Jedro

Odločitev sodišča o (ne) uporabi instrumenta kaznovanja dolžnika v postopku po določbi 226. člena ZIZ je v diskreciji sodišča, saj v primeru če dolžnik ne izpolni obveznosti, opravi sodišče po uradni dolžnosti izvršbo na podlagi sklepa o izrečeni denarni kazni, pri čemer pa na dejstvo neizpolnitve obveznosti lahko opozori upnik v vlogi, o čemer je potrebno vsebinsko odločiti.

Stiki z otrokom so pravica staršev, vendar so stiki določeni v korist otroka in se morajo izvajati na način, ki je v njegovo največjo korist. Stikov, ki otroku niso v korist (kar je nedvomno v času bolezni), starši ne morejo izsiliti. V kolikor pride do situacije, kot je konkretna (nenadna bolezen otroka), ki otežuje ali celo onemogoča stik, je potrebno poiskati ustrezno rešitev, ki je bolj v korist otroka in stik v takšnem primeru dogovoriti drugače. „Pojem korist otroka“ ni opredeljen pozitivno ampak negativno. Določeno je, kdaj stiki otroku niso v korist (npr. zdravstveno stanje otroka), saj namen stikov ni le v tem, da tisti od staršev, ki nima otroka pri sebi, uresniči svoje čustvene potrebe, ampak naj stiki preprečijo odtujitev otroka, da se v čim večji meri ohranijo odnosi med med starši in otroki.

Če sta bila otroka, v skladu s sodno poravnavo, v letu 2018 v času prvomajskih praznikov pri dolžnici, se 2. 5. 2018 kot zadnji dan teh počitnic, nedvomno všteje v prvomajske počitnice, zato dejstvo, da dolžnica tega dne ni pripeljala otrok k upniku, ne pomeni kršitve stikov po sodni poravnavi.

Konvencija Združenih narodov o otrokovih pravicah določa, da ima otrok, ki je ločen od enega ali obeh staršev pravico, da redno vzdržuje osebne stike in neposredno zvezo z obema staršema, razen če je to v nasprotju z njegovimi koristmi. Stiki se namreč zagotavljajo predvsem v otrokovo korist. Denarna kazen je zagrožena le za primere, če dolžnica ne izpolni svoje obveznosti. Če pa stiki običajno redno potekajo, kot je določeno v izvršilnem naslovu, kar zatrjuje tudi dolžnica (in temu upnik ne oporeka) pomeni, da dolžnica izpolnjuje svojo obveznost, naloženo s sklepom o izvršbi.

Starša sta dolžna spremembe, ki so in ki bodo nastajale v prihodnje v zvezi z otrokoma, upoštevati (npr. nenadna bolezen otroka, sprememba šolskih obveznosti, ki sovpadejo z določenim stikom ipd.), vendar zasledujoč maksimalno korist otroka. To pa pomeni, da če npr. zaradi nenadne bolezni posameznega stika ni utemeljeno izvesti, saj siliti otroka k stikom v bolezenskem stanju ne bi bilo v skladu z maksimalno koristjo otroka, ni nobenega razloga, da se ga ne izvede kasneje, ko okoliščine primera to omogočijo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Upnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, dolžnica pa stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje predloge upnika za izrek denarne kazni z dne 22. 5. 2017, 10. 11. 2017, 16. 1. 2018, 5. 2. 2018, 12. 2. 2018, 8. 3. 2018, 3. 5. 2018, 7. 6. 2018 in 11. 6. 2019 zavrnilo.

