Jedro

Ker bo obstoječi daljnovod kot objekt odstranjen, je logičen zaključek, da bo zgrajen nov objekt. Treba bi bilo šteti, da gre za nov objekt, tako bi prvostopni organ moral ugotavljati, ali je izkazana javna korist za služnost zaradi izgradnje objekta – daljnovoda po predlagani trasi, po določbi drugega odstavka 92. člena ZUreP-1 in 93. člena tega zakona. To pa pomeni, da bi bilo treba javno korist ugotavljati glede na predvidenost gradbenega posega v ustreznem prostorskem aktu iz tretjega odstavka 93. člena ZUreP-1 (v povezavi s 109. členom ZPNačrt) ter da javne koristi ni bilo mogoče izkazovati na drug način.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Upravne enote Krško št. 478-18/2012/23 z dne 5. 4. 2013 odpravi v 1., 2., 4. in 5. točki izreka, odločba Ministrstva za infrastrukturo in prostor št. 35021-4/2012/7/006411111 z dne 22. 10. 2013 pa se odpravi v 3. točki izreka in se zadeva v tem obsegu vrne Upravni enoti Krško v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Upravna enota Krško (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo odločila: - da je izkazana javna korist za omejitev lastninske pravice na parc. št. 345/6 k.o. ..., na kateri je vknjižena lastninska pravica v korist tožnice (1. točka izreka); - da se v korist družbe A.A. d.o.o. (v nadaljevanju stranka z interesom) z dnem izdaje te odločbe uvede postopek omejitve lastninske pravice s služnostjo v javno korist za potrebe daljnovoda 2 x 110 kV Brestanica - Hudo na parc. št. 345/6 k.o. ..., v površini 129 m2 za dostopno pot širine 4 m - celotna površina parcele 2037 m2, na kateri je vknjižena lastninska pravica v korist tožnice, do celote (2. točka izreka); - da služnost obsega izgradnjo, obratovanje, nadzor, vzdrževanje, rekonstrukcijo in odstranitev daljnovoda 2 x 110 kV Brestanica - Hudo in v zvezi s tem neoviran dostop služnostnega upravičenca in njegovih izvajalcev do objekta peš in z mehanizacijo ob kateremkoli času in da mora lastnik predlagatelju oziroma njegovim pravnim naslednikom tudi dovoliti, da odstranijo morebitno drevje in posekajo veje, ki bi v prihodnosti ovirale napravo ali nemoteno delovanje daljnovoda ter da v skladu z veljavnimi tehničnimi predpisi za graditev nadzemnih elektroenergetskih vodov vzdržujejo traso daljnovoda (3. točka izreka); - da je predmetna odločba podlaga za vpis začetka postopke omejitve lastninske pravice s služnostjo v javno korist na nepremičnini v zemljiško knjigo z zaznamkom prepovedi prometa z nepremičninami oziroma obremenitev, dokler postopek omejitve lastninske pravice ni pravnomočno končan ter da bo vknjižbo izvedlo Okrajno sodišče v Krškem po uradni dolžnosti (4. točka izreka); - da dokler postopek omejitve lastninske pravice ni pravnomočno končan, ni dopusten promet z nepremičninami ali njihovo bistveno spreminjanje, razen sklenitve pogodbe s služnostnim upravičencem oziroma prodaja tretji osebi, če se služnostni upravičenec s tem strinja; pravni posel, sklenjen v nasprotju s to določbo, je ničen (5. točka izreka); - da se zahteva