Jedro

Predloženi PGD predvideva vrsto tehničnih rešitev, ki naj bi zagotavljale požarno odpornost, v čem naj bi bila takšna rešitev v nasprotju s predpisi, pa tožniki ne navajajo, niti ne navajajo, da bi kaj takega izhajalo iz predloženih izvedenskih mnenj.

Iz študije osončenja, ki je sestavni del vodilne mape, izhaja, da se po nameravani gradnji ne bodo poslabšali pogoji osončenja na objektu tožnikov. Toženka to ugotovitev dopolnjuje še s splošno znanim dejstvo, da glede na to, da ni sporno, da predvideni objekt leži severno od objekta, katerega solastniki so tožniki, na njihovi nepremičnini ni mogoče pričakovati povečanja zasenčenja objekta.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Upravna enota Jesenice je investitorki A.A. (v tem upravnem sporu prizadeti stranki) dovolila odstranitev objekta, rekonstrukcijo, spremembo namembnosti in nadzidavo manj zahtevnega objekta „Pikova dama“ na zemljišču parc. št. 514/8, 514/15 in 514/16, vse k.o. ... pod pogoji, navedenimi v izreku gradbenega dovoljenja.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja v območju urejanja J2/C1-SB izdelan v skladu s 6. členom Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za mesto Jesenice (planska celota J1, J2, J3 in J4) (Uradni list RS, št. 131/2004, 27/2005, 88/2007, 18/2009, v nadaljevanju Odlok o PUP), po katerem so v območjih za centralne dejavnosti (C) dopustne tudi terciarne dejavnosti, kamor sodi lekarniška dejavnost, in stanovanja. Projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja je skladen tudi s 1. odstavkom 7. člena Odloka o PUP, ki določa, da so gradnje objektov, dozidave, nadzidave, rekonstrukcije, adaptacije in spremembe namembnosti dopustne na stavbnih zemljiščih, ki imajo zagotovljeno vsaj minimalno oskrbo: to je dovoz na javno cesto, priključek na javno vodovodno omrežje, priključek na javno kanalizacijsko omrežje, priključek na javno elektroenergetsko omrežje ter zagotovljen odvoz smeti in odpadkov.

Ker gre v obravnavanem primeru za odstranitev objekta, rekonstrukcijo objekta, nadzidavo objekta ter za spremembo namembnosti objekta terciarne dejavnosti (v objektu je bila prej gostinska dejavnost), je projekt skladen tudi z 10. členom Odloka o PUP, ki določa, da se v ureditveni enoti stanovanjski bloki, stolpiči in stolpnice (SB) za objekte terciarnih in kvartarnih dejavnosti dopušča vzdrževalna dela, adaptacije, rekonstrukcije, dozidave in nadzidave, sprememba namembnosti objektov ali delov objekta za oskrbne in storitvene dejavnosti ter druge terciarne in kvartarne dejavnosti in odstranitve objektov. Ker je po 18. členu Odloka o PUP poleg predpisanih dopustnih višin za posamezne vrste objektov treba upoštevati tudi vertikalni gabarit naselja oziroma zaselka, tako, da novi objekti po višini ne izstopajo iz celotne podobe naselja, kljub temu, da se bo predvideni objekt nadzidal za polno etažo ter servisnimi prostori in dvigalom, še vedno predstavlja manjšo etažnost in višino, kot jo imajo sosednji objekti. V obravnavanem primeru obstoječi objekt leži na parceli št. 514/8 k.o. ..., ki predstavlja fundus objekta, gradbeno parcelo pa sestavljajo parcele s številkami 514/15, 514/16 in 514/8, vse k.o. ... Gradbena parcela leži znotraj parcele 514/14 k.o. ..., ki je v občinski lasti ter je klasificirana kot javna pot in rezervirana za javna parkirišča, se normalno uporabo, vzdrževanje objekta in vse spremljajoče prostorske potrebe objektu neposredno zagotavlja na obkrožujočih javnih površinah, kar je v skladu z 4. odstavkom 39. člena Odloka o PUP. Ker Odlok o PUP za območje J2/C1-SB odmika od sosednjih objektov ali parcelnih mej ne predpisuje, se v postopku izdaje dovoljenja soglasje lastnikov sosednjih zemljišč ni zahtevalo. Ker so bila po mnenju prvostopenjskega organa iz priloženega PGD razvidna vsa dejstva, ki so potrebna za odločitev o zahtevku, upravni organ ni posebej opravljal ogleda.

