Jedro

Pravilno je zavrnjen zahtevek v tožbi zaradi motenja posesti, če se z restitucijskim zahtevkom tožencu nalaga izgradnja gradbenih del, kar je v izrecnem nasprotju z upravno odločbo o prepovedi gradnje. Takšen restitucijski zahtevek je protipraven in ne more uživati posestnega varstva.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim tožeča stranka zahteva najprej ugotovitev motenja posesti, nato pa vzpostavitev prejšnjega stanja tako, da je tožena stranka dolžna na parceli št. 107 k.o. P., ponovno opažiti jarek v dolžini 5 m in v globino 50 cm enako, kot je opažen preostali del jarka. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da je tožeča stranka dne 9.8.1991 pristopila k opaženju jarka, ki je bil že preje skopan, to pa je storila z namenom, da bi se tam postavila ograja kljub upravni prepovedi. Toženca sta to dejanje opazila in sta opaž še istega dne iz jarka odstranila. Sodišče prve stopnje smatra, da sta toženca ravnala v samopomoči, saj sta s tem ravnanjem preprečila protipravno ravnanje tožeče stranke, ki je pristopila h gradbenim delom kljub upravni prepovedi. Poleg tega pa je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov prišlo do zaključka, da sta bila toženca tudi v posesti jarka in da sta izvrševala tudi po izkopu jarka svojo posest tako, kot je potekala posestna meja tudi pred izkopom jarka. Smiselno torej prvo sodišče zaključuje, da sta ravno tožnika z gradnjo opaža odvzela toženi stranki dosedanjo posest in zato tožnika ne moreta uživati posestnega varstva.

Zoper sklep vlagata tožnika pritožbo, uveljavljata vse razloge iz 353. člena ZPP in predlagata razveljavitev napadenega sklepa ter ponovno obravnavanje pred prvim sodiščem. Bistveno kršitev določb postopka pritožba vidi v tem, ker sodišče ni zaslišalo tožene stranke O. C., kajti ona bi lahko še največ povedala o sami posesti. Tožnik in priče, ki so trdile, da naj bi imel tožnik v posesti sporni del zemljišča, predvsem govorijo o tem, kakšna je bila posest pred izkopanjem jarka. Kakor hitro pa je bil jarek skopan, se je posestno stanje spremenilo in tožena stranka takrat ni zahtevala varstva zaradi motenja posesti z izkopanjem jarka. Posestno varstvo je zamujeno. S tem, ko je bil jarek skopan, je tožeča stranka tudi pridobila posest tega jarka. Tožena stranka pa je nasprotno izgubila posest in sam potek mejnega spora v tem primeru ni pomemben. Tožeči stranki je treba priznati posest na jarku, samo motilno dejanje pa je tudi nedvomno izkazano. Prepoved upravnega organa se nanaša samo na gradnjo, ne pa na posestno stanje in rezultatov upravnega postopka v tem sodnem postopku ni mogoče upoštevati. Ni pogojev za samopomoč, kajti tožeča stranka trdno stoji na stališču, da je bil jarek skopan na njenem zemljišču in sploh ni posegel v zemljišče tožene stranke. Z opaženjem jarka se ni delala nobena škoda niti ni bila povzročena nobena nevarnost za posest tožene stranke in ni pogojev za uporabo določil o samopomoči. Popolnoma izmišljeno in nedokazano je, naj bi imela tožena stranka posest na tem jarku. Samo dejstvo, če neke veje segajo čez mejo, še ne dokazujejo posest na zemljišču. Tudi pobiranje sadja, čeprav bi bilo resnično izkazano, še ne pomeni posesti, da pa bi tožena kosila iz jarka navzven, pa sploh ni verjetno. Pritožba detaljno razčleni vse razloge izpodbijanega sklepa in jih oceni kot nesprejemljive. Meni, da je dejansko stanje popolnoma zmotno ugotovljeno in s tem v zvezi tudi napačno uporabljeno materialno pravo.

Pritožba ni utemeljena.

Ob preizkusu izpodbijanega sklepa sodišče druge stopnje ni ugotovilo bistvenih kršitev določb postopka, na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pa je materialnopravno pravilna odločitev prvega sodišča. Pritožba sicer pravi, da je podana bistvena kršitev določb postopka v tem, ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo toženke O. C. Opustitev dokaza, zlasti pa opustitev dokaza z zaslišanjem strank, ki je itak subsidiarnii dokaz, ne pomeni bistvene kršitve določb postopka, v povezavi z drugimi razlogi bi to lahko pomenilo kvečjemu pomanjkljivo ugotovljeno dejansko stanje. Zatrjevani razlog bistvene kršitve določb postopka torej ni podan.

V postopku je bilo nedvomno ugotovljeno, da je bil skopan jarek na meji med zemljiščama obeh pravdnih strank. Ni še ugotovljeno, ali ta jarek sega preko meje, ali pa je skopan na eni strani meje.

Ugotovljeno je bilo nadalje, da je tožeča stranka želela postaviti ograjo in je v ta namen tudi kritičnega dne pristopila k opaženju tega jarka. Ta svoja dela pa je opravljala v izrecnem nasprotju z upravno prepovedjo, ki ne dovoljuje del v zvezi s postavitvijo ograje, dokler ne bo rešeno razmerje med sosedoma, drugače rečeno, dokler ne bo rešen mejni spor. Kljub tej prepovedi je tožeča stranka pristopila k gradbenim delom, ki so bila v nasprotju z upravno odločbo. Še istega dne sta toženca postavljeni opaž odstranila.

Tožeča stranka pa zahteva sodno varstvo pred odvzemom posesti s tem, ker sta toženca iz jarka odstranila opaž, ki ga je tožeča stranka istega dne zgradila.

Bistvo motenjske tožbe ni v sami ugotovitvi motenja posesti, ampak v restitucijskem zahtevku. Tožeča stranka v tožbi zahteva, da toženca vzpostavita prejšnje stanje, torej da sta dolžna ponovno opažiti jarek v dolžini 5 m in globini 50 cm enako kot je opažen preostali del jarka. To je bistvo motenjske tožbe in samo na takšnem zahtevku ima tožeča stranka pravni interes. Ugotoviti pa je treba, da s takšnim restitucijskim zahtevkom tožeča stranka zahteva od tožencev, da storita nekaj, kar je v izrecnem nasprotju z odločbo državnega organa, konkretno v nasprotju s prepovedjo vsakršne graditve v zvezi z ograjo, dokler ne bo rešeno sosedsko vprašanje. Tožeča stranka torej s tožbo zahteva od tožencev dejanje, ki je protipravno in v nasprotju z odločbo državnega organa. Takšen zahtevek pa ne more biti utemeljen, saj bi ugoditev takšnemu zahtevku pomenila naložitev tožencema, da opravita protipravno in nezakonito dejanje. Že na podlagi tega osnovnega razloga je treba ugotoviti, da je odločitev prvega sodišča, ko tožbeni zahtevek zavrne, pravilna.

Glede na zgoraj navedene razloge niti ni več pomembno ugotavljati, ali je bila tožena stranka v soposesti tega jarka in ali je lahko izvrševala to posest, zato tudi ni razlogov, da bi se sklep moral razveljaviti zaradi dopolnitve dokaznega postopka. Bistvene dejanske okoliščine, ki so podlaga za zavrnitev tožbenega zahtevka, je sodišče prve stopnje ugotovilo, navedene so v dosedaj povedanih razlogih. Na podlagi takšnega dejanskega stanja pa sodišče druge stopnje lahko uporabi drugačno materialno pravo, kot ga je sodišče prve stopnje, ali pa uporabi materialno pravo, katerega prvo sodišče ni uporabilo.

Bistvo je, da je odločitev prvega sodišča pravilna in niti ni pomembno, ali in v kakšnem obsegu naj bi tožena stranka tudi izkopani jarek imela v svoji posesti. Pripomniti je le, da bi v primeru, ko bi bila posest jarka s strani tožene stranke nedvomno dokazana, bilo potrebno uporabiti določilo II. odst. 78. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih. Zgolj dejstvo, da je tožena stranka tolerirala izkop jarka, še ne pomeni, da se je odrekla tudi posesti na tistem delu zemljišča, kjer je bil jarek skopan in kjer naj bi potem še vedno izvrševala posest. Sicer pa ob pravnem stališču, ki ga je zavzelo sodišče druge stopnje in kakršno sledi iz povedanih razlogov, stanje zadnje posesti niti ni več pomembno.

Pritožbo je bilo kot neutemeljeno zavrniti.