2. Zoper sklep se pritožuje upnik po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da se izpodbijani sklep spremeni tako, da se v celoti ugodi predlogom za izrek denarne kazni oz. podrejeno, da se pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne v ponovni postopek sodišču prve stopnje. Navaja, da je sodišče z izpodbijanim sklepom odločilo o devetih predlogih upnika za izrek denarne kazni in ne o vsakem predlogu posebej, pri čemer poudarja, da so posamezne kršitve, o katerih je obvestil sodišče različne in med seboj datumsko oddaljene, zaradi česar meni, da bi prvostopenjsko sodišče moralo posamično obravnavati upnikove predloge, zlasti pa sproti. Prvi predlog je upnik vložil že 22. 5. 2017, izpodbijani sklep pa je izdan 23. 12. 2019, kar pomeni dve leti in pol od vložitve upnikovega predloga, od vložitve ostalih predlogov, razen zadnjega 11. 6. 2019 pa je preteklo vsaj leto in pol do izdaje sklepa. Upnik s strani prvostopenjskega sodišča ni prejel vseh vlog, ki jih je dolžnica vložila kot odgovor na upnikov predlog, zato se ni mogel seznaniti z njihovo vsebino in podati odgovora nanje. Tako mu je bila kršena pravica do izjave v predmetnem postopku. Med upnikom in dolžnico se zaradi dodelitve mld. otrok, določitve stikov in določitve preživnine vodi postopek pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani opr. št. IV P 000/2016, v okviru katerega je bila 7. 3. 2019 izdana delna sodba in sklep, ki še ni postala pravnomočna zaradi vloženih pritožb, pri čemer pa je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za spremembo stikov, kakor tudi zavrnilo navedbe dolžnice o izvajanju nasilja upnika nad njo in otrokoma, kot neutemeljene1. Upnik poudarja, da iz postopka IV P 000/2016 izhaja tendenca dolžnice, da bi se stiki med upnikom in mld. otrokoma ne izvajali ali izvajali v omejenem obsegu, kar dolžnica izpostavlja tudi v predlogih za odlog izvršbe in drugih vlogah, v katerih navaja, da sodna poravnava z dne 16. 10. 2016 ni v korist otrok, kar je dolžnica povedala tudi na naroku. Sklicuje se še na izvedeniško mnenje izvedenca P., ki je vloženo v ta spis in na njegovo izpovedbo na glavni obravnavi in ki je ocenil, da je sedaj določen režim stikov v korist otrok. Med strankama je pravnomočno končan nepravdni postopek zaradi prepovedi nasilnih dejanj, ki se je vodil pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, na podlagi določil Zakona o preprečevanju nasilja v družini, v katerem je dolžnica predlagala, da bi se upniku prepovedalo približevanje in navezovanja stika z dolžnico in njunima mld. otrokoma tako, da je okrožno sodišče predlog dolžnice zavrnilo. Upnik nadalje uveljavlja absolutno bistveno kršitev pravdnega postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj sodišče ni izvedlo vseh predlaganih dokazov s strani upnika, prav tako v izpodbijanem sklepu manjka dokazni sklep. Zakon o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) v 226. členu določa, da sodišče dolžniku, ki se upira izvršitvi dejanja, ki ga lahko opravi le on, določi primeren rok za izpolnitev obveznosti, naloži pa mu tudi plačilo denarne kazni. Denarna kazen predstavlja izvršilno sredstvo, ki kot podredna prisila vpliva na voljo dolžnika, da stori oz. opusti ravnanja, ki so predmet obveznosti iz izvršilnega naslova. Prvostopenjsko sodišče ugotavlja, da med strankama ni sporno, da v dnevih, ki jih navaja upnik, do stikov z otrokoma ni prišlo. Pri tem upnik vztraja, da je izkazano, da do stikov ni prišlo zaradi samovolje dolžnice. Upnik je z vlogama 10. 11. 2017 in 7. 6. 2018 sodišče obvestil, da dolžnica upniku ni predala dokumentov mld. otrok. Iz sklepa Višjega sodišča v Ljubljani IV Cp 2935/2017 z dne 11. 1. 2018 izhaja, da so osebni dokumenti otroka osebna in zdravstvena izkaznica in da brez teh dokumentov ne more ustrezno poskrbeti za koristi mld. otroka, ko je na stiku. V zvezi s tem prvostopenjsko sodišče ugotavlja, da je med strankama sporno ali zdravstvena izkaznica sodi med osebne dokumente ter ali je dolžnica dolžna izročati osebne dokumente tudi ob stikih med tednom, nadalje pa hkrati ugotavlja, da navedeno vprašanje med strankama ni več aktualno, saj sta skladno izpovedali na naroku, da problemov v zvezi z dokumenti ni več. Sodišče se pri tem ni opredelilo ali gre za kršitev sklepa o izvršbi ali ne. V kolikor bi sodišče o predlogih upnika odločalo hitreje, bi bila problematika neizročanje dokumentov še vedno aktualna in izpostavlja odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-88/15-9. Glede neizvršitve stika zaradi bolezni sodišče ugotavlja, da stranki novejših kršitev stikov v zvezi z boleznimi otrok ne zatrjujeta, kar pomeni, da je sodišče zaključilo, da je predlog neaktualen, kar je povsem napačno. Nadalje je sodišče zapisalo, da je dolžnica na naroku prepričljivo izpovedala, da A. na stik ni dajala ob boleznih, ki so bile resnične, o njih je bila obveščena tudi pediatrinja dr. B., v času bolezni otroka je bila dolžnica na bolniški, kar naj bi potrdil tudi upnik ob zaslišanju, kar pa ne drži. Sodišče pri tem ni navedlo zakaj je bila izpovedba dolžnice prepričljiva, saj dolžnica svoje izpovedbe ni podkrepila z dokazi, zlasti pa ne z zdravniškimi potrdili. Prav tako ni izkazala, da je upniku dovoljevala obisk otrok v času bolezni, pri čemer je povsem neživljenjska izpovedba dolžnice, da se upnik ni hotel sezuti in zaradi tega ni opravil obiska bolnega otroka. Izpovedba dolžnice ni verodostojna in sodišče je napačno ugotovilo dejansko stanje. Glede neizvedbe stika 2. 5. 2018 sodišče navaja, da je šolski koledar za šolsko leto 2017/2018 določil, da trajajo prvomajske počitnice od 27. 4. 2018 do 2. 5. 2018 ter zaključilo, da dejstvo, da dolžnica 2. 5. 2018 ni pripeljala otrok k upniku, ne pomeni kršitve stikov po navedeni sodni poravnavi. Pri tem prezre, da je bila 2. 5. 2018 sreda, pri čemer ima upnik ob sredah redni stik z mld. otrokoma in ker je bil 2. 5. 2018 zadnji dan počitniškega stika, ki se je končal ob 18.00 uri, so se s tem začeli izvajati redni tedenski stiki tega dne. Pri tem upnik opozarja še še na podobno situacijo do katere je prišlo 1. 1. 2020. Glede neizvedbe stika 29. 5. 2019 sodišče, na podlagi zaslišanja ugotavlja, da ne gre za samovoljno ravnanje dolžnice v smeri preprečitve stika tega dne, s čimer se upnik ne more strinjati. Iz obrazložitve izhaja, da iz pričevanj obeh strank skladno izhaja, da po prireditvi C. ni želel oditi z upnikom k njemu domov in da se je temu upiral. Slednje nikakor ne drži. Upnik, ne v vlogi in ne na zaslišanju ni navedel, da bi dolžnica prigovarjala C. naj gre z upnikom, saj se je upnik od njiju umaknil, da je dal dolžnici prostor, da se je pogovarjala z C., tako da ni slišal pogovora. Ko je bilo nastopa konec ob približno 18.00 uri je C. prišel skupaj z dolžnico do izhodnih vrat telovadnice in takrat je dolžnica, v prisotnosti mld. C. upnika vprašala, če bi lahko danes, kljub sodno določenemu stiku, naredil izjemo in bi C. prespal pri njej, ker naj bi bilo z njim nekaj narobe že ves dan. Upnik je izpostavil, da se je C. pred prireditvijo obnašal povsem običajno in dobro razpoložen, kar je potrdila tudi priča D. D., zato se ni strinjal s predlogom dolžnice in je zahteval, da C. stik preživi pri njem, nakar je začel C. jokati in je rekel, da je upnik zloben in se začel stiskati k dolžnici. Upnik je ocenil, da je bolje da se malo umakne, zato je C. rekel, da ga bo počakal pri izhodnih vratih telovadnice in naj pride, ko se umiri. Dolžnica se je še naprej pogovarjala z C. v telovadnici, nato sta odšla ven. Trajalo okoli 15 minut, nato je upnik stopil ven tudi sam in videl, da se C. in dolžnica objemata in da mu dolžnica nekaj dopoveduje. Vse skupaj je trajalo okoli pol ure. Ko sta ponovno prišla do upnika v neposredno bližino je upnik rekel C., da gresta domov in ga prijel za roko. Ko se je hotel C. iztrgati iz njegove roke, ga je upnik hotel vzeti v naročje ter ga odnesti do avtomobila, kjer ga je čakala partnerka. V tistem trenutku je v upnika skočila dolžnica in začela kričati naj pusti C. Upnik je C. izpustil, na kar ga je dolžnica energično prijela za roko. Ne drži, da bi upnik kakorkoli fizično napadel C. Če je prišlo do pretiranega kontakta, je to prišlo s strani dolžnice, ko je skočila v upnika. Sodišče je tako nekritično sledilo izpovedbi dolžnice, ki je izpovedala, da naj bi upnik izvajal nasilje nad mld C. Vsekakor ravnanje ni v korist otroka, da ga odpelješ med tednom zvečer na policijsko postajo, kot je to storila dolžnica. Neutemeljena je tudi ugotovitev sodišča, da naj bi mld. C. prepričeval tudi dolžničin oče, ki ga ob predaji niti ni bilo poleg. Sodišče se ni opredelilo do verodostojnosti izpovedbe upnika, prav tako ne do izpovedbe priče D. D., ki v obrazložitvi sklepa ni niti omenjena. Željo otrok nikakor ne gre enačiti z njihovo koristjo. Zagotovo se je dolžnici pripetilo, da je C. izrazil željo, da ne bi odšel v šolo, pa verjetno v tem primeru dolžnica ni upoštevala njegove želje in ga je odpeljala v šolo. To, da je dolžnica preprečila stik je bilo dejanje, ki ni v korist otrok, saj je s tem tudi ločila C. in A., pri čemer delitev sorojencev ni v njihovo korist. Prav tako upnik nasprotuje obrazložitvi sodišča, da je neživljenjsko pričakovati, da bo v zimskem času, mati dve ali triletnega otroka z visoko vročino ali pogostim bruhanjem in drisko oddajala očetu na stik, saj tega upnik ne zatrjuje in vztraja, da otroka nista bila bolna, ko se stik ni izvedel, dolžnica pa ni dokazala nasprotnega. Upnik se ne strinja z ugotovitvijo sodišča v zvezi z neizvedbo stika 29. 5. 2019, da si je dolžnica prizadevala, da bi C. odšel na stik z upnikom, da se je C. stiku močno uprl in kazal stisko, upnik pa ob tem ni ravnal v skladu z drugim odstavkom 141. člena Družinskega zakonika (v nadaljevanju DZ), saj ni opustil vsega kar otežuje izvajanje stikov, ko je nepotrpežljivo, z fizičnim kontaktom, ob upiranju otroka, želel izsiliti izvedbo stika, saj se je pri tem oprlo le na izpovedbo dolžnice. Kljub izdanemu sklepu o izvršbi, je po njegovi izdaji s strani dolžnice prihajalo do kršitev delne sodne poravnave in posledično sklepa o izvršbi, o čemer je vlagatelj okrajno sodišče redno obveščal. Upnik priglaša pritožbene stroške.