Glede pripomb o poslabšanju požarne varnosti prvostopenjski organ pojasnjuje, da je prizadeta stranka vlogo dopolnila s spremembo PGD, iz katere izhaja, da gre za požarno manj zahtevno stavbo, projektirano v skladu s tehnično smernico iz 7. člena Pravilnika o požarni varnosti v stavbah (Uradni list RS, št. 31/2004, 10/2005, 83/2005, 14/2007). Odmik med obravnavanim objektom in parcelo v lasti tožnikov znaša manj kot 5 m (minimalni odmik znaša 2,67 m), zato je predložen PGD, ki predvideva celotno fasadno steno na južni strani iz materialov z odzivom na ogenj A1 ali A2, tako, da zagotavlja požarno odpornost (R)EI 60 – nosilni zidovi REI 60, okna in vrata v tej steni pa EI 60, skladen s Tehnično smernico TSG – 1 – 001:2007. Vsa okna so predvidena kot požarna, v fiksni izvedbi, vrata pa morajo imeti samozapiralo. Zato prvostopenjski upravni organ ni posebej imenoval izvedenca za požarno varnost, kot so predlagali tožniki.

Glede pripomb o zmanjšanju osončenja prvostopenjski organ pojasnjuje, da vsebino PGD predpisuje Pravilnik o projektni dokumentaciji (Uradni list RS, št. 55/2008), ki določa, da se od vseh bistvenih zahtev samo pri zagotavljanju izpolnjevanja bistvene zahteve „varnost pred požarom“ upoštevajo tudi čim manjši vplivi na sosednje objekte, vse ostale zahteve pa mora izpolnjevati samo stavba, ki je predmet PGD (4. člen Pravilnika o projektni dokumentaciji). V zvezi z ugovorom tožnikov je bila v postopku izdelana študija osončenja, ki je sestavni del vodilne mape in iz katere je razvidno, da se po nameravani nadzidavi ne bodo poslabšali pogoji osončenja objekta v solasti tožnikov. Dodaja še, da na severni zemeljski polobli zaradi navidezne poti sonca sence padajo od juga proti severu in ne obratno, zato ni mogoče pričakovati povečanja zasenčenja parcele št. 514/5 k.o. ..., saj predvideni objekt leži severno od objekta na zemljišču tožnikov. Zato tožniki s svojimi navedbami niso izkazali prekomernih vplivov osončenja predvidenega objekta na njihov objekt. Kar se tiče navedb, da del gradbišča predstavljajo tudi parcele št. 514/14, 514/13 in 512/5, vse k.o. ..., in da je treba dopolniti projektno dokumentacijo s tem zahtevkom in izkazati pravico graditi tudi na teh parcelah, prvostopenjski upravni organ pojasnjuje, da vodilna mapa obsega tudi grafični prikaz območja gradbišča, v spisu pa se nahaja overjena prodajna pogodba, sklenjena med Občino ... (kot prodajalko) in prizadeto stranko (kot kupovalko), po kateri prodajalka kupovalki med drugim na predmetnih parcelah dovoljuje izvedbo gradbenih del na območju gradbišča. Po 56. členu Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 110/02 in naslednji, v nadaljevanju ZGO-1) za zemljišča, na katerih je predvidena ureditev gradbišča samo za čas gradnje, notarsko overjeni pogodbi ni potrebno priložiti kopije predloga za vpis pogodbe v zemljiško knjigo s podatkom o zemljiškoknjižni plombi pod katero se vodi predlog. Iz zemljiškoknjižnega izpiska pa je tudi razvidno, da je pri zemljišču parc. št. 514/5 k.o. ... v korist zemljišča parcela št. 514/8 k.o. ... vknjižena služnostna pravica položitve in vzdrževanja NN elektro kablovoda, kanalizacije in TK telesata. Zato ima prizadeta stranka tudi na zemljišču, ki je v solasti tožnikov, služnostno pravico za položitev in vzdrževanje omenjenih vodov, s čimer je izkazana pravica graditi. Opredelitev zahtevnosti objekta kot manj zahtevnega objekta iz 1. točke izreka tega dovoljenja temelji na Uredbi o vrstah objektov glede na zahtevnost (Uradni list RS, št. 37/2008), navedba klasifikacije objekta iz 1. točke izreka tega dovoljenja pa na Uredbi o uvedbi in uporabi enotne klasifikacije vrst objektov in o določitvi objektov državnega pomena (Uradni list RS, št. 33/03 in 78/05).