za povrnitev stroškov postopka zavrne (6. točka izreka). V obrazložitvi opisuje potek postopka in zaključuje, da družbeni plani iz obdobja, kot je predmeten plan (Dolgoročni družbeni plan za obdobje 1986-2000, dopolnjen 1989 in prostorski plan občine), sami po sebi niso bili natančnejši in v načelu niso vsebovali podrobnejših izvedbenih aktov, kot je to običajno potrebno v prostorskih aktih, ki se sprejemajo po novejši zakonodaji. Upravni organ prve stopnje se strinja z navedbo, da dostopne poti nikoli niso bile opredeljene v družbenih planih in so bile prepuščene dogovoru med služnostnimi upravičenci na eni strani in služnostnimi zavezanci na drugi strani. V konkretnem primeru prvostopenjskemu organu ni sporno, da je služnost že vpisana, saj je bila že ustanovljena in potrebna za potrebe drugega voda in ne ustreza potrebam predmetne rekonstrukcije. Služnostna upravičenka je dodatno pojasnila, da se že vpisana služnost nanaša na kablovod 2 x 110 kV Brestanica - Hudo in izgradnjo stebra št. 1, kar pa ni isto kot služnost nadzemnega daljnovoda. Organ ne vidi razloga, da ne bi sledil ugotovitvam projektanta, ki je izdelal projektno dokumentacijo oziroma elaborat z vrisom predvidenih poti, da je na tem mestu res potrebno speljati dostopno pot, ki bo tehnično zadostila potrebam rekonstrukcije daljnovoda. Gre za tehnično rešitev, ki jo najlažje in najbolje poda projektant, ki s takim znanjem razpolaga in lahko dovolj strokovno utemelji, kje naj pot poteka, da bo služila svojemu namenu. Organ tudi nima razloga, da bi dvomil, da gre za najblažji poseg na tuji nepremičnini, saj je iz priloženih grafičnih prilog prostorskega informacijskega sistema Občine ... dejansko razvidno, da gre za traso, speljano po obstoječi poti po utrjenih površinah in ne po kmetijskih površinah - njivah. Kot bistveno ocenjuje, da se sedanja raba nepremičnine zaradi posegov oziroma obremenitve s služnostjo ne bo spremenila, kar po njegovem mnenju dodatno kaže na to, da ne gre za prekomeren poseg v zasebno lastnino. Glede sorazmernosti med javno koristjo in posegom v lastninsko pravico še dodaja, da je omejitev lastninske pravice najblažji možen poseg v lastninsko pravico, cilj na drugi strani pa je obratovanje javne infrastrukture, in sicer pomembnega prenosnega daljnovoda v državi, ki zagotavlja zanesljivo napajanje celotne Slovenije z električno energijo. Ker je trasa tega daljnovoda jasno določena, kar je nedvoumno razvidno iz vseh priloženih grafičnih izsekov in listin, ni smiselno ugotavljati, ali stranka z interesom morda ne razpolaga z drugo nepremičnino, da bi dosegla isti namen. Sklicuje se tudi na določbe 59. člena in tretjega odstavka 61. člena Energetskega zakona (v nadaljevanju EZ). Izpostavlja pa tudi, da je z Dolgoročnim planom za obdobje 1986 - 2000, dopolnjenim v letu 1989, določena izgradnja daljnovoda DV 2 x 110 kV Brestanica - Hudo in njegova umestitev v prostor. Sam objekt je tudi skladno z Uredbo o energetski infrastrukturi vpisan in vrisan v kataster gospodarske javne infrastrukture.

