Jedro

V pospešenem azilnem postopku se lahko odloči že na podlagi prošnje za azil, če je podan kateri izmed razlogov, določenih v 2. odstavku 35. člena ZAzil. V pospešenem azilnem postopku se ne ugotavlja izpolnjevanje pogojev za priznanje azila, ki so določeni v 1. členu ZAzil, pač pa preverja, ali je prosilec spoštoval določbe ZAzil in prepričljivo in verodostojno predstavil razloge, na katerih temelji njegova prošnja, kot mu to nalaga 29. člen ZAzil. Po določbi 156. člena Ustave RS mora sodišče, če pri odločanju meni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, postopek prekiniti in začeti postopek pred Ustavnim sodiščem. Za tako odločitev sodišče ni vezano na predlog strank v postopku, temveč gre za njegovo suvereno ugotovitev in odločitev, niti ni sodišče dolžno v vsakem primeru posebej pojasnjevati, zakaj šteje, da ne gre za situacijo iz citiranega 156. člena Ustave RS.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi 2. odstavka 39. člena Zakona o azilu (ZAzil, Uradni list RS, št. 134/03-UPB, št. 85/05-odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije in št. 51/06-UPB2) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 30.5.2006, s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila prošnjo tožnika za priznanje azila v Republiki Sloveniji kot očitno neutemeljeno na podlagi 1. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil v povezavi z 2. in 5. alineo 36. člena ZAzil, ker je očitno, da je prosilec zavajal oziroma zlorabljal institut azila z lažno predstavitvijo razlogov ter da je prošnjo vložil z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev iz države.

V obrazložitvi izpodbijane sodišče prve stopnje v celoti sprejema dokazno oceno tožene stranke in v skladu z določilom 2. odstavka 67. člena ZUS ne ponavlja razlogov za sodno odločitev. Sodišče prve stopnje ni prekinilo postopka zaradi presoje ustavnosti določila 5. alinee 36. člena ZAzil, kajti če se to določilo uporablja v povezavi z 2. odstavkom 1. člena ZAzil, potem to določilo ni protiustavno oziroma to določilo samo po sebi ni protiustavno, ampak je odvisno od konkretnih okoliščin primera, v konkretnem primeru pa to določilo ni bilo uporabljeno na način, ki bi bil v nasprotju s Konvencijo o statusu beguncev oziroma z določilom 8. člena Ustave RS. Ker je tožena stranka lahko v predmetni zadevi odločila že na podlagi prošnje za azil in tožnikove izjave pred vložitvijo prošnje za azil, ni bila zavezana opraviti postopka po 34. členu ZAzil. Kar zadeva tožbene ugovore glede jezika v postopku in prevoda izpodbijane odločbe, sodišče ponavlja argumentacijo iz predhodnih zadev U 632/2006 z dne 29.3.2006 in U 911/2006 z dne 5.5.2006. Tudi če povzetek obrazložitve v konkretnem primeru ne vsebuje bistvenih elementov, na katerih temelji odločitev, ta procesna napaka ni vplivala na zakonitost in pravilnost odločitve v konkretnem primeru, saj zastopnik tožnika v tožbi ni argumentirano zatrjeval, zakaj je nespoštovanje določila 3. odstavka 32. člena ZAzil v konkretnem primeru imelo vpliv na uresničevanje pravice do učinkovitega pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS, zato je ta tožbeni ugovor neutemeljen. Glede predloga, da sodišče prve stopnje postopek prekine zaradi protiustavnosti določila 3. odstavka 32. člena ZAzil, sodišče pripominja, da se je o tem že izreklo v zadevah, opr. št. U 652/2006 z dne 22.3.2006 ter tudi v tej zadevi stoji na stališču, da so zakonske določbe, ki v zvezi z uporabo jezika v azilnem postopku postavljajo procesne standarde za učinkovit dostop prosilca za azil do upravnega postopka za odločanje o prošnji za azil, določila 2. odstavka 9. člena ZAzil in 12. člena ZAzil, za dostop stranke do učinkovitega pravnega sredstva zoper upravno odločbo je relevantna med drugim tudi določba 3. odstavka 32. člena ZAzil. Jezikovni standard, ki ga ZAzil zahteva zato, da stranke lahko učinkovito zastopajo svoje interese v azilnem postopku, je ta, da prosilec za azil dovolj dobro razume jezik postopka (12. člen ZAzil), ne pa da jezik, v katerem teče postopek, razume in uporablja tako dobro kot materin jezik. Določilo 62. člena Ustave RS, na katerega se sklicuje tožnik, daje stranki pravico, da uporablja svoj jezik in pisavo v postopkih pred organi, ki opravljajo javno službo, če uradnega jezika ne razume (11. člen Ustave), vendar v tem primeru uporablja svoj jezik in pisavo na način, ki ga določa zakon-to pa je v konkretnem primeru po ureditvi o tolmačih, pravnih svetovalcih in prevajanju bistvenih delov odločbe po ZAzil. Zato sodišče prve stopnje ni prekinilo postopka po 156. členu Ustave.