Drugostopenjski upravni organ je pritožbo tožnikov zavrnil. Navedel je, da iz podatkov razpoložljive spisovne dokumentacije izhaja, da je prvostopenjski organ stranke v postopku na pravilen način seznanil z obravnavano gradnjo in jim tudi dal možnost podajati mnenja in pripombe. Iz prodajne pogodbe z dne 18. 12. 2008, sklenjene med Občino ... in prizadeto stranko, nedvomno izhaja, da je bila v korist zemljišča parc. št. 514/8 k.o. ... med drugim ustanovljena pravica služnosti za dostop oziroma dovoz po parcelah št. 514/13, 514/14 in 512/5, vse k.o. ..., po parcelah št. 514/14 in 512/5, obe k.o. ..., služnost izvedbe dostopa oziroma po sistemu „drive in“, kot tudi, da prodajalka kupovalki na parcelah št. 514/13, 514/14 in 512/5, vse k.o. ..., dovoli tudi vzdrževanje obravnavanega objekta. Zadoščeno je tudi zahtevi iz 42. člena Odloka o PUP glede parkirnih površin, po katerem se mora za gradnjo novih stanovanj zagotoviti dve parkirni mesti na stanovanje, saj je za obravnavani objekt predvidenih šest parkirnih mest in dodatno parkirno mesto za invalide.

V zvezi s pritožbeno navedbo o nedovoljeni gradnji na meji z zemljiščem parc. št. 514/14 k.o ... in nepridobitvi soglasja zaradi odmika obravnavne gradnje od sosednjega zemljišča, pritožbeni organ tožnikom pojasnjuje, da sosedje oziroma lastniki sosednjih zemljišč lahko varujejo svoje koristi v okviru pogojev, ki jih določa prostorski izvedbeni akt oziroma v okviru izpolnjevanja javnopravnih pogojev. Veljavni Odlok o PUP v 1. odstavku 19. člena res določa, da je gradnja na parcelni meji dopustna le v primeru gradnje objektov v območjih ohranjene značilne strnjene zazidave ob ustrezni ureditvi strešnih odtokov, snegolovov in v območjih, kjer regulacijska in gradbena linija sovpadata, ter v 2. odstavku istega člena, da je odmik od sosednje parcelne meje lahko tudi manjši od predpisanega ob predhodnem pisnem soglasju soseda in da se tako dogovorjeni odmik v tem primeru določa oziroma meri od najbolj izpostavljenega roba objekta, vendar v konkretnem primeru ne gre za novo gradnjo, pač pa za nadzidavo. Horizontalni gabariti objekta so že obstoječi. Iz tehničnega poročila Načrta arhitekture – načrt gradnje izhaja, da je v okviru odstranitve obstoječega objekta na zemljišču parc. št. 514/8 k.o. ... predvidena ohranitev obodnih sten kleti objekta in da bo tlorisni gabarit rekonstruiranega objekta enakih dimenzij, kot odstranjeni objekt (13,35 m x 20,14 m). Gre torej za izrabo prostora nad obstoječimi zunanjimi zidovi objekta in ne za novogradnjo v odnosu do sosednjih zemljišč. V tem smislu določb o potrebnih odmikih v zvezi z nadzidavo oziroma rekonstrukcijo ni potrebno upoštevati.