Ministrstvo za infrastrukturo in prostor je z odločbo z dne 22. 10. 2013 pritožbo tožnice glede 1., 2., 4. in 5. točke izreka prvostopenjske odločbe zavrnilo (1. točka izreka), odpravilo 3. in 6. točko izreka prvostopenjske odločbe in odločanje o stroških vrnilo upravnemu organu prve stopnje v ponovni postopek (2. točka izreka) ter zavrnilo zahtevo tožnice za povračilo stroškov za zastopanje v pritožbenem postopku (3. točka izreka).

Ministrstvo za infrastrukturo in prostor je izdalo tudi sklep z dne 15. 11. 2013 o popravi pomote v 2. točki izreka in na 2. strani obrazložitve pritožbene odločbe z dne 22. 5. 2013, in sicer glede številke in datuma prvostopenjske odločbe.

Tožnica vlaga tožbo zoper 1., 2., 4. in 5. točko izreka odločbe prve stopnje ter zoper 3. točko izreka odločbe druge stopnje. V tožbi navaja, da izpodbijana odločba sploh nima razlogov v zvezi z ugotovljeno javno koristjo, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka. Iz izpodbijane odločbe namreč ni mogoče ugotoviti, s čim je javna korist izkazana. Tudi zgolj sklicevanje na 59. in 61. člen EZ ne zadošča, pač pa bi moral upravičenec javno korist izkazati v konkretnem primeru, upoštevaje konkretne okoliščine. Organ je tudi zmotno ugotovil, da naj bi stranka z interesom predložila potrebne grafične izseke iz prostorskega akta, ki naj bi dokazovali javno korist v zvezi s predlagano omejitvijo lastninske pravice z želeno dostopno potjo po predmetni nepremičnini, kar pa ne drži. Naknadno s strani stranke z interesom ročno vrisana pot na grafični izsek nima v postopku omejitve lastninske pravice nobene dokazne vrednosti. Tudi ni odločilno, da je daljnovod 2 x 110 kV Brestanica - Hudo predviden z Dolgoročnim planom za obdobje 1986 - 2000, saj bi morala biti s prostorskim aktom izkazana konkretna javna korist glede konkretne nepremičnine. Organ tudi ni ugotovil, da bi javno korist izkazoval katerikoli drugi prostorski akt, medtem ko je stranka z interesom v vlogi z dne 15. 3. 2013 priznala, da prostorski akti javne koristi glede dostopne poti ne izkazujejo. Izpostavlja tudi, da je stranka z interesom podala zgolj navedbe o izkazanosti javne koristi s prostorskimi akti in se sklicevala na tretji odstavek 93. člena v zvezi z drugim odstavkom 109. člena Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-1) ter na 109. člen Zakona o prostorskem načrtovanju (v nadaljevanju ZPNačrt). Nikoli pa je ni obrazložila skladno s 4. točko petega odstavka 110. člena ZUreP-1. Zato meni, da prvostopenjski organ ni imel podlage v zahtevi stranke z interesom, da bi postopek vodil tako, da bi ugotavljal javno korist z izvajanjem drugih dokazov. V nadaljevanju tožbe še izpostavlja, da organ druge stopnje ni obrazložil, ali se grafični izsek iz kartografskega dela prostorskih aktov nanaša na daljnovod 1 x 110 kV ali na daljnovod 2 x 110 kV glede na potek trase daljnovoda, kot je razvidna iz grafičnega izseka, saj se namreč po primerjavi s skico daljnovoda pred pokablitvijo izkaže, da je na grafičnem izseku lahko kvečjemu daljnovod 1 x 110 kV in ne 2 x 110 kV - torej ne daljnovod, glede katerega se predlaga omejitev lastninske pravice. V zvezi z dostopno potjo pa tudi ni odločilno sklicevanje organa druge stopnje na delno gradbeno dovoljenje z dne 21. 4. 2008, pri čemer je organ prezrl, da v zvezi s postopkom izdaje gradbenega dovoljenja teče postopek obnove, ki je bil predmet upravnega spora I U 2286/2011. V navedeni sodbi je Upravno sodišče zavzelo stališče, da upravičenec v zvezi z nepremičnino ni izkazal pravice graditi. Ravno zaradi te sodbe je bil začet predmetni postopek omejitve lastninske pravice na sporni parceli. Zmotna je tudi ugotovitev organa druge stopnje, da gre zgolj za rekonstrukcijo in posodobitev. Drži zgolj, da je del trase daljnovodov enak, in sicer na delu, na katerem ni bil električni kabel vkopan. Tožnica pa je tudi prepričana, da ustanovitev služnosti za namen dostopne poti sploh ni potrebna, saj velja že omejitev lastninske pravice iz tretjega odstavka 61. člena EZ. Poleg tega sporna parcela sploh ni potrebna, saj bi stranka z interesom lahko dostopala do daljnovoda prek tujih nepremičnin, saj s potrebnimi pravicami že razpolaga, in sicer po parc. št. 338, 312/1 in 312/2, vse k.o. ... Meni, da ni odločilno, kakšne stroške bi imela stranka z interesom z uporabo posameznih nepremičnin za dostop do daljnovoda. V razlastitvenem postopku je potrebno tehtati zgolj, ali naj se s stvarno pravico na tuji stvari (npr. služnostjo) omeji lastninska pravica. Stanje nepremičnin v naravi po prepričanju tožnice ni odločilno. V nadaljevanju tožbe oporeka tudi odločitvi organa v zvezi s stroški upravnega postopka. Navaja, da je zmotno, da izdatki za odvetnika niso stroški postopka in se pri tem sklicuje na določbo prvega odstavka 113. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Sicer pa navaja, da uspeh tožnice s pritožbo sploh ni odločilen za odločitev o stroških. Upravni organi so namreč vodili razlastitveni postopek, glede katerega veljajo posebna pravila po ZUreP-1. Pri tem se sklicuje na določbo četrtega odstavka 105. člena tega zakona. Tako sodišču predlaga, da tožbi ugodi in odločbo prve stopnje v 1., 2., 4. in 5. točki izrekav zvezi s 1. točko izreka odločbe druge stopnje v zvezi s sklepom z dne 15. 11. 2013 ter 3. točko izreka odločbe druge stopnje odpravi, toženki pa naloži povrnitev njenih stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V zvezi s stroški upravnega spora navaja, da priglaša stroške v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi. Kolikor bi sodišče menilo, da je v tem postopku tožnica upravičena le do stroškov v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, predlaga, naj sodišče zahteva ustavno presojo tretjega odstavka 25. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ali glede podzakonskega predpisa uporabi exceptio illegalis.

