeče stranke:

7. Pritožbeno zatrjevanje o višini stroškov za preživljanje otroka pravdnih strank R v odnosu do štipendije in otroškega dodatka je protispisno in posledično temu skladno določbi prvega odstavka 327. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) neupoštevna pritožbena novota, saj ni izkazano, da teh navedb ne bi bilo možno podajati že med postopkom pred sodiščem prve stopnje. Ko je namreč tožnica navajala izdatke kot preživninski strošek za R, je to storila v III. točki tožbe, kjer je v tretjem odstavku izrecno navedeno, da tožnica potrebne stroške sina R za leto vložitve tožbe (to je leto 2008) ocenjuje, kot sledi v nadaljevanju. V nadaljevanju je te izdatke po vrsti zneskovno opredelila. Da je strošek za preživljanje R, navajan v tožbi, brez upoštevanja štipendije in otroškega dodatka, izhaja tudi iz izpovedbe tožnice, ko je ta bila zaslišana kot stranka dne 19.9.2011. Tako je glede štipendije izrecno povedala, da je R zadnje tri leta brez štipendije, v nadaljevanju pa je opredelila strošek za njegovo preživljanje v tistem času, torej v času, ko štipendije ni več prejemal (glej zadnji odstavek na 6 strani zapisnika o glavni obravnavi dne 19.9.2011). Glede otroškega dodatka za R pa je izrecno izpovedala, da ga je sama porabila za stroške in hrano (glej prvi odstavek na sedmi strani zapisnika o glavni obravnavi dne 19.9.2011), kar je zopet v nasprotju s pritožbeno trditvijo, da je z njim prosto razpolagal R sam.

K pritožbi tožene stranke:

8. Da je tožnica aktivno in toženec pasivno legitimiran v tej pravdi za čas, ko je sodišče prve stopnje ugodilo verzijskemu zahtevku, je prepričljivo in pravilno pojasnjeno v razlogih izpodbijane sodbe (glej 6. in 7. točko obrazložitve), kjer je tudi citirana ustrezna sodna praksa, ki takšen zaključek potrjuje. Tem razlogom v odgovor pritožbi pritožbenemu sodišču ni potrebno ničesar dodajati.

9. Ne gre slediti niti pritožbenim trditvam o nesklepčnosti tožbe, saj je tožnica v tožbi dovolj natančno in opredeljeno pojasnila preživninske potrebe sina R (glej III. točko tožbe) tako, da se je sodišče prve stopnje na podlagi teh navedb lahko opredelilo o utemeljenosti tožbenega zahtevka na podlagi v potrjevanje teh dejstev izvedenih dokazov in lastnem preudarku glede na splošno znana dejstva. Naj ponovno poudari še pritožbeno sodišče, čeprav je to v razlogih izpodbijane sodbe storilo že sodišče prve stopnje, da preživninskih potreb ni možno niti ni primerno ugotavljati le z računsko metodo, saj, čeprav je preživninska obveznost izražena v denarju, to ni prava denarna terjatev.

10. Ni materialnopravne podlage za pravilnost pritožbenega prepričanja, da je tožnica, ob upoštevanju štipendije in otroškega dodatka, dejansko s kritjem preživninske obveznosti za roka izvrševala le svojo preživninsko obveznost, ne pa tudi toženčeve. Ni razumljive razlage, da bi se štipendija in otroški dodatek štel v prid zgolj tožencu. Pravilno je, da se od skupno ugotovljenih preživninskih stroškov štipendija in otroški dodatek odštejeta, preostanek pa krijeta oba preživninska zavezanca glede na njuno zmožnost, torej v obravnavanem primeru po enakih delih. Ker je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi tako postopalo, je njegova odločitev v tem delu materialnopravno pravilna.

11. Da toženec R po njegovi polnoletnosti le občasno daje žepnino od 20,00 do največ 50,00 EUR mesečno, je izrecno sam izpovedal, ko je bil zaslišan kot stranka (glej zapisnik o njegovem zaslišanju na glavni obravnavi dne 19.9.2011). Žepnine pa ni šteti med izpolnjevanje preživninske obveznosti, saj je bila tožencu z razvezno sodbo določena preživnina v točno določenem znesku in toženec je to svojo obveznost lahko izpolnil le tako, da je denar Roku izročil izrecno v ta namen.

Sklepno:

12. Pritožbeno sodišče je zato, ker ob obravnavi obeh pritožb ni ugotovilo niti kršitev, na katere pazi v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti, obe pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in v z njima izpodbijanem delu potrdilo odločitev s sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP in je skladna s 154. členu ZPP. Stranki sta dolžni kriti vsaka svoje, saj s pritožbama nista uspeli, tožena stranka pa v odgovoru na pritožbo ni navajala ničesar takega, kar bi pritožbeno sodišče lahko s pridom uporabilo za lažjo in hitrejšo odločitev o pritožbi, torej ta njen strošek za ta pritožbeni postopek ni bil potreben.