Jedro

V ustrezni pedagoški naziv lahko napreduje pedagoški delavec, ki izpolnjuje pogoje predpisane strokovne izobrazbe za delo, ki ga opravlja v času, ko želi napredovati v naziv oziroma če mu zakon dovoljuje opravljanje tega dela.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo zahtevo za napredovanje v naziv svetovalec. V obrazložitvi odločbe navaja, da po 2. členu v zvezi z 9. členom pravilnika o napredovanju v nazive v osnovnem in srednjem šolstvu (v nadaljevanju: pravilnik, Uradni list RS, št. 39/92, 42/92 in 54/93) lahko napreduje v naziv pedagoški delavec, ki ima strokovno izobrazbo, določeno z zakonom. Tožnik pogoja izobrazbe ne izpolnjuje, saj ima višješolsko izobrazbo s strokovnim nazivom predmetnega učitelja matematike in fizike, opravlja pa dela in naloge učitelja matematike t.j. splošnoizobraževalnega predmeta v srednji šoli, za katere se zahteva visoka strokovna izobrazba ustrezne smeri (1. odstavek 175. člena zakona o usmerjenem izobraževanju, v nadaljevanju: ZUI, Uradni list SRS, št. 11/80). Ker tožnik do uveljavitve ZUI ni opravljal sedanjega vzgojnoizobraževalnega dela najmanj 15 let, ne izpolnjuje pogoja iz 226. člena navedenega zakona, da bi lahko kljub neustrezni izobrazbi še naprej poučeval. Tožnik v tožbi navaja, da je za zaprošeni naziv svetovalec izpolnil vse pogoje kot delavec v vzgoji in izobraževanju v osnovni šoli. Meni, da mu ta naziv gre, ne glede na to, da je sedaj zaposlen v srednji šoli. Pravilnik ne določa, da ne more napredovati v ustrezni naziv pedagoški delavec, ki izpolnjuje pogoje za napredovanje v naziv v osnovnem izobraževanju, čeprav je v času postopka zaposlen v srednji šoli. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in spremeni izpodbijano odločbo tako, da ugodi njegovi zahtevi oziroma podrejeno, da izpodbijano odločbo odpravi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka navaja, da se izpolnjevanje pogojev za napredovanje v naziv pedagoškega delavca ugotavlja v povezavi z njegovim vzgojnoizobraževalnim delom, ki ga dejansko opravlja v času, ko zahteva napredovanje. Predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Tožnik ne izpodbija odločilne dejanske ugotovitve, da ima višješolsko izobrazbo in da sedaj poučuje matematiko v srednji šoli (gimnaziji in srednji ekonomski šoli). Tožena stranka pravilno ugotavlja, da v posamezni naziv lahko napreduje tisti, ki poleg ostalih pogojev ima tudi strokovno izobrazbo, določeno z zakonom, kakor tudi tisti, ki sicer nima strokovne izobrazbe v skladu z zakonom, pa mu zakon dovoljuje opravljanje vzgojnoizobraževalnega dela (2. in 9. člen pravilnika). Učitelj splošnoizobraževalnih predmetov v srednji šoli, med katere sodi tudi matematika, kar ni sporno, mora imeti visoko izobrazbo ustrezne smeri (175. člen ZUI in 1. odstavek 65. člena zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja, Uradni list RS, št. 12/91). Tožena stranka pravilno ugotavlja, da tožnik nima predpisane strokovne izobrazbe. Pravilno tudi zaključuje, da v obravnavani zadevi ne gre za izjemo, predvideno v 9. členu pravilnika, ker tožniku zakon ne dovoljuje opravljanja vzgojnoizobraževalnega dela v srednji šoli, saj do uveljavitve ZUI ni opravljal tega dela najmanj 15 let (1. odstavek 226. člena). Na tako ugotovljeno dejansko stanje je tožena stranka pravilno uporabila materialno pravo. Praviloma namreč lahko napreduje v naziv pedagoški delavec, ki med drugim ima tudi strokovno izobrazbo, določeno z zakonom (2. člen) oziroma izjemoma, če nima predpisane strokovne izobrazbe, in mu zakon dovoljuje opravljanje vzgojnoizobraževalnega dela (9. člen). Predpisana strokovna izobrazba oziroma izjema je vezana na delo, ki ga opravlja pedagoški delavec, ko želi napredovati v določeni naziv in ne na delo, katero je opravljal v preteklosti. Zato se tožnik ne more uspešno sklicevati na to, da je izpolnil pogoje za napredovanje v naziv, ko je bil zaposlen na osnovni šoli. To bi bila namreč izjema od postavljenega pravila, ki bi morala biti v pravilniku določena, tožnik pa že sam ugotavlja, da pravilnik kaj takega ne določa. Izpodbijana odločba je torej zakonita, zato je sodišče neutemeljeno tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, katerega je skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije.