Jedro

1. Posledice razdrte pogodbe določa ZOR v 132. členu. Te nastopijo ne glede na morebitno odgovornost ene ali druge pogodbene stranke za razdrtje pogodbe. 2. Če stranka razdrte pogodbe pozneje izpolni obveznost iz pogodbe, to ni izpolnitev pogodbene obveznosti, ker pogodbe ni več.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Stranki spora sta dne 12.4.1991 sklenili na podlagi 1. alinee 48. člena Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (Ur. list RS štev. 5/91...38/94) pogodbo o sofinanciranju novih delovnih mest z namenom zaposlovanja brezposelnih oseb, na podlagi katere je tožeča stranka dodelila toženi stranki nepovratna finančna sredstva v znesku 60.000,00 din (sedaj: SIT).

Zatrjujoč, da tožena stranka ni izpolnila svoje pogodbene obveznosti in sklicujoč se na pogodbena določila je tožeča stranka zahtevala vrnitev dodeljenih finančnih stredstev v revaloriziranem znesku - 97.817,00 SIT s pp.

Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo do višine 60.000,00 SIT, višjega pa je zavrnilo. V pritožbenem postopku je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno, pritožbi tožeče pa je ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu spremenilo tako, da je naložilo toženi stranki še plačilo nadaljnjih 37.817,00 SIT.

Sodbo pritožbenega sodišča izpodbija tožena stranka z revizijo. V njej uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, naj jo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa naj sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

V izpodbijani sodbi je pritožbeno sodišče izhajalo iz predpostavke, da v pogodbi določen rok ni bistvena sestavina pogodbe. Revizijska navedba, iz katere izhaja, kot da bi pritožbeno sodišče odločalo pod predpostavko, da je bil pogodbeno določen rok bistvena sestavina pogodbe, ni točna, zato ne more vplivati na odločitev revizijskega sodišča. Po dejanskih ugotovitvah, ki so bile podlaga za odločanje na pritožbeni stopnji, je dala tožeča stranka toženi stranki dodatni rok za izpolnitev njene obveznosti. Z njim je prvotni rok podaljšala za več kot štiri mesece in pol - do 31.10.1991. Ker je tudi ta potekel, ne da bi tožena stranka izpolnila svojo pogodbeno obveznost, je pravno pravilen zaključek pritožbenega sodišča, da je bila pogodba s potekom dodatnega roka razdrta po zakonu samem (3. odst. 126. člena ZOR v zvezi s 1. odst. 125. člena ZOR). Tudi če je tožena stranka pozneje zaposlila kakšnega delavca, s tem ni (več) izpolnila svoje pogodbene obveznosti, ker pogodbe ni bilo več. Poznejše zaposlitve delavcev zato na odločitev v sporu ne morejo vplivati.

Posledice razdrte pogodbe določa ZOR v 132. členu. Te nastopijo ne glede na morebitno odgovornost ene ali druge pogodbene stranke za razdrtje pogodbe. Ta je lahko pomembna n. pr. za morebitno odškodninsko odgovornost kot nadaljno posledico razdrte pogodbe (primerjaj: 263. člen ZOR). Tožeča stranka pa ne zahteva povrnitve škode, ampak samo vrnitev tistega, kar je izpolnila v okviru svoje pogodbene obveznosti. Zato morebitna okoliščina, da tožena stranka svoje obveznosti ni izpolnila iz objektivnih razlogov, ali iz razlogov na strani tožeče stranke, tudi če bi bilo to res in bi tožena stranka to zatrjevala in tudi dokazovala že v postopku pred sodiščem prve stopnje, na sprejeto odločitev ne bi moglo vplivati.

Slediti tudi ni mogoče revizijski trditvi, da je pritožbeno sodišče kršilo ZOR s tem, da je na pritožbo tožeče stranke sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v zavrnilnem delu tako, da je naložilo toženi stranki plačilo še nadaljnjih 37.817,00 SIT s pp. V čem naj bi bila ta kršitev, tožena stranka ni povedala. Glede na določbo 4. člena pogodbe, ki sta jo sklenili stranki spora in 124. člena ZOR pa do zmotne uporabe določb omenjenega zakona ni prišlo. Upoštevati pa tudi ni mogoče revizijskih navedb, da tožena stranka ni mogla vplivati na oblikovanje pogodbe. Gre namreč za novote, ki v reviziji niso dovoljene (3. odst. 385. člena ZPP), ne glede na to pa toženi stranki ni bilo treba podpisati pogodbe, če se z njenimi določbami ni strinjala.

Glede na navedeno uveljavljani revizijski razlogi niso podani.

Pritožbeno sodišče pri sprejemanju izpodbijane odločbe tudi sicer materialnega prava ni zmotno uporabilo. Zato in ker med postopkom tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, navedenih v 10. točki 2. odst. 354. člena ZPP, je revizijsko sodišče revizijo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).