V zvezi z vprašanjem požarne varnosti pritožbeni organ navaja, da iz razpoložljive dokumentacije izhaja, da je prizadeta stranka prvotno predloženi projekt, katerega del je tudi zasnova požarne varnosti iz aprila 2009, dopolnila s spremembo požarne varnosti iz oktobra 2009 in januarja 2010. Po podatkih slednje gre za požarno manj zahtevno stavbo, projektirano v skladu s tehnično smernico iz 7. člena Pravilnika o požarni varnosti v stavbah (Uradni list RS, št. 31/2004, 10/2005, 83, 2005 in 14/2007), ki vsebuje zahteve iz Pravilnika o požarni varnosti v stavbah (kot to izhaja iz seznama izdanih tehničnih smernic, Uradni list RS, št. 46/2009), in sicer tehnično smernico TSG – 1 – 001:2007 požarna varnost v stavbah. Prvostopni organ je pravilno ugotovil, da je treba pri ugotavljanju zadoščenosti pogojem glede varnosti pred požarom zasledovati odmike stavb od sosednjih parcel in ne od sosednjih stavb, pri čemer morajo biti za omejitev širjenja požara pri določenem zahtevanem odmiku od parcelne meje zagotovljene požarne lastnosti zunanje stene objekta. Tehnična smernica pri odmiku od parcelne meje od 0 do 5 m zahteva, da je zunanja stena stavbe iz materialov z odzivom na ogenj razreda A1 ali A 2 in je požarno odporna (R)EI 60, čemur je v konkretnem primeru zadoščeno, kar izhaja iz podatkov predložene zasnove požarne varnosti.

Kar zadeva pripombe tožnikov glede zmanjšanja osončenja pa pojasnjuje, da v konkretnem primeru veljavni Odlok o PUP ne določa posebnih pogojev v tej zvezi, sicer pa je bila v zvezi s tem ugovorom strank že v postopku, vodenem na prvi stopnji, predložena dopolnitev projekta št. 03 z dne 2010, z grafičnim prikazom senc zaradi obstoječega objekta in grafičnim prikazom senc zaradi predvidenega objekta, po podatkih katere je v tem primeru nedvomno zadoščeno tudi zahtevam o minimalnem trajanju osončenja bivalnih prostorov, kot to določa Obvezno navodilo o minimalnih pogojih pri pripravi prostorskih izvedbenih aktov, ki ga je izdal Republiški sanitarni inšpektorat. Pravilna pa je tudi ugotovitev prvostopnega organa, da (glede na to, da na severni zemeljski polobli zaradi navidezne poti sonca sence padajo od juga proti severu) ni mogoče pričakovati povečanja zasenčenja objekta v solasti tožnika, ker predvideni objekt leži severno od njihovega objekta.

Tožniki se s tako odločitvijo ne strinjajo in v obširni tožbi navajajo, da sta izpodbijani odločbi nepravilni in nezakoniti, obremenjeni z absolutnimi bistvenimi kršitvami določil postopkovnega prava, zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja pa je tudi nepravilno uporabljeno materialno pravo.

Navajajo, da je obravnavani objekt postavljen na parcelno mejo in je odmik od parcele št. 514/14 k.o. ... ničen, kar je v nasprotju z določilom 19. člena Odloka o PUP. Nezakonita in nepravilna je ugotovitev toženke, da ne gre za novo gradnjo. Zmotno je stališče upravnih organov glede dostopa nepremičnin v lasti prizadete stranke do javne ceste v okviru zagotavljanja minimalne komunalne oskrbe, po katerem meni, da slednjega predstavlja zemljišče parc. št. 514/14 v lasti Občine ... To zemljišče namreč ne predstavlja javnega dobra, zato bi morala prizadeta stranka na njem pridobiti ustrezno služnostno oziroma drugo pravico in le to izkazati z ustreznim dokazilom. Poleg tega se organ z dejansko rabo navedenega zemljišča sploh ni ukvarjal. Le to bi lahko ugotovil na predlaganem ogledu. Zato je sporna tudi opredelitev, ki ne temelji na ugotovljenem dejanskem stanju, da naj bi bila gradbena parcela obkrožena z javnimi površinami funkcionalnega zelenja in javnimi parkirišči. Tožniki ves čas zatrjujejo, da gradbena parcela v lasti prizadete stranke ni obkrožena z javnimi površinami, saj sta parceli št. 514/14 in 514/13, obe k.o. ..., v lasti Občine ... in ni nikakršnega dokaza, da bi bili opredeljeni kot javni površini. Zato dovoz in dostop do zemljišča parc. št. 514/8 k.o. ... po navedenih parcelah ni pravno urejen na način, kot ga določa zakon, prizadeta stranka pa ni izkazala pravice graditi.