3. V odgovoru na pritožbo dolžnica predlaga njeno zavrnitev. Okoliščine, da sodišče ni posamično in sproti obravnavalo upnikovih predlogov in da je od vložitve predlogov in izdaje sklepa preteklo vsaj leto in pol časa, po mnenju dolžnice ne predstavlja takšne kršitve pravil postopka, saj upnik ne pojasni, kako naj bi zatrjevana kršitev vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa. Upnik je imel v postopku na voljo sredstva, ki jih ravno v ta namen predvideva Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Glede zatrjevane kršitve upnikove pravice do izjave dolžnica meni, da ni dovolj obrazložena, ker ne pojasni s katero konkretno dolžničino vlogo upnik ni bil seznanjen in kako je to vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa. Prav tako upnik ne pojasni katerih njegovih dokazov sodišče ni izvedlo in opozarja na določbe 286.b člena ZPP, ki jih mora stranka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče, kar pa iz zapisnika naroka z dne 26. 11. 2019 ne izhaja. Če se upnik ne strinja z dokazno oceno, to še ne pomeni, da je sklep nima, prav tako se je sodišče opredelilo do upnikove izpovedbe in izpovedbe priče D. D., ki je izrecno omenjena v prvem odstavku na peti strani izpodbijanega sklepa, zato pritožba ni utemeljena. Vse od sklenitve sodne poravnave dalje se stiki tudi izvajajo. Življenje dolžnice in obeh otrok je determinirano z prehajanjem otrok k upniku in nazaj. Vsa družinska praznovanja, druženja s širšo družino in počitnice na dolžničini strani so prilagojene oz. podrejene režimu stikov, zato so navedbe o dolžničinem nespoštovanju sodne poravnave ali izogibanju stikom nedoumljive. Dolžnica je res, v drugem postopku neuspešno skušala doseči zmanjšani obseg stikov, vendar otroka, kljub temu ves čas pripravlja na stike in ju upniku tudi predaja, kot je to določeno. Ne drži, da izpodbijani sklep nima zaključka o kršitvi. Glede neizvršenih stikov v času bolezni mld. A. upnik izkaže osnovno nerazumevanje potreb bolnega otroka. Tudi mld. C. je v preteklosti že imel vročinske krče, ki so dedni in kar upnik ve, pa je oba otroka vseeno pustil brez nadzora za čas trajanja predstave, ko sta bila otroka pri njem na stiku. Materialnopravno je pravilen zaključek sodišča, da je šlo v času akutne faze bolezni pri otroku, za upravičeno odpadle stike, ne pa za izogibanje stikom. V zvezi z neizvedenim stikom 2. 5. 2018 dolžnica ponavlja, da v času njenih počitnic z otrokoma, upnik nima stika. Tudi glede dogodka z dne 29. 5. 2019 je sodišče pravilno ugotovilo dejansko stanje in materialnopravno pravilno zaključilo, da denarna kazen za dolžnico v danih okoliščinah ni upravičena. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijani sklep v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP (Ur. l. RS št. 26/99 s spremembami) in v zvezi s 15. členom ZIZ (Ur. l. RS št. 51/98 s spremembami).