Stranka z interesom, družba A. d.o.o., Ljubljana, v odgovoru na tožbo odgovarja na tožbene navedbe in sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

Toženka na tožbo ni odgovorila, sodišču pa je poslala upravne spise zadeve.

Tožba je utemeljena.

Izpodbijana odločba prve stopnje je akt iz prvega odstavka 100. člena ZUreP-1, ki določa, da mora v primerih iz prvega odstavka 93. člena tega zakona upravni organ izdati o začetku razlastitvenega postopka odločbo, v kateri ugotovi, ali je javna korist izkazana in odloči o uvedbi postopka razlastitve. Po ustaljeni sodni praksi se določba uporablja tudi v primerih ugotavljanja dopustnosti ustanovitve služnosti v javno korist (sedmi odstavek 110. člena ZUreP-1).

V obravnavani zadevi gre za uvedbo postopka omejitve lastninske pravice s služnostjo v javno korist za potrebe daljnovoda 2 x 110 kV Brestanica - Hudo na parc. št. 345/6 k.o. ..., v površini 129 m2, za dostopno pot širine 4 m, katere lastnica je tožnica do celote.

Res je sicer, kot navaja tožnica v tožbi, da ustanovitev služnosti (zgolj) za namen dostopne poti ni potrebna glede na določbo tretjega odstavka 61. člena EZ, po kateri mora lastnik nepremičnine, preko katere je potreben dostop do infrastrukture oziroma na kateri se nahaja infrastruktura, za zagotovitev nemotene gradnje, obratovanja, nadzora, rekonstrukcije in vzdrževanja, proti pravični odškodnini dovoliti dostop do infrastrukture in izvajanje potrebnih del. Vendar pa je na strani stranke z interesom (služnostnega upravičenca) odločitev, da sproži postopek ustanovitve služnosti v javno korist na nepremičninah, ki so potrebne za prenos in distribucijo električne energije, torej tudi na nepremičninah, po katerih potekajo dostopne poti za zagotovitev gradnje, obratovanja, nadzora, rekonstrukcije in vzdrževanja infrastrukture, ob upoštevanju določbe 59. člena EZ. Zato sodišče ta tožbeni ugovor zavrača. Predmetna zadeva se, kot že povedano, nanaša na dostopno pot (sporna parc. št. 345/6 k.o. ...) v zvezi z gradbenim posegom (na področju energetike), ki pomeni uresničitev gradbenega namena iz 1. točke prvega odstavka 93. člena ZUreP-1. Po določbi prvega odstavka 59. člena EZ je gradnja in prevzem objektov in zemljišč, ki so potrebni za prenos in distribucijo (med drugim) električne energije, v javno korist. Tudi dostopna pot se v tem primeru nanaša oziroma je potrebna za prenos in distribucijo električne energije. Zato se v tem primeru lahko uporabljajo določbe prvega odstavka 93. člena ZUreP-1. Sporno pa je, kaj predvideni gradbeni namen je. Iz predloga za omejitev lastninske pravice, ki se nahaja v upravnem spisu zadeve, na 1. strani izhaja, da predlagatelj (stranka z interesom) vlaga predlog zaradi posodobitve DV 2 x 110 kV Brestanica - Hudo, enako izhaja iz navedb na strani 5 predloga, na strani 6 pa predlagatelj navaja, da bo obstoječe daljnovodne stebre ojačal, saj jih bo zamenjal z novejšimi (odstranitev obstoječih stebrov, postavitev novih oz. možen manjši premik vzdolž osi daljnovoda), nato pa bo nanje obesil še en trifazni daljnovodni sistem vodnikov. Citirane navedbe iz točke V predloga (str. 6) pa dopuščajo zaključek, da predlagatelj na daljnovodu ne bo izvedel vzdrževalnih del (v smislu 10. točke prvega odstavka 2. člena Zakona o graditvi objektov - ZGO-1, je vzdrževanje objekta izvedba del, s katerimi se objekt ohranja v dobrem stanju in omogoča njegova uporaba), pač pa da gre za gradnjo novega daljnovoda. Pojem vzdrževalnih del v smislu 10. točke prvega odstavka 2. člena ZGO-1 se nanaša na vzdrževanje že obstoječega objekta (kar tako velja za točko 10.1., ki