Jedro

Zloraba ustavno zagotovljenega sodnega varstva človekovih pravic terja ugotavljanje obstoja dejstev, da so bile uveljavljene z namenom škodovati drugemu procesnemu udeležencu. Dokazno breme nosi domnevni oškodovanec (158. člen ZOR).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem naj bi tožena stranka bila dolžna plačati tožniku odškodnino v znesku 5,993.917 SIT. Pritožbo tožeče stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Tožeča stranka vlaga revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava s predlogom na razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V razlogih izpodbijane sodbe niso navedeni jasni razlogi o odgovoru na vprašanje, ali je toženec vodil upravni in sodni postopek proti spornim gradbenim dokumentom o gradnji bencinske črpalke zaradi dejanske pravovarstvene potrebe, ali pa zato, da bi tožeči stranki škodoval. Ali je procesne pravice praktično sploh možno zlorabiti? Odgovora na to vprašanje ob konkretno ugotovljenih okoliščinah ni. Pri gradnji bencinskih servisov praviloma neposredni mejaši ravnajo na način, ki bi vplival na prestavitev lokacije. S tem zavlečejo gradnjo, vendar pa - ob dejstvu, da nimajo nobenih argumentov proti lokaciji - ravnajo le z namenom škodovati. Tožeča stranka je ugodila vsem razumnim pogojem, ki jih je v upravnem postopku postavil toženec. Slednji kljub temu ravna šikanozno, zlorablja svoje procesne pravice in podaljšuje začetek gradnje. Izpodbijana sodba je zmotno uporabila materialne predpise, ki prepovedujejo zlorabo procesnih pravic.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP, Zakona o pravdnem postopku - 1977).

Revizija ni utemeljena.

Ustava Republike Slovenije zagotavlja sodno varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter pravico do odprave posledic njihove kršitve (četrti odstavek 15. člena). O navedenih pravicah odločajo sodišča ali drugi organi v upravnem postopku ali upravnem sporu (157. člen). Toženčevo nasprotovanje gradnji spornega bencinskega servisa že na načelni ravni spada v okvir uveljavljanja omenjenih pravic. Zloraba teh procesnih pravic pa predpostavlja obstoj ugotovljenih dejstev, ki bi potrjevala, da so bile uveljavljane (tudi) z namenom škodovati drugemu procesnemu udeležencu. Obe sodišči, posebej sodišče prve stopnje, sta obširno, jasno in argumentirano obrazložili, da toženec v upravnem sporu, s katerim je izpodbijal v upravnem postopku pridobljeno lokacijsko dovoljenje za gradnjo bencinskega servisa, ni prekoračil svojih procesnih upravičenj z namenom njihove zlorabe, iz razlogov šikane in izvajanja pritiska, ki bi, z namenom povzročiti toženi stranki škodo, preprečili gradnjo. Ugotovljene dejanske okoliščine so pri odgovoru na vprašanje, ali obstoji odškodninska odgovornost tožene stranke, v celoti upoštevane in v razlogih izpodbijane sodbe jasno predstavljene. Revizijsko stališče, da temu ni tako, ni sprejemljivo. Sodbi nižjih sodišč je možno preizkusiti, saj sta odgovorili na vsa bistvena dejanska in pravna vprašanja.

Bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP zato izpodbijani sodbi, niti sodbi sodišča prve stopnje, ni mogoče očitati.

Revizijsko sodišče se v celoti strinja s pravno razlago, po kateri zatrjevani šikanozni namen vložitve tožbe v upravnem sporu (namen povzročiti tožeči stranki škodo), sodi v presojo obstoja predpostavk klasičnega civilnega delikta, ki pa predvsem predpostavlja protipravnost ravnanja, ki naj bi povzročilo škodo. Trditvena podlaga tožbe meri na obstoj namena tožene stranke, da bi se tožeči stranki povzročila škoda. Zatrjuje se torej najhujša oblika krivde (158. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR), ki pa pravno utemelji stališče, po katerem domnevni oškodovanec, torej tožeča stranka, nosi breme dokazovanja, da je bila škoda povzročena namenoma (obrnjeno dokazno breme glede obstoja krivde je namreč po prvem odstavku 154. člena ZOR določeno le za najlažjo obliko krivde). Obstoja zatrjevane oblike krivde in s tem protipravnosti pa tožeča stranka ni dokazala. Njena stališča so ostala na ravni trditev: toženec naj bi se tako kot drugi neposredni mejaši v podobnih primerih posluževal vseh mogočih procesnih pravic, da bi preprečil gradnjo bencinskega servisa.

Sodišče prve stopnje je obširno obrazložilo obstoj dejanske in pravne podlage, po kateri je toženčeva pravica kot podlaga za procesno ukrepanje proti postopku, ki ga je sprožila tožeča stranka, utemeljena v predpisih, ki urejajo temeljna lastninskopravna razmerja, imisije in pravico do zdravega okolja (5. in 6. stran njenih razlogov). Ni mogoče sprejeti revizijske teze, da tožena stranka ni imela niti dejanske, niti pravne podlage za izražanje svojih nasprotovalnih stališč v upravnem in sodnem postopku, predvsem pa ne teze, da je svoje pravice uveljavila z namenom, da bi tožeči stranki škodovala. Tožeča stranka torej ni dokazala, da bi toženec ne imel na razpolago dejanskih in pravnih razlogov za preprečitev posegov v njegove pravno varovane koristi. Ker to pripelje do sklepanja, da njegovo procesno ravnanje ni vsebovalo namena povzročitve škode, je zaradi izostanka protipravnosti kot elementa odškodninske odgovornosti zaradi civilnega delikta tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnjen.

Zavrnitev neutemeljene revizije temelji na določbi 393. člena ZPP.