6. Po določbi 238.č člena ZIZ sodišče, ob upoštevanju vseh okoliščin primera in tako, da bo zagotovljeno varstvo koristi otroka odloči, da se izvršba sodne odločbe o vzgoji in varstvu otrok opravi z izrekanjem denarnih kazni zoper osebo, na katero se nanaša sklep o izvršbi, ali z odvzemom otroka in njegovo izročitvijo osebi, kateri je otrok zaupam v vzgojo in varstvo.

7. V konkretni zadevi je bila s pravnomočnim sklepom o izvršbi dovoljena predlagana izvršba po določbi 226. člena ZIZ, torej s prisilitvijo dolžnice k izpolnitvi dejanja, ki ga lahko opravi le ona, na način izrekanja denarne kazni. Sodišče prve stopnje je odločilo o upnikovih predlogih za denarno kaznovanje dolžnice ter glede navedb in dokazov v tej smeri. Po določbi 238.f člena ZIZ se sodna odločba glede pravice do osebnih stikov z otrokom izvrši po določbi prvega, drugega, tretjega in petega odstavka 226. člena ZIZ, izjemoma z neposredno izročitvijo otroka, kadar izvršba po prvem odstavku 238.f člena ZIZ ni bila uspešna. Pri tem ni prvenstveni namen naložene denarne kazni kaznovanje dolžnice, pač pa vplivanje na njeno voljo, da bo zaradi te kazni izpolnila obveznost, ki izhaja iz izvršilnega naslova.

8. Neutemeljene so pritožbene navedbe o kršitvi pravil postopka, ker sodišče ni sproti obravnavalo upnikovih predlogov za denarno kaznovanje dolžnice, saj zatrjevana kršitev ne vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa. Pri tem višje sodišče pojasnjuje, da je odločitev sodišča o (ne) uporabi instrumenta kaznovanja dolžnika v postopku po določbi 226. člena ZIZ sicer v diskreciji sodišča, saj v primeru če dolžnik(ca) ne izpolni obveznosti, opravi sodišče po uradni dolžnosti izvršbo na podlagi sklepa o izrečeni denarni kazni, pri čemer pa na dejstvo neizpolnitve obveznosti lahko opozori upnik v vlogi (kot je v to v konkretnem primeru), o čemer je potrebno vsebinsko odločiti.

9. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe o kršitvi pravice do izjave. V primerjavi s pravdnim postopkom je v izvršilnem postopku načelo kontradiktornosti omejeno in tako ZIZ le v nekaterih primerih določa, da mora sodišče dati nasprotni stranki možnost, da se izreče o vlogi druge stranke. To v ugovornem postopku velja le za vročitev obrazloženega dolžnikovega ugovora upniku, za druge vloge pa ZIZ tega ne določa. Glede zatrjevane kršitve upnikove pravice do izjave, pa upnik niti ne pojasni s katero konkretno vlogo ni bil seznanjen. Po oceni pritožbenega sodišča zatrjevana kršitev postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena v zvezi s 15. členom ZIZ ni podana, saj nasprotni stranki ni potrebno vročati vlog, ki ne morejo vplivati na končni izid postopka2. Poleg navedenega pa mora stranka, v skladu z določbo 286.b člena ZPP, kršitev določb postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Iz zapisnika o naroku ne izhaja, da bi stranka do konca naroka, uveljavljala kakšne kršitve določb postopka pred sodiščem prve stopnje.

