Jedro

Tožnica zahteva v denarni obliki ustrezen delež na skupnem premoženju zakoncev, do katerega je prišlo zaradi vlaganj v hišo last tožničinega pokojnega moža A. J. st. Podlago za denarni zahtevek namesto stvarnopravnega je nudil tudi 20.čl. zakona o dedovanju kmetijskih zemljišč in zasebnih kmetijskih gospodarstev (Ur.l. SRS, št. 26/73 in 1/86), ki je veljal do uveljavitve novega zakona dne 9.12.1995. Ker je bil toženec s sklepom zapuščinskega sodišča z dne 29.9.1989, opr.št. D 175/87-39 določen za prevzemnika zaščitene kmetije, ki obsega tudi stanovanjsko stavbo, je tožnica upravičena od njega zahtevati svoj delež zaradi vlaganj, ki so spadala v skupno premoženje.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je naložilo tožencu, da plača tožnici znesek 242.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 20.4.1993 dalje do plačila in da ji povrne pravdne stroške v znesku 78.400,00 SIT z obrestmi od 28.9.1993 dalje. Kar je tožnica več zahtevala, je zavrnilo. Pritožbi tožene stranke proti tej sodbi je sodišče druge stopnje toliko ugodilo, da je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da tečejo zamudne obresti od prisojene glavnice od 28.9.1993 dalje. V ostalem je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Toženec je vložil proti sodbi sodišča druge stopnje revizijo, v kateri uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbo zavrže kot preuranjeno, oziroma da zavrne tožbeni zahtevek kot neutemeljen. V obrazložitvi revizije navaja, da sodbi ne vsebujeta dokazov, na podlagi katerih so bila ugotovljena tožničina vlaganja v hišo. Pri tem sodišče ne bi smelo prezreti tožničinih izpovedb, da ni imela veliko prihrankov. Upoštevati bi bilo treba tudi, da so vlaganja v hišo samo začasno povečala vrednost hiše, kar izhaja iz zadnje dopolnitve izvedeniškega mnenja z dne 10.9.1993. S tem v zvezi bi bilo treba ugotoviti, kdo je za nastalo škodo odgovoren, in to škodo odšteti od koristi. Končno še poudarja, da je tožnica pritlično stanovanje obdržala v svoji posesti, čeprav se je iz njega izselila v letu 1989. Povračilo eventuelnih vlaganj bi lahko tožnica zahtevala kvečjemu takrat, ko bi posest prevzel toženec. Dotlej pa je njena tožba preuranjena.

Revizija je bila vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o prejeti reviziji tudi ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Tožena stranka uveljavljanega revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni določno opredelila. Zatrjuje le, da sodišči nista oprli sodb na izvedene dokaze, ampak na tožničine navedbe. Kolikor s tem meni, da sta sodbi tako pomanjkljivi, da bi bila podana kršitev iz 13.tč. 2.odst. 354.čl. zakona o pravdnem postopku - ZPP, temu ni mogoče pritrditi. Sodbi sodišč prve in druge stopnje sta svoje dejanske ugotovitve oprli na rezultate obsežno izvedenega dokaznega postopka in jih ustrezno obrazložili. Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo še glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10.tč. 2.odst. 354.čl. ZPP, vendar tudi take kršitve ni ugotovilo.

Revizijski razlogi se v znatni meri nanašajo na dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje, ki so rezultat dokazne ocene. Teh navedb revizijsko sodišče pri odločanju ni upoštevalo, ker zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni revizijski razlog (3.odst. 385.čl. ZPP).

Na podlagi dejanskih ugotovitev obeh sodišč pa je bilo pri odločanju o tožničinem zahtevku tudi materialno pravo pravilno uporabljeno. Kot je v svoji sodbi pravilno poudarilo sodišče druge stopnje, je pravni temelj tožničinega zahtevka v 2.odst. 51.čl. zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Tožnica zahteva v denarni obliki ustrezen delež na skupnem premoženju zakoncev, do katerega je prišlo zaradi vlaganj v hišo last tožničinega pokojnega moža A. J. st. Podlago za denarni zahtevek namesto stvarnopravnega je nudil tudi 20.čl. zakona o dedovanju kmetijskih zemljišč in zasebnih kmetijskih gospodarstev (Ur.l. SRS, št. 26/73 in 1/86), ki je veljal do uveljavitve novega zakona dne 9.12.1995. Sodišči sta na podlagi mnenja izvedenca ugotovili, koliko se je zaradi vlaganj v pritlične prostore stanovanjske hiše v teku trajanja tožničine zakonske zveze povečala vrednost objekta. Pri tem je bil na podlagi izvedenih dokazov v sodbi sodišča prve stopnje, dopolnjeni z razlogi sodbe sodišča druge stopnje ugotovljen tožničin večji prispevek (2/3) v skladu z določbo 2.odst. 59.čl. zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Ker je bil toženec s sklepom zapuščinskega sodišča z dne 29.9.1989, opr.št. D 175/87-39 določen za prevzemnika zaščitene kmetije, ki obsega tudi stanovanjsko stavbo, je tožnica upravičena od njega zahtevati svoj delež zaradi vlaganj, ki so spadala v skupno premoženje. Njen zahtevek ni preuranjen, če toženec ni nastopil dejanske posesti pritličnih prostorov v stanovanjski hiši, v katerih tožnica od leta 1989 ne stanuje.

Toženec zaradi škode, ki nastaja v pritličnih prostorih hiše v teku tega postopka in za katero naj bi po njegovem zatrjevanju odgovarjala tožnica, ni uveljavil nobenega nasprotnega zahtevka ali postavil pobotnega ugovora. Toženčeve trditve o postopnem zmanjševanju oziroma izničenju vrednosti vlaganj v zvezi z izvedenčevimi ugotovitvami o nastajanju škode, ob tem da je ostalo tožničino krivdno ravnanje nedokazano (ugotovitve sodišča prve stopnje), ne zadoščajo za znižanje tožničinega deleža. Toženec bo moral svoje eventuelne odškodninske terjatve uveljavljati s posebno tožbo.

Iz vseh navedenih razlogov je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).