opredeljuje redno vzdrževanje, kot tudi za točko 10.2., ki opredeljuje vzdrževalna dela v javno korist), iz predloga za omejitev lastninske pravice pa izhaja, da bodo obstoječi daljnovodni stebri z močjo 110 kV odstranjeni in nadomeščeni z novimi. Daljnovod pa je v smislu točke 1.6. prvega odstavka 2. člena ZGO-1 objekt gospodarske javne infrastrukture (objekt gospodarske javne infrastrukture je po navedeni točki tisti gradbeni inženirski objekt, ki tvori omrežje, ki služi določeni vrsti gospodarske javne službe državnega ali lokalnega pomena ali tvori omrežje, ki je v javno korist). Daljnovod kot objekt je celota stebrov in električnih vodov; enako stališče izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča RS Up-89/05 z dne 7. 12. 2006. Ker bo torej obstoječi daljnovod kot objekt odstranjen, je logičen zaključek, da bo zgrajen nov objekt. Na drugačno stališče sodišča ne more vplivati sklicevanje služnostnega upravičenca v postopku na Uredbo o vzdrževalnih delih v javno korist na področju energetike (v nadaljevanju Uredba). To ne glede na določbo prvega odstavka 6. člena Uredbe, po kateri se za vzdrževalna dela v javno korist štejejo tista dela, ki jih je mogoče izvesti v okviru stvarnih pravic in služnosti na nepremičninah, na katerih so zgrajeni oziroma stojijo objekti, naprave in omrežja, ki so potrebna (med drugim) za prenos in distribucijo električne energije in če se s temi deli ne povečajo vplivi na sosednje nepremičnine in vplivi na okolje preko zakonskih dovoljenih. Gre namreč za Uredbo, izdano na podlagi (tedaj) tretjega odstavka 61. člena EZ, ki se je glasil: Z namenom zagotavljanja gospodarskih javnih služb na področju energetike vlada z uredbo določi vrste vzdrževalnih del v javno korist na objektih, napravah in omrežjih, ki so potrebna za prenos in distribucijo (med drugim) električne energije, skladno z določbami zakona, ki ureja graditev objektov. Nedvomno je bila torej izdana za potrebe postopkov, v katerih stranke pridobivajo upravna dovoljenja za izvedbo gradbenih del, za kar pa v obravnavanem primeru ne gre. Zato tudi določba prvega odstavka 6. člena te Uredbe v delu, ki kot vzdrževalna dela v javno korist (med drugim) kvalificira taka dela, s katerimi se „ne povečajo vplivi na sosednje nepremičnine in vplivi na okolje preko zakonsko dovoljenih“, ne predstavlja podlage za ugotavljanje relevantnega dejanskega stanja v postopkih odločanja o uvedbi postopka ustanovitve služnosti v javno korist, to je glede vprašanja, ali je za to izkazana javna korist. Tudi če bi naj bila sprejemljivost vplivov novega daljnovoda na okolje izkazana (v smislu citiranih določb Uredbe), po mnenju sodišča to samo po sebi še ne bi moglo pomeniti, da naj bi se v okviru gradbenega posega, v zvezi s katerim je služnostni upravičenec vložil predlog za ustanovitev služnosti v javno korist, izvrševala zgolj vzdrževalna dela na obstoječem objektu (in ne gradil nov objekt).

Ker bi bilo po navedenem treba šteti, da gre za nov objekt, bi po mnenju sodišča tako organ moral ugotavljati, ali je izkazana javna korist za služnost zaradi izgradnje objekta - daljnovoda 2 x 110 kV po predlagani trasi (sporna parcela se namreč nanaša na dostopno pot v zvezi z izgradnjo objekta - daljnovoda), po določbi drugega odstavka 92. člena ZUreP-1 in 93. člena tega zakona, kot to izhaja iz 100. člena ZUreP-1. To pa pomeni, da bi bilo treba javno korist ugotavljati glede na predvidenost gradbenega posega v ustreznem prostorskem aktu iz tretjega odstavka 93. člena ZUreP-1 (v povezavi s 109. členom ZPNačrt) ter da javne koristi ni bilo mogoče izkazovati na drug način.