Vsekakor pa dostopa oziroma dovoza in parkiranja ni mogoče šteti kot normalno rabo oziroma vzdrževanja objekta, katerega gradnja je predvidena, ker namerava prizadeta stranka v gornji etaži zgraditi najmanj dve stanovanji. Ker prizadeta stranka za lastnike oziroma uporabnike ni zagotovila ustreznega števila parkirnih mest za njihove potrebe in ker nima dostopa z javne ceste do gradbene parcele, tudi tem stanovalcem ne bo mogla zagotoviti dovoza in parkiranja na lastnem zemljišču, na drugih pa take pravice nima izkazane. Če je parcela št. 514/14 k.o. ... res javna pot, potem je izgradnja prometnega režima „drive in“ iz tega razloga nedopustna, kajti atribut javnosti te poti zagotavlja, da ga lastnik sosednjega zemljišča ne more spremeniti v zasebni dovoz do njegove nepremičnine. Poleg tega je dejansko stanje sedaj tako, da uvažanje po parceli 512/5 k.o. ... sploh ni mogoče, kar pomeni, da bo prizadeta stranka dovoz na cesto morala še zgraditi. Ugotoviti je potrebno, da prizadeta stranka nima pridobljene in ustrezno izkazane pravice graditi dovozne poti za sistem „drive in“ niti na parceli št. 512/5 k.o. ..., niti na parceli št. 514/14 k.o. ... Zato ni mogoče uporabiti določila 56. člena ZGO-1, na katerega se sklicuje upravni organ. V kolikor bo prizadeta stranka zgradila dovoz s sistemom „drive in“ po parcelah št. 512/5 in 514/14, obe k.o. ..., bo šlo brez dvoma za gradnjo na tujem zemljišču, brez ustrezno izkazane pravice investitorja za gradnjo. Ker pa bo šlo za javno cesto, saj sistem „drive in“ omogoča uvoz vsakemu uporabniku lekarniških storitev, bo le ta morala biti zgrajena po predpisih o javnih cestah.

Nelogična je tudi ugotovitev toženke, ko v 1. točki izreka izpodbijane odločbe navaja, da obravnavano zemljišče meji na javno cesto R3637, ki poteka po parcelah 514/13 in 15/14, obe k.o. ..., medtem ko v obrazložitvi navaja, da parcela št. 514/14 k.o. ... predstavlja javno pot in je rezervirana za javna parkirišča. Sklenjena pogodba, na katero se sklicuje drugostopenjski organ, ne zadošča potrebam zagotovitve sistema „drive in“, ki ga je šele potrebno zgraditi. O dokaznem predlogu, da se opravi ogled na kraju samem, pa prvostopni upravni organ ni odločil. V upravnem postopku so tožniki predložili dve izvedeniški mnenji sodnih izvedencev B.B. in C.C., ki sta vprašanje požarne varnosti izpostavila kot izrecno sporno. Tožniki so zato predlagali postavitev izvedenca s področja požarne varnosti glede ugotovitve, ali je investitor dejansko izpolnil vse predpisane zahteve, ki jih predvideva veljavna zakonodaja, v korist varovanja javnega interesa. Prvostopni organ glede predloženih izvedenskih mnenj ni opravil nobene dokazne ocene, niti ni teh dokazov zavrnil. Opredelil se je le do trditev investitorja in jim brez ustreznega strokovnega znanja sledil. Tako je vsebinsko odločil glede vprašanj, za katere so tožniki pravočasno in utemeljeno predlagali angažiranje strokovnjakov ustrezne stroke. Stališče prvostopenjskega organa, da gre za požarno manj zahtevno stavbo, je napačno in neutemeljeno. Splošno znano je, da se v lekarnah nahajajo vnetljive snovi, v gornji etaži pa naj bi se izvedla stanovanja. Področja varstva pred požarom in presoja organa o tem, ali je investitor dejansko izpolnil vse predpisane zahteve, ki jih predvideva veljavna zakonodaja, predstavlja varovanje javnega interesa. Pravilnost PGD projekta v delu požarne varnosti je dolžan dokazati investitor. V zvezi s požarno varnostjo menijo tudi, da je bil nepravilno ugotovljen odmik predvidenega objekta od njihove parcelne meje in sicer 2,67 m. Minimalni odmik po njihovