Jedro

Iz predloženih dokazov ne izhaja, da bi bila dejanja tožene stranke oziroma dolžnice v tem postopku kot pravne naslednice tožene stranke take narave, da bi kazale na nevarnost, kot jo opredeljuje 1. odst. 257. čl. ZIZ za drugi pogoj za izdajo predhodne odredbe. Iz sodbe sodišča prve stopnje namreč izhaja, da je tožena stranka pač izrabila določene procesne možnosti, materialnopravne ugovore (pobotni ugovor) in pravico do pravnega sredstva, kar vse je v skladu s procesnimi in materialnopravnimi predpisi, ni pa iz tega mogoče sklepati na drugačno ravnanje, kot zasledovanje uspeha v konkretnem sporu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za izdajo predhodne odredbe s predznambo zastavne pravice na dolžničini nepremičnini. Upnik se je zoper sklep pravočasno pritožil zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Sklepanje sodišča, da ni izkazal za verjetno nevarnost, da bo sicer uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, je nepravilno. Če bi sodišče pregledalo spise, ki so bili predlagani v dokaz (III Ig 1668/95, Ig 97/10088, II Pg 682/97), bi lahko ugotovilo, da gre za skrajno aroganco firme G d.o.o., ki je v 100 % lasti M.F. - dolžnice. Ustvarila je grozljive dolgove in od decembra 1994 do vključno julija 1997, ko je zasedala celo stanovanjsko hišo, ki je bila najprej družbena lastnina, zatem pa je prešla v last L.D., s katero po njegovem pooblastilu upravlja upnik, ni plačala najemnine, davka, upravljanja, zavarovanja in režijskih stroškov, skratka ničesar. Ustvarila je dolg 18.253.000,00 SIT z obrestmi. Ob izselitvi na podlagi pravnomočne sodbe je povzročila 3.336.277,00 SIT škode. Ob tem se je upala pisati arogantna pisma in grožnje in prijavljati zadevo na postajo milice. S sodbo je bilo ugotovljeno, da so njene trditve netočne in popolnoma izmišljene. Dolg torej obstaja in zanj je odgovorna dolžnica. Edino premoženje, ki ga je možno ugotoviti, je ena polovica nepremičnine, ki je predmet predhodne odredbe. Ob takšnem dejanskem stanju je nedvomno izkazano, da obstaja resnična nevarnost, da upnik nikakor ne bo mogel priti do plačila svoje terjatve, saj dolžnica nepremičnino lahko podari svojim otrokom, možu, proda ali kako drugače obremeni tako, da bo terjatev onemogočena. Dejstva, ki so izkazana s predloženimi listinami, nedvoumno dokazujejo, da nima namena plačati ničesar in da bo storila vse, da upnik ne bo prišel do poplačila. Upnik odgovarja za izpolnitev svojih obveznosti tudi napram lastniku, in je zato prisiljen vztrajati pri zahtevku napram dolžnici. Vknjižba predznambe zastavne pravice ne pomeni nobenega bremena za dolžnico oziroma je to breme v primerjavi z dolgom, ki ga je ustvarila, tako minimalno, da ji ne povzroča nobene škode, še posebej, vkolikor bi trdila, da itak nima namena odtujiti premoženja. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi predlogu za predhodno odredbo ali pa ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Pritožba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev pravilno oprlo na določilo 1. odst. 257. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), ki določa pogoje za predhodno odredbo. Nadalje je pravilno ugotovilo, da je podan prvi pogoj (obstoj neizvršljive sodne odločbe domačega sodišča, ki se glasi na denarno terjatev), ne pa tudi drug (verjetno izkazana nevarnost, da bo sicer uveljavitev upnikove terjatve onemogočena ali precej otežena). Upnik pri očitku, da sodišče prve stopnje ni pregledalo spisov, ki so bili predlagani v dokaz, spregleda, da so bile v dokaz (očitno obstoja prvega od potrebnih pogojev) predlagane le odločbe v zadevah, ki jih citira in ki jih je tudi predložil svojemu predlogu za zavarovanje s predhodno odredbo. Sicer pa gre za zadeve, iz katerih tudi izvira še neizvršljiva odločba sodišča, kot prvi pogoj za začasno odredbo. V zvezi z drugim pogojem pa je upnik v predlogu navedel (le), da dolžnica zagotavlja upniku, da nikoli ne bo prišel do poplačila svoje terjatve, da grozi, da bo onemogočila kakršnokoli izterjavo, kar je tudi storila s svojo firmo G d.o.o. in da se na podlagi tega upnik upravičeno boji, da bo dolžnica svoje grožnje realizirala z razpolaganjem z nepremičnino, ki je njena last do 1/2. Te njene trditve pa, kot ugotavlja sodišče prve stopnje, ostajajo neizkazane, saj v dokaz ne predlaga ničesar. Šele v pritožbi se upnik sklicuje na arogantno obnašanje tožene stranke (firme G d.o.o.), višino terjatve, zaradi katere naj bi obstajala verjetnost kasnejše onemogočene ali precej otežene uveljavitve terjatve, in škodo, ki naj bi jo povzročila ob prisilni izselitvi. Pretežno gre za navajanje novih dejstev in predlaganje novih dokazov, kar tudi v postopku izvršbe in zavarovanja ni dovoljeno (1. odst. 337. čl. Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s 15. čl. ZIZ), po drugi strani pa iz predloženih dokazov (nepravnomočnih sodnih odločb) ne izhaja, da bi bila dejanja tožene stranke oziroma dolžnice v tem postopku kot pravne naslednice tožene stranke take narave, da bi kazale na nevarnost, kot jo opredeljuje 1. odst. 257. čl. ZIZ za drugi pogoj za izdajo predhodne odredbe. Iz sodbe sodišča prve stopnje namreč izhaja, da je tožena stranka pač izrabila določene procesne možnosti, materialnopravne ugovore (pobotni ugovor) in pravico do pravnega sredstva, kar vse je v skladu s procesnimi in materialnopravnimi predpisi, ni pa iz tega mogoče sklepati na drugačno ravnanje, kot zasledovanje uspeha v konkretnem sporu. Navedeno torej ne izkazuje verjetnega obstoja nevarnosti, da bo sicer uveljavitev upnikove terjatve onemogočena ali precej otežena, temveč na upnikovo domnevanje takšne nevarnosti. Na takšne zaključke ne more vplivati v pritožbi poudarjena višina dolga, kot tudi ne dolžničina možnost prostega razpolaganja s svojim premoženjem. Vkolikor bi se izkazalo, da je dolžnica (kasneje) opravila določena pravna dejanja v škodo upnika, pa daje pravni red upniku na voljo tudi druge institute za varstvo njegovih pravic. Neupoštevno pa je končno tudi sklicevanje upnika na to, da vknjižba predznambe zastavne pravice ne pomeni nobenega bremena za dolžnico oziroma je to breme v primerjavi z dolgom, ki ga je ustvarila, tako minimalno, da ji ne povzroča nobene škode, saj navedenega pogoja ZIZ v poglavju, ki ureja predhodne odredbe, ne omenja in torej na odločitev ne vpliva. Glede na navedeno je torej pritožbeno sodišče ugotovilo, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, kot tudi ne tisti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Upnikovo pritožbo je zato zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep prve stopnje (2. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ).