Jedro

Zapuščanje delovnega mesta brez odobritve, uporabo službenega vozila brez odobritve in napačno izstavljen obračun je sodišče utemeljeno štelo za kršitve delovnih obveznosti, ki izhajajo iz določb 31. člena (dolžnost vestnega opravljanja dela iz pogodbe o zaposlitvi), 32. člena (dolžnost upoštevanja delodajalčevih navodil) in 35. člena ZDR (prepoved škodljivega ravnanja).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti oziroma za razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ki jo je tožniku podala tožena stranka dne 25.4.2005. Hkrati je zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati na delo in mu zagotoviti neprekinjene pravice iz delovnega razmerja ter mu povrniti stroške postopka.

Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ni sicer soglašalo s tožniku očitano kršitvijo, da je dne 1.4.2005 ob 12.00 uri neopravičeno zapustil delovno mesto in po vrnitvi 4 ure kasneje neutemeljeno ni pristal na preizkus alkoholiziranosti, ker je imel za ta dan s strani pristojnega zdravnika odobreno odsotnost z dela zaradi nege družinskega člana. Tudi glede na preostala dva primera neopravičenega zapuščanja delovnega mesta, samovoljne uporabe službenega vozila in glede na ugotovljeno odgovornost za napačen obračun stroškov ladje s posledično nastalo škodo pa je presodilo, da je utemeljeni krivdni razlog za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi podan.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Zanika, da bi s svojim ravnanjem kršil določbe 31., 32. in 35. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/02). Navaja, da se sodišče ni izreklo o tem, kaj šteje v zvezi s posameznim očitkom tožniku za dokazano. Ker je imel tožnik na delovnem mestu "direktorja oddelka pomorske agencije" dolžnost kontaktirati in sodelovati s strankami in operativnimi izvajalci del, je lahko delo opravljal izven pisarne pri komitentih. V takih primerih zapuščanje pisarne ne pomeni predčasnega zapuščanja delovnega mesta oziroma nevestnosti pri delu. Navodila, ki so v neskladju s pogodbenimi obveznostmi, ni mogoče šteti za navodila delodajalca v smislu določb 32. člena ZDR. Zato za neupoštevanje takih navodil tožnik ne more biti sankcioniran. Drugačna stališča bi odprla pot šikaniranju in zlorabi direkcijske oblasti delodajalca. Prav tako je sodišče zmotno spoznalo tožnika za odgovornega za napačen obračun stroškov, zaradi česar naj bi toženi stranki nastala škoda. Napačen obračun je brez vednosti in kontrole tožnika zagrešil podrejeni delavec, poleg tega pa ni bilo ugotovljeno, na kakšen način naj bi bil oškodovan poslovni interes tožene stranke.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki je v odgovoru predlagala njeno zavrnitev.

Revizija ni utemeljena.

Na podlagi 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 73/07) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Tožnik v reviziji revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka izrecno ne uveljavlja. Zato sodišče s tega vidika izpodbijane sodbe ni preizkušalo.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Na podlagi 3. alineje prvega odstavka in drugega odstavka 88. člena ZDR je podan utemeljen krivdni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, če delavec krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, pa gre pri tem za resne kršitve, ki onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem. Na podlagi prvega odstavka 83. člena ZDR je pogoj za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, da je bil delavec že predhodno pisno opozorjen na izpolnjevanje delovnih obveznosti in možnost odpovedi v primeru ponovitve kršitve. Na podlagi petega odstavka 88. člena ZDR mora delodajalec podati odpoved v šestih mesecih od nastanka razloga oziroma v tridesetih dneh od seznanitve z razlogom za odpoved.

Sodišče je izdalo izpodbijano sodbo na podlagi naslednjih dejanskih ugotovitev, na katere je revizijsko sodišče vezano:- Tožena stranka je tožnika dne 31.1.2005 pisno opozorila na izpolnjevanje delovnih obveznosti (tudi v zvezi s samovoljnim zapuščanjem delovnega mesta in samovoljno uporabo službenega vozila) in na možnost odpovedi v primeru ponovitve kršitev. - Dne 22.2.2005 je tožnik neupravičeno in predčasno zapustil delovno mesto in uporabil službeno vozilo v zasebne namene brez odobritve pristojnega nadrejenega. - Dne 15.3.2005 je tožnik ob 14.30 brez odobritve nadrejenega predčasno zapustil delovno mesto. - Dne 25.3.2005 je tožnik izstavil napačen obračun stroškov ladje, zaradi česar je bila tožena stranka oškodovana za 1.127 EUR. - Toženka se je v smislu petega odstavka 88. člena ZDR seznanila z razlogi za odpoved 18.4.2005, ko ji je tožnik posredoval pisni zagovor.

Kolikor poskuša tožnik v reviziji zanikati gornje dejanske ugotovitve, sodišče teh navedb ne more upoštevati, saj pomenijo poizkus uveljavljanja zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Ugotovitve glede zapuščanja delovnega mesta brez odobritve, uporabe službenega vozila in napačno izstavljenega obračuna je sodišče utemeljeno štelo za kršitve delovnih obveznosti, ki izhajajo iz določb 31. člena (dolžnost vestnega opravljanja dela iz pogodbe o zaposlitvi), 32. člena (dolžnost upoštevanja delodajalčevih navodil) in 35. člena ZDR (prepoved škodljivega ravnanja). Tudi če je bila narava tožnikovega dela takšna, da je bilo delno vezano na odsotnost iz pisarne oziroma delovnega mesta, je tožena stranka tožnikovo zapuščanje delovnega mesta utemeljeno vezala na vsakokratno odobritev. Prav tako je utemeljeno vezala na vsakokratno odobritev uporabo službenega vozila. Glede na dolžnost vestnega opravljanja dela se tožnik ne more sklicevati na to, da je napačen obračun brez njegove vednosti pripravil podrejeni delavec, ki ga je bil tožnik dolžan nadzorovati in je bil odgovoren tudi za njegovo delo. Da tožena stranka ne pristaja na samovoljno zapuščanje delovnega mesta in na samovoljno uporabo službenega vozila, je bil tožnik predhodno tudi izrecno pisno opozorjen, celo z izrecno napovedjo možnosti odpovedi, če bo te vrste kršitve ponavljal. Glede na navedeno sodišče ni zmotno uporabilo materialnega prava, ko je presodilo, da sporna redna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bila nezakonita in to tako z vidika obstoja utemeljenega razloga za odpoved, ki je glede na vztrajanje tožnika pri samovoljnih ravnanjih onemogočal nadaljevanje delovnega razmerja, kot glede drugih pogojev za zakonitost odpovedi.

Ker revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan, je sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.