10. Po oceni pritožbenega sodišča je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da predlogi upnika v tem postopku za izrek denarne kazni zaradi neizvršitve stikov, kar naj bi bila posledica samovolje dolžnice, niso utemeljeni. Kot je že zgoraj navedeno, sodišče pri odločitvi o izvršitvi naložene denarne kazni, upošteva vse okoliščine primera in varstvo koristi otroka. Sodišče prve stopnje je opravilo narok, na katerem je sprejelo dokazni sklep in izvedlo predlagane dokaze, zato so pritožbene navedbe o kršitvi določb postopka tudi v tem delu neutemeljene. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje in razlogi zanjo v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, da niso izpolnjeni pogoji za izrek denarne kazni, na kar se v izogib ponavljanju, tudi sklicuje.

11. Glede neizvedbe stikov, ki so bili posledica bolezni (oz. cepljenja) mld. A., se pritožbeno sodišče v celoti strinja z argumentacijo sodišča prve stopnje, da v teh primerih ni prišlo do zatrjevane kršitve stika. Upoštevati je potrebno takratno zdravstveno stanje mld. A. (visoka vročina, bruhanje, driska), to je nepričakovana bolezen, o čemer je dolžnica obvestila upnika in pediatrinjo. Splošno znano dejstvo je, da otroka z visoko vročino, ki bruha ali ima drisko, ne pelješ takoj k zdravniku3, seveda pa o tem obvestiš zdravnika, kar je dolžnica tudi storila (v tem času je bila tudi v bolniškem staležu), zato je neutemeljena in neživljenjska argumentacija upnika o tem, da dolžnica za obdobja, ko se stik ni izvedel zaradi zdravstvenega stanja hčerke, ni predložila tudi zdravstvene dokumentacije o tem, da je bil otrok pri zdravniku. Upoštevati je potrebno, da je bil upnik seznanjen z zdravstvenim stanjem otroka in da mu je dolžnica omogočila, da je to tu preveril, tako na domu otroka ali pri lečečem zdravniku.

12. Namen stikov in pravico do stikov je pojasnilo že sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa in se pri tem oprlo na določbe DZ, Ustave RS, Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah (EKČP) ter sodno prakso Vrhovnega sodišča RS ter višjih sodišč (s citiranjem relevantnih sodnih odločb). Pritožbeno sodišče zato le še dodaja, da so stiki z otrokom pravica staršev, vendar so stiki določeni v korist otroka in se morajo izvajati na način, ki je v njegovo največjo korist in da stikov, ki otroku niso v korist (kar je nedvomno v času bolezni), starši ne morejo izsiliti. Vkolikor pride do situacije, kot je konkretna (nenadna bolezen otroka), ki otežuje ali celo onemogoča stik, je potrebno poiskati ustrezno rešitev, ki je bolj v korist otroka in stik v takšnem primeru dogovoriti drugače. Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je ugotovilo, da je dolžnica o bolezni hčerke obvestila upnika in da mu ni povsem onemogočila stika, saj mu je dovolila obisk pri hčerki in da je neživljenjsko pričakovati, da bo v zimskem času dve ali triletnega otroka z visoko vročino ali pogostim bruhanjem ali drisko, odpeljala na stik z očetom. Oba starša morata upoštevati zdravstveno stanje otroka in stik izvesti v skladu z maksimalno koristjo otroka. Ker gre za izjemno situacijo v času bolezni otroka, ki ne pomeni odtujitve otroka od očeta, saj se stiki s hčerko, v času ko ni bolna, nemoteno izvajajo, navedena kršitev, tudi po oceni pritožbenega sodišča, ni podana.

13. „Pojem korist otroka“ ni opredeljen pozitivno ampak negativno. Določeno je, kdaj stiki otroku niso v korist (npr. zdravstveno stanje otroka), saj namen stikov ni le v tem, da tisti od staršev, ki nima otroka pri sebi, uresniči svoje čustvene potrebe, ampak naj stiki preprečijo odtujitev otroka, da se v čim večji meri ohranijo odnosi med med starši in otroki. Zaradi nenadne bolezni otroka v starosti dveh ali treh let torej posameznega stika v tem času ni bilo utemeljeno izvesti, kot je podrobno obrazloženo zgoraj, saj siliti otroka k stikom v bolezenskem stanju prav gotovo ne bi bilo v skladu z maksimalno koristjo otroka.