Sodišče ugotavlja, da organ ni ravnal tako, kot je navedlo v prejšnji točki, da bi moral. Iz izpodbijane odločbe namreč izhaja, da prvostopenjski organ ugotovitev obstoja javne koristi za ustanovitev služnosti opira kot na relevantno na dejstvo, da gre za posodobitev obstoječega starejšega daljnovoda ter da zaključuje, da so pogoji iz prvega ter tretjega odstavka 93. člena ZUreP-1 v povezavi s prvim odstavkom 59. člena (tedaj veljavnega) EZ izpolnjeni, ker je daljnovod 110 kV Brestanica – Novo mesto naveden v Dolgoročnem planu za obdobje 1986 – 2000, dopolnjenem leta 1989, ki ga je sprejela Posebna samoupravna interesna skupnost za elektrogospodarstvo in premogovništvo Slovenije ter so ga občine morale vključiti v svoje akte, in izkazan tudi s predloženimi grafičnimi izseki. Kot je sodišče že navedlo, pa bi javna korist za ustanovitev služnosti za nov daljnovod 2 x 110 kV Brestanica – Hudo mogla biti izkazana le z ustreznim državnim ali občinskim prostorskim aktom v smislu tretjega odstavka 93. člena ZUreP-1 (v povezavi s 109. členom ZPNačrt), v katerem bi bila predmetna nepremičnina (v lasti tožnice) predvidena (prav) za uresničitev prej navedenega gradbenega namena (nov daljnovod 2 x 110 kV Brestanica – Hudo). Takih zaključkov pa ne vsebuje niti odločba drugostopenjskega organa, ki je sicer razloge prvostopenjske odločbe dopolnjevala. Tudi kolikor bi organ in služnostni upravičenec glede na sklicevanje na posodobitev že obstoječega daljnovoda, glede katerega se trasa ne spreminja ter vplivi na okolje ne povečujejo itd. zastopala stališče, da je služnostni upravičenec (že) imetnik stvarne pravice v okviru postavljenega daljnovoda, sodišče sodi, da gre za nerelevantno stališče. ZUreP-1 namreč ni podlaga (najprej) za ugotovitev, da služnostna pravica za že zgrajene objekte obstaja (konkretno za DV 110 kV) ter nato za ugotavljanje, ali je izkazana javna korist za služnost za bodoče gradbene posege (konkretno za DV 2 x 110 kV).

Ker je bilo po presoji sodišča dejansko stanje v obravnavanem postopku napačno ugotovljeno ter je bilo zato posledično napačno uporabljeno tudi materialno pravo, je odločba prvostopenjskega organa nezakonita. Sodišče jo je zato v izpodbijanih 1., 2., 4. in 5. točki izreka na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo ter zadevo v tem obsegu na podlagi tretjega ter v smislu četrtega odstavka tega člena vrnilo organu, ki jo je izdal, v ponovni postopek. Glede na tako odločitev (uspeh tožnice s tožbo zoper prvostopenjsko odločbo) je sodišče moralo odpraviti tudi izpodbijano 3. točko izreka drugostopenjske odločbe, s katero je bilo odločeno o tožničinih pritožbenih stroških. O teh stroških bo namreč moral odločiti prvostopenjski organ v ponovnem postopku kot o nadaljnjih stroških postopka.

Sodišče dodaja, da je po izdaji sodbe I U 826/2013 z dne 17. 12. 2013 spremenilo pravna stališča, kot jih je v zvezi z izkazovanjem javne koristi za razlastitvene namene po prvem odstavku 93. člena ZUreP-1 zastopalo v navedeni sodbi ter da razlogi za odstop izhajajo iz argumentacije v tej ter ostalih kasneje izdanih sodbah.

Ker je tožnica v tem upravnem sporu uspela, ji je sodišče odmerilo stroške v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 in v okviru zneska povračila iz drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik), povečane za uveljavljani 22 % DDV, ker je njen pooblaščenec zavezanec za DDV. Sodišče pa ni sledilo predlogu tožnice, da glede Pravilnika uporabi exceptio illegalis oziroma da zahteva ustavno presojo določbe tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, saj ne meni, da bi bil tretji odstavek 25. člena ZUS-1 protiustaven. Tožnica pa v tožbi tudi ne navaja, zakaj meni, da naj bi bil tretji odstavek 25. člena ZUS-1 protiustaven. Če se je s pooblaščenim odvetnikom zgolj dogovorila za nagrado v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi ter mu bo na tej podlagi izračunano nagrado tudi plačala, pa to še ne pomeni, da je zakonska ureditev, ki tožniku v upravnem sporu priznava pavšalen znesek povračila stroškov, določen v Pravilniku, protiustavna.