Tožnik v pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ne odgovarja na tožbene argumente. Kadar mora biti v postopku nekaj dokazano oziroma "ugotovljeno s stopnjo gotovosti", zgolj navajanje dvomov v strankine izjave ni dovolj za "ugotavljanje s stopnjo gotovosti", da je stranka lagala in namenoma zavajala. Tovrstne tožbene ugovore tožnika je sodišče prve stopnje ignoriralo. Ne strinja se z argumentacijo sodišča prve stopnje, zakaj le-to ni prekinilo postopka zaradi presoje ustavnosti določila 5. alinee 36. člena ZAzil. Tožba ni zatrjevala, da je šlo za uporabo v nasprotju z Ženevsko konvencijo ali 8. členom Ustave, temveč da je sporna zakonska določba sama po sebi absurdna in protiustavna. Če tujec ne vloži prošnje za azil, bo odstranjen iz države, določba 5. alinee 36. člena ZAzil pa ta normalni, celo bistveni namen vsake prošnje za azil proglaša za zakoniti razlog za zavrnitev te prošnje za azil kot očitno neutemeljene. S tem pa omogoča povsem arbitrarno uporabo tega nejasnega in zakonsko neopredeljenega kriterija, kar je v očitnem nasprotju z načeli pravne države. Izpodbijana sodba je nezakonita, ker ni navedla razumnih in stvarnih razlogov za zavrnitev tožbenega predloga za sprožitev presoje ustavnosti 5. alinee 36. člena ZAzil. Sodišče ni odločalo o protislovni utemeljitvi odločbe in o odločanju po 2. odstavku 35. člena ZAzil po spustitvi v vprašanje iz rednega ugotovitvenega postopka. Tožba je zatrjevala kršitev izrecne zakonske zahteve iz 3. odstavka 23. člena ZAzil, sodišče prve stopnje pa sploh ni ugotavljalo, ali je bila z izpodbijano odločbo ta kršitev storjena ali ne, ampak je le hipotetično zatrdilo, da tudi v primeru take kršitve "ta procesna napaka ni vplivala na zakonitost in pravilnost odločitve v konkretnem primeru". Dokler obstoja in obsega te "procesne napake" sodišče prve stopnje ne ugotovi, tudi ne more ugotavljati, do kakšne mere je lahko vplivala na vsebino sprejete odločitve. Tujcu zakon zagotavlja spremljanje postopka v njemu razumljivem jeziku, s hudo restrikcijo te ustavne pravice z določbo 3. odstavka 23. člena (pravilno 32 člena) ZAzil. Če v postopku niti ta skrajno omejena jezikovna pravica ni spoštovana, je to huda kršitev zakona in ustavne pravice same po sebi, ne glede na njen konkretni vpliv na vsebino sprejete odločitve, na možnost učinkovite pritožbe itd. Pravica iz 3. odstavka 32. člena ZAzil je minimalna pravica, katere nespoštovanje pomeni nezakonitost odločbe, ne da bi bilo treba tožniku dokazovati, kakšen vpliv je imela ta kršitev v konkretnem primeru. Nedopustno je, da sodišča dovoljujejo kršenje te jasne zakonske norme, kar hkrati pomeni očitno kršitev tožnikove ustavne pravice iz 62. člena Ustave. ZAzil je v 12. členu izrecno določil, da se mora prosilcu za azil omogočiti, da postopek spremlja v jeziku, ki ga razume. Iz te načelne zakonske določbe logično izhaja, da iz pojma "spremljati postopek" ne more biti izvzet vrh in zaključek postopka, to je odločba, s katero se postopek konča. V tožbi je bilo jasno poudarjeno, da pomeni taka ureditev kršitev ustavnih pravic iz 22., 25. in 62. člena Ustave. Na nobenega od teh argumentov sodba sploh ne vsebuje nikakršnega odgovora, le ponavlja stare obrazložitve, ki se vsemu temu v celoti izogne.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

O azilu kot posebni obliki zaščite, ki jo država nudi tujcem, se po ureditvi v ZAzil lahko odloča v rednem azilnem postopku (34. člen in 1. odstavek 35. člena ZAzil) ali pa v pospešenem azilnem postopku, ki je po vsebini skrajšani upravni postopek, kakršnega ureja 144. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP-UPB2, Uradni list RS, št. 24/06). V pospešenem azilnem postopku se lahko odloči že na podlagi prošnje za azil, če je podan kateri izmed pogojev, določenih v 2. odstavku 35. člena ZAzil. Po 1. alinei 2. odstavka 35. člena ZAzil pristojni organ prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne, če prošnja temelji na namernem zavajanju ali če se postopek zlorablja, za zavajanje oziroma za zlorabo postopka pa šteje tudi lažna predstavitev razlogov, na katere se prosilec za azil sklicuje, in tudi vložitev prošnje z namenom, da se odloži prisilna odstranitev (2. in 5. alinea 36. člena ZAzil). Tudi po presoji pritožbenega sodišča so bili v obravnavanem primeru podani pogoji za odločanje v pospešenem azilnem postopku.

Po določbi 4. odstavka 29. člena ZAzil mora prosilec za azil sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem in vsa dejstva in okoliščine, ki nasprotujejo prisilni odstranitvi iz Republike Slovenije ali vrnitvi v določeno državo. Prosilec za azil mora predložiti pristojnemu organu vse razpoložljive dokaze, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo za azil oziroma podati verodostojno in prepričljivo obrazložitev vseh razlogov, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo, če dokazov ni. V obravnavani zadevi ni sporno, da je tožnik prišel v Republiko Slovenijo 6.5.2006 na ilegalen način in da je po prijetju povedal policiji, da v matični državi (Kosovo) nima zaposlitve niti hiše, da pa se je zaradi otrok in žene odločil, da si v Italiji poišče službo. Tudi ni sporno, da je naslednji dan, ob podaji prošnje za azil izjavil, da je bil v matični državi preganjan, da so ga preganjali Albanci in da zaradi tega tudi ni dobil službe. Nadalje ni sporno, da je na zaslišanju pred sodiščem dne 19.5.2006 navedel, da je matično državo Kosovo zapustil že pred petimi leti, ko je odšel v Črno goro, nato v Srbijo, zopet v Črno goro in nato še v Bosno in Hercegovino, od koder je prišel v Slovenijo ter da je njegov namen oditi v Italijo, kjer bi on in njegova družina imeli boljše pogoje za življenje. Sporno tudi ni, da je v zvezi z neskladjem svojih izjav navedel v prošnji za azil, da njegova izjava na policiji ne drži, hkrati pa dodal, da je pravilna in da jo je samo nadgradil. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je v obravnavani zadevi pravilno sklepanje tožene stranke in sodišča prve stopnje, da so tožnikove izjave neverodostojne in neprepričljive, torej notranje neskladne glede razloga za zapustitev matične države in da tožnik tega neskladja ni ustrezno pojasnil, čeprav je bil po podatkih upravnih spisov opozorjen na dolžnosti, ki mu jih kot prosilcu za azil nalaga 4. odstavek 29. člena ZAzil. Pritožbeno sodišče zavrača pritožbeni ugovor, da sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi ni odgovorilo na tožbene argumente. Po presoji pritožbenega sodišča izpodbijana sodba vsebuje razloge o odločilnih dejstvih ter odgovore na tožbene navedbe, torej niso bila kršena pravila postopka v upravnem sporu. V zvezi s pritožbenimi ugovori pa navaja še: Iz 22. člena Ustave RS izhaja obveznost sodišča, da vse navedbe stranke vzame na znanje, da pretehta njihovo pomembnost in da se do tistih navedb, ki so za odločitev v zadevi bistvene, v obrazložitvi odločbe tudi opredeli. Pri tem ni vedno nujno, da je opredelitev do navedb stranke izrecna, ampak zadostuje, da odgovor smiselno izhaja iz obrazložitve. Upravno sodišče res ni izrecno odgovorilo na tožnikove navedbe v zvezi z dokazanostjo relevantnih dejstev s stopnjo gotovosti. Vendar iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da v celoti sprejema dokazno oceno tožene stranke ter da iz izpodbijane odločbe izhaja razumna in dovolj celovita dokazna ocena o pomembnih nasprotjih v izjavah tožnika v azilnem postopku, ki jih tožnik tudi ni ustrezno obrazložil. S tem je po presoji pritožbenega sodišča zavrnilo tudi tožbene očitke, da naj bi tožena stranka odločala na podlagi dvomov namesto gotovosti. Z zavrnitvijo takih očitkov pa se strinja tudi pritožbeno sodišče. V obrazložitvi tožene stranke se sicer res pojavljajo tudi navedbe, da gre za sklepanje, dvom ali za utemeljen sum, vendar je tožena stranka v obrazložitev vključila tudi dokazno oceno (4. stran obrazložitve), da številne neskladnosti v tožnikovih izjavah (glede razlogov za zapustitev matične države) zadoščajo za oceno, da je tožnik lažno predstavil razloge za azil, ker pa je sam večkrat povedal, da želi oditi v Italijo zaradi zaposlitve, je očitno tudi, da je prošnjo podal zato, da bi odložil prisilno odstranitev iz Republike Slovenije. Zaradi navedenega so tudi po presoji pritožbenega sodišča podani pogoji za zavrnitev tožnikove prošnje za azil kot očitno neutemeljene po 1. alinei 2. odstavka 35. člena ZAzil v zvezi z 2. in 5. alineo 36. člena ZAzil. Okoliščin, ki bi kazale na to, da bi tožnik lahko razumno opravičil ugotovljeno neskladje, pa tožba niti pritožba ne vsebuje.