14. Glede kršitve v zvezi s predajanjem dokumentov se pritožbeno sodišče v celoti strinja z razlogi sodišča prve stopnje, da je očitno prišlo do nesporazuma med strankama o tem, kaj spada pod pojem osebni dokumenti in ali je zdravstvena izkaznica osebni dokument. (Ne)izročitev zdravstvene izkaznice ni vplivala na samo izvedbo stika upnika z otrokoma, očitno pa sta se stranki v teku postopka dogovorili, kje se bodo v bodoče nahajali dokumenti otrok (v predalu nahrbtnika) tako, da je nesporno, da dolžnica sedaj vse dokumente otrok redno predaja ob stikih, skupaj z otrokoma. Po oceni pritožbenega sodišča bi bilo neutemeljeno kaznovati dolžnico iz tega razloga, ob upoštevanju, da je tudi upnik na naroku izpovedal, da je kdaj pozabil izročiti dokumente ob izročitvi otroka. Pri tem je namreč potrebno ponovno poudariti, da ni prvenstveni namen naložene denarne kazni kaznovanje dolžnice, pač pa vplivanje na njeno voljo, da bo izpolnila obveznost, kot izhaja iz izvršilnega naslova, temu pa je v tem primeru nedvomno zadoščeno.

15. Med upnikom in dolžnico je nadalje sporno časovno obdobje „neizvedbe stika“ 2. 5. 2018, to je obdobje prvomajskih počitnic. V Pravilniku o šolskem koledarju za osnovne šole (v nadaljevanju Pravilnik), kot je bilo strankam že pojasnjeno v tem postopku4 je glede prvomajskih počitnic določeno, da se začnejo 27. aprila in trajajo do izteka prvomajskih praznikov (peti odstavek 7. člena Pravilnika), kar posledično pomeni, da je napačno pritožbeno razlaganje, da je zadnji dan prvomajskih počitnic (dne 2. 5. 2018 je bila sreda) upnik imel pravico do stika, ki ga izvaja ob sredah. Pouka prosti dnevi so državni prazniki in drugi dela prosti dnevi ter šolske počitnice (prim. 7. člen Pravilnika). Kaj so prvomajske počitnice je točno določeno, prav tako je določeno njihovo trajanje (do izteka prvomajskih praznikov). Posledično to pomeni, da ni mogoče sprejeti razlogovanje prvomajskih počitnic, za katerega se zavzema pritožnik, saj je v nasprotju z določilom termina prvomajskih počitnic v Pravilniku, ki ureja šolski koledar in kjer je jasno določeno, kdaj in koliko časa prvomajske počitnice trajajo.

16. Povedano drugače, če sta bila otroka, v skladu s sodno poravnavo, v letu 2018 v času prvomajskih praznikov pri dolžnici, se 2. 5. 2018 kot zadnji dan teh počitnic, nedvomno všteje v prvomajske počitnice, zato dejstvo, da dolžnica tega dne ni pripeljala otrok k upniku, ne pomeni kršitve stikov po sodni poravnavi, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje.

17. Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno prvostopenjskega sodišča v zvezi z neizvedenim stikom 29. 5. 2019, ki je ocenilo, da v tem primeru ni šlo za samovoljno ravnanje dolžnice v smeri preprečitve stika z mld. C. Sodišče prve stopnje je v tem delu svojo odločitev pravilno in natančno obrazložilo, zato se v izogib ponavljanju, pritožbeno sodišče nanjo v celoti sklicuje. Na podlagi izpovedb obeh strank postopka in zaslišanih prič je mogoče zaključiti, da se je dolžnica, po prireditvi, ko naj bi šel C. z očetom (A. je že bila pri očetu) trudila prepričati C. v stik z upnikom, kar kaže čas dolgotrajnega prepričevanja, beganja in vračanja otroka, po drugi strani pa je tudi upnik izgubil potrpljenje s prigovarjanjem in je skušal otroka s fizičnim kontaktom zadržati pri sebi, čemur se je C. upiral. Vse navedeno kaže na stisko otroka, ki bi jo morala rešiti oba starša, ob upoštevanju največje koristi otroka.

18. Kot je že zgoraj navedeno mora izvršilno sodišče, ki izvršuje sodno odločbo, v določenih (izjemnih) primerih, kot je bil nedvomno konkreten primer presojati, če so podani razlogi, ki kažejo na to, da izvršba ne bi bila v korist otroka, pri čemer je potrebno upoštevati vse okoliščine primera. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da morata oba starša izvesti stik v skladu z maksimalno koristjo otroka in obvladovati konfliktne situacije, kot je bil konkreten dogodek. Pri tem je potrebno opozoriti, da stiki med otrokom in starši niso le pravica staršev, ampak predvsem pravica otroka. Konvencija Združenih narodov o otrokovih pravicah določa, da ima otrok, ki je ločen od enega ali obeh staršev pravico, da redno vzdržuje osebne stike in neposredno zvezo z obema staršema, razen če je to v nasprotju z njegovimi koristmi. Stiki se namreč zagotavljajo predvsem v otrokovo korist. Pritožbeno sodišče le še dodaja, da je namen stikov očeta z otrokom tudi v tem, da bi se očeta in otroka zbližalo do te mere, da oče otroku ne bi ostal neznanec - tujec, s tem pa bi tudi prenehala stiska otroka ob izvajanju stikov.

19. Ponovno je poudariti, da je denarna kazen zagrožena le za primere, če dolžnica ne izpolni svoje obveznosti. Če pa stiki običajno redno potekajo, kot je določeno v izvršilnem naslovu, kar zatrjuje tudi dolžnica (in temu upnik ne oporeka) pomeni, da dolžnica izpolnjuje svojo obveznost, naloženo s sklepom o izvršbi. Sodišče je pravilno ugotovilo dejansko stanje in materialnopravno pravilno zaključilo, da denarna kazen za dolžnico v danih okoliščinah ni upravičena. To je tudi namen sodne odločbe in je povsem življenjsko, saj bo najbrž tudi v prihodnje prihajalo do nepredvidenih okoliščin, ko bo izvedba otežena ali onemogočena zaradi odsotnosti dogovora med strankama. Starša sta dolžna spremembe, ki so in ki bodo nastajale v prihodnje v zvezi z otrokoma, upoštevati (npr. nenadna bolezen otroka, sprememba šolskih obveznosti, ki sovpadejo z določenim stikom ipd.), vendar zasledujoč maksimalno korist otroka. To pa pomeni, da če npr. zaradi nenadne bolezni posameznega stika ni utemeljeno izvesti, saj siliti otroka k stikom v bolezenskem stanju ne bi bilo v skladu z maksimalno koristjo otroka, ni nobenega razloga, da se ga ne izvede kasneje, ko okoliščine primera to omogočijo.

20. V smeri zagotovitve nemotenega izvajanja stikov v nadaljevanju pa pritožbeno sodišče poudarja, da se od dolžnice pričakuje, da otroka psihično pripravi, da bosta sposobna vzpostaviti stik z očetom, priprava pa ne pomeni le govorjenja, priprava prtljage ipd., temveč tudi vsestransko vedenje matere, ki ne bo nasprotovalo njenemu prizadevanju za vzpostavitev stika. Po drugi strani pa se tudi od očeta pričakuje, da z otrokoma zgradi zaupanja vreden odnos tako, da se z njima pogovori, ju poskuša razumeti, upošteva njune želje, počutje, pričakovanja, jima pomaga odpraviti strahove, jima da občutek varnosti, skratka razbremeni očitno stisko otroka, ki je razpet med obema staršema, ki sta v konfliktu, kar nedvomno občutita tudi otroka. Zaradi otrokove koristi bosta torej morala ta konflikt preseči oba starša, ali pa poiskati za to strokovno pomoč (npr. svetovalni razgovori zaradi izboljšanja medsebojne komunikacije), pri čemer se morata zavedati, da je v ospredju varstvo koristi otroka in ne njun očitno konfliktni odnos.

21. Iz navedenih razlogov je zato pritožbeno sodišče upnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter kot pravilen in zakonit potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

22. Upnik v pritožbenem postopku ni uspel, zaradi česar sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, na podlagi določbe 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Enako sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo dolžnica, saj v ničemer ni pripomogla k odločitvi pritožbenega sodišča. 1 Pri tem upnik citira posamezne oddelke iz navedene delne sodbe, kar pa ni relevantno za ta pritožbeni postopek. 2 Prim. odločbo Ustavnega sodišča RS, št. Up-419/10-17 z dne 2. 12. 2010. 3 Običajno zdravnik svetuje – da naj otrok počiva in se ga pelje k zdravniku v primeru poslabšanja zdravstvenega stanja. 4 Sklep Višjega sodišča v Ljubljani III Ip 1063/2018 z dne 25. aprila 2018 (sporno je bilo obdobje jesenskih počitnic).