Jedro

Na podlagi pogodbe, ki ustanavlja nepravo stvarno služnost (226. člen SPZ), ni mogoče vknjižiti stvarne služnosti.

Izrek

1. Pritožbi druge nasprotne udeleženke se ugodi ter se izpodbijani sklep spremeni tako, da se ugovoru druge udeleženke proti sklepu Okrajnega sodišča v Grosupljem z dne 12.12.2005 ugodi in se sklep o vpisu spremeni tako, da se vknjižba služnostne pravice prekopa in položitve ter vzdrževanja vodovodne napeljave in priključka v korist vsakokratnih lastnikov parc. št. ... k.o. ..., ki je vpisana v vl. št. ... in sicer na parc. št. ... ne dovoli ter se predlog v tem delu zavrne.

2. Dovoli se izbris vknjižbe služnostne pravice na parc. št. .... k.o. ..., zaznambe nepravnomočnosti sklepa o dovolitvi vpisa in zaznambe pritožbe.

3. Predlagatelj je dolžan drugi nasprotni udeleženki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v višini 112,04 EUR in sicer 15. dneh od prejema tega sklepa.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor O.G. proti sklepu istega sodišča z dne 12.12.2005 in odločilo, da ostane sklep o vpisu služnostne pravice v celoti v veljavi.

Proti sklepu se pritožuje druga nasprotna udeleženka. V pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge ter sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep spremeni tako, da zahtevek predlagatelja zavrne in mu naloži v plačilo vse stroške postopka; podrejeno pa, naj izpodbijani sklep razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Nasprotna udeleženka v pritožbi poudarja, da gre v konkretnem primeru za nepravo stvarno služnost, opredeljeno v 226. členu Stvarnopravnega zakonika (Ur. l. RS, št. 87/2002; v nadaljevanju SPZ). Ne gre torej za običajno stvarno služnost na nepremičnini. Navedeno določilo med drugim pravi, da se v teh primerih glede nastanka in prenehanja uporabljajo določila SPZ, ki urejajo osebne služnosti. V 5. členu pogodbe, ki je podlaga za vpis, je navedeno, da je služnostna pravica gradnje in vzdrževanja sekundarnega priključka za vodovodno napeljavo, ustanovljena v korist predlagatelja in njegovih pravnih naslednikov. Predmetna stvarna služnost je bila torej ustanovljena za pravno osebo, to je podjetje A d.n.o., torej se nanaša izrecno na pravno osebo in ne na nepremičnine oziroma gospodujoče zemljišče. Ne glede na vse navedeno pa je vpis vknjižbe služnostne pravice, ki jo je dovolilo sodišče s sklepom z dne 12.12.2005., popolnoma netočen in ga kot takšnega ni mogoče obdržati v veljavi, saj se predmetna dovolitev vknjižbe služnostne pravice glasi na nepremičnine in ne na pravno osebo oziroma predlagatelja, kot je to navedeno v 5. členu pogodbe.

Pritožba je utemeljena.

Predlagatelj je v obravnavani zadevi med drugim zahteval vknjižbo služnostne pravice tudi na parc. št. ..., ki je vpisana pri vl. št. ... k.o. ... . Navedena parcela je javno dobro. Gre za cesto, na kateri je v skladu s 3. odstavkom 2. člena Zakona o javnih cestah (Ur. l. RS, št. 29/1997; ZJC) mogoče pridobiti služnost ravno za napeljevanje raznih napeljav, vodov in podobnih objektov (glej tudi Miha Juhart in ostali, Stvarno pravo, Ljubljana 2007, stran 75).

Pritožba pa ima prav, ko trdi, da pogodba, ki je podlaga vpisa, ne ustanavlja stvarne služnosti, marveč nepravo stvarno služnost (226. člen SPZ). Glede nastanka neprave stvarne služnosti se smiselno uporabljajo pravila, ki urejajo osebne služnosti. Sodišče prve stopnje je vpisalo stvarno služnost, za kar ni imelo podlage ne v zavezovalnem poslu in ne v zemljiškoknjižnem dovolilu. Res je, da je bil tak vpis predlagan. Pogoji za dovolitev vpisa stvarne služnosti (to je služnosti, ustanovljene v korist gospodujočega zemljišča) po ugotovitvah pritožbenega sodišča niso podani. Iz listine, na podlagi katere se zahteva vpis, namreč tak zahtevek ne izhaja (1. točka 1. odstavka 148. člena Zakona o zemljiški knjigi - Ur. l. RS, št. 58/2003; ZZK-1). Pogodba o ustanovitvi stvarne služnosti za gradnjo sekundarnega vodovodnega priključka (glej list. št. 5, 6), ki sta jo sklenili O.G. kot služnostni zavezanec in A d.n.o. kot služnostni upravičenec, namreč ne ustanavlja stvarne služnosti. Iz 2. člena pogodbe izhaja, da se služnost ustanavlja v korist služnostnega upravičenca. Enako sledi tudi iz 5. člena pogodbe, ki vsebuje zemljiškoknjižno dovolilo. Tudi tu lastnik in upravljalec zemljišča v javnem dobrem dovoljuje vpis služnostne pravice v korist predlagatelja in njegovih pravnih naslednikov. Pritožba ima torej prav, da je bila ustanovljena tako imenovana neprava stvarna služnost. Bistvena razlika med pravo in nepravo stvarno služnostjo je, da se neprava stvarna služnost ustanavlja v korist določene osebe in ne vsakokratnega lastnika gospodujočega zemljišča. V navedeni pogodbi gospodujoče zemljišče tudi ni identificirano. Iz pogodbe torej izhaja jasen namen ustanoviti nepravo stvarno služnost (primerjaj Miha Juhart v: Stvarnopravni zakonik s komentarjem, Ljubljana 2004, stran 926).

Ker pogoji za dovolitev vpisa torej niso izpolnjeni, je treba predlog zavrniti (151. člen ZZK-1). Na podlagi 3. točke 3. odstavka 161. člena ZZK-1 je zato pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo ter izpodbijani sklep spremenilo tako, da se ugovoru ugodi in sklep o vpisu spremeni tako, da se vpis služnostne pravice ne dovoli in se zemljiški predlog v tem delu zavrne (3. točka 3. odstavka 161. člena ZZK-1).

Zaradi neutemeljenega predloga vknjižbe služnostne pravice so drugi nasprotni udeleženki nastali stroški, ki jih je priglasila v pritožbi. Pritožbeno sodišče je o stroških odločilo na podlagi 2. odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007).