Po določbi 125. člena Ustave RS so sodniki pri opravljanju sodniške funkcije neodvisni; vezani so na ustavo in zakon. Po določbi 156. člena Ustave RS mora sodišče, če pri odločanju meni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, postopek prekiniti in začeti postopek pred ustavnim sodiščem. Za takšno odločitev sodišče ni vezano na predlog strank v postopku, temveč gre za njegovo suvereno ugotovitev in odločitev, niti pa ni sodišče dolžno v vsakem primeru posebej pojasnjevati, zakaj šteje, da ne gre za situacijo iz citiranega 156. člena Ustave RS. V primeru, da pri odločanju uporabi določen zakon in se nanj sklicuje, to po presoji pritožbenega sodišča kaže, da sodišče šteje, da ne gre za situacijo iz 156. člena Ustave RS. Glede na navedeno pritožbeno sodišče meni, da izpodbijana sodba glede vprašanj protiustavnosti 5. alinee 36. člena ZAzil ter 3. odstavka 32. člena ZAzil nima s pritožbo očitanih pomanjkljivosti oziroma napak, saj se sodišče prve stopnje ob tem, da se sklicuje na ZAzil, do teh tožbenih ugovorov niti ni bilo dolžno posebej opredeljevati.

Ker je v obravnavanem primeru tožena stranka svojo odločitev oprla na določbe 1. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil v zvezi z 2. in 5. alineo 36. člena ZAzil in po presoji pritožbenega sodišča utemeljeno odločala v pospešenem postopku, kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje, tudi ni utemeljen pritožbeni ugovor o pomanjkljivosti izpodbijane sodbe glede razlogov o tožbenem ugovoru v zvezi s protislovno obrazložitvijo izpodbijane odločbe tožene stranke ter "spustitvijo" v vprašanje, o katerem bi lahko odločala le v rednem ugotovitvenem postopku. Pritožbeno sodišče zgolj pripominja, da je tožena stranka v izpodbijani odločbi sicer res navedla, da ne more upoštevati tožnikovih težav oziroma preganjanja tožnika ter njegove družine s strani Albancev v matični državi, če tam zadnjih 5 let niso niti živeli, vendar pa v zvezi s preganjanjem v obravnavani zadevi ni ugotavljala dejanskega stanja niti ni na to oprla svoje odločitve.

Po določbi 3. odstavka 32. člena ZAzil se spisi v postopku vročajo v jeziku, ki ga prosilec za azil razume, razen sklepov in odločb, ki se vročajo v jeziku, v katerem teče postopek. V jezik, ki ga prosilec za azil razume, se prevedejo le izrek, pravni pouk in kratek povzetek obrazložitve, ki mora vsebovati bistvene elemente, na katerih temelji odločitev. Po presoji pritožbenega sodišča nespoštovanje 3. odstavka 32. člena ZAzil ne pomeni nezakonitosti odločbe, ne da bi bilo treba tožniku dokazovati, kakšen vpliv je imela ta kršitev v konkretnem primeru. Kršitev 3. odstavka 32. člena ZAzil se po presoji pritožbenega sodišča upošteva na ugovor stranke, pri čemer mora slednja poleg obstoja kršitve dokazati in pojasniti še, zakaj je ta kršitev postopka vplivala ali mogla vplivati na odločitev. Sodišče prve stopnje je po presoji pritožbenega sodišča pravilno sklepalo, da zastopnik tožnika v tožbi ni argumentirano zatrjeval, zakaj nespoštovanje določila 3. odstavka 32. člena ZAzil v konkretnem primeru ni vplivalo na uresničevanje pravice do učinkovitega pravnega sredstva iz 25. člena Ustave, zato je utemeljeno zavrnilo ta tožbeni ugovor. Splošen pritožbeni ugovor, da je v tožbi nemogoče ugotoviti in zatrjevati, kakšen je konkreten vpliv na možnost učinkovite pritožbe bil, pa na drugačno odločitev pritožbenega sodišča ne more vplivati.

Ker glede na navedeno niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, ne razlogi, na katere mora paziti sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.