Jedro

Če je skupen namen pogodbenikov ostal nedokazan, sporno pogodbeno določbo pa je treba kljub temu uporabiti, pri njeni interpretaciji ni odločilen pravni pomen uporabljenih izrazov, temveč običajni pomen glede na smisel določbe v kontekstu celotne pogodbe.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožba tožene stranke zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 4.279,63 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila. Tožena stranka sama krije svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka 1. Okrožno sodišče v Kranju je obdržalo v veljavi Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Radovljici, opr. št. Ig 646/2003 z dne 15.12.2003, s katerim je bilo dolžniku (tožencu) naloženo plačilo 32.436,50 EUR (prej 7.773.084,00 SIT).

2. Višje sodišče v Ljubljani je ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je sklep o izvršbi v celoti razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožeči stranki je naložilo tudi povrnitev stroškov postopka toženi stranki.

Relevantno dejansko stanje 3. Pravdni stranki sta dne 09.06.2003 sklenili Pogodbo o storitvah, na podlagi katere je tožeča stranka kot izvajalec opravljala za toženo stranko marketinško svetovanje, svetovanje na področju odnosov z javnostjo, na področju prodaje, distribucije... V pogodbi je bila določena njena veljavnost do 30.09.2003 in možnost podaljšanja. Če pa ne bi prišlo do podaljšanja veljavnosti pogodbe, je bilo v 7. členu določeno, da pripada izvajalcu odškodnina v višini šestkratnika pogodbenega mesečnega zneska.

Razlogi, ki jih uveljavlja revizija 4. Sodbo sodišča druge stopnje izpodbija z revizijo tožeča stranka iz vseh revizijskih razlogov po 370. členu Zakona o pravdnem postopku – ZPP (Uradni list RS, št. 73/07 – ZPP-UPB3, ki se uporablja na podlagi prvega odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku – ZPP-D; Uradni list RS, št. 45/08). Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da zavrne pritožbo tožene stranke in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

5. Revidentka navaja, da je sodišče druge stopnje napačno uporabilo materialno pravo pri tem, ko je štelo, da naj bi bila dogovorjena odškodnina odvisna od vseh predpostavk odškodninske odgovornosti. Edini pogoj za plačilo odškodnine naj bi bil ta, da pogodba ni bila podaljšana. Sodišče druge stopnje naj bi brez opravljene obravnave drugače ugotovilo dejansko stanje in pri tem napačno razlagalo vsebino listin. S tem naj bi zagrešilo tudi bistveno kršitev postopka.

6. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki je v odgovoru predlagala njeno zavrženje oziroma zavrnitev, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu.

Razlogi za ugoditev reviziji 7. Iz pogodbe med pravdnima strankama ne izhaja dolžnost podaljšati pogodbo, vendar je bilo za primer nepodaljšanja dogovorjeno plačilo odškodnine tožeči stranki v višini šestih mesečnih plačil (zadnji stavek 7. člena pogodbe). V postopku se je za sporno izkazalo vprašanje, kaj pomeni plačilo odškodnine.

8. Pritožbeno sodišče je zavzelo stališče, da zapis odškodnina v 7. členu pogodbe pomeni pavšalno oziroma abstraktno odškodnino, za plačilo katere bi morali biti izpolnjeni vsi elementi odškodninske odgovornosti. Morebiten drugačen pomen pogodbene določbe pa bi morala dokazati stranka, ki bi ga zatrjevala (tožeča stranka).

9. Sporne določbe pogodbe se razlagajo skladno z drugim odstavkom 82. člena Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/01 s spremembami – OZ), ki določa, da se ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava, ki so določena v zakoniku. V obravnavani zadevi je skupen namen pogodbenikov ostal nedokazan, saj sta stranki umaknili vse dokazne predloge v zvezi s tem. Kljub temu je določbo 7. člena pogodbe potrebno uporabiti in interpretirati uporabljeni izraz odškodnina. Pri tem ni odločilen njegov pravni pomen, temveč običajni pomen glede na smisel določbe v kontekstu celotne pogodbe. Kot sta navedli že sodišči nižjih stopenj, je bila v 1. členu pogodbe dogovorjena zgolj možnost podaljšanja pogodbe. Nepodaljšanje tako ne pomeni nikakršne kršitve pogodbene obveznosti. Odškodnina v smislu, v kakršnem jo dojema pritožbeno sodišče, zato v nobenem primeru ne bi mogla biti utemeljena, saj nepodaljšanje pogodbe ni škodni dogodek. Dogovora o plačilu odškodnine tako ni logično razlagati na način, da bi se stranki dogovorili nekaj, kar sploh ni mogoče in je v nasprotju z ostalimi določbami pogodbe. Vrhovno sodišče zato ocenjuje interpretacijo pritožbenega sodišča kot materialnopravno zmotno. Ustreznejša je razlaga, da določba predvideva plačilo denarne odmene, kar je pod pojmom odpravnina predvideno ob prenehanju nekaterih dalj časa trajajočih pogodbenih razmerij, npr. pri pogodbi o trgovskem zastopanju v prvem odstavku 833. člena OZ.

10. Plačilo v višini, določeni v 7. členu pogodbe, je torej utemeljeno že na podlagi dejstva, da pogodba o storitvah med pravdnima strankama ni bila podaljšana. Natančno višino „odškodnine“ je ugotovilo že sodišče prve stopnje, stranki pa odločbe v tem delu nista izpodbijali. Vrhovno sodišče je zato reviziji ugodilo in spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (prvi odstavek 380. člena ZPP). Ker je bilo reviziji ugodeno iz navedenih razlogov, se Vrhovno sodišče ni opredeljevalo do ostalih revizijskih očitkov.

11. Izrek o stroških temelji na prvem odstavku 154. člena v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP. Ker tožena stranka v pravdi ni uspela, mora tožeči stranki povrniti potrebne stroške pravdnega postopka. Višino pravdnih stroškov tožeče stranke je sodišče določilo na podlagi priglašenih stroškov, v skladu z Odvetniško tarifo in Zakonom o sodnih taksah, in sicer: 2800 točk za postopek na prvi stopnji, 1000 točk za odgovor na pritožbo ter 1200 točk za revizijo. Skupaj s sodnimi taksami, kilometrino, 2% administrativnimi stroški in 20% DDV znašajo stroški tožeče stranke 4.279,63 EUR. Stroškov poročila stranki sodišče ni priznalo, saj so že zajeti v vrednosti storitve. Tožena stranka sama krije svoje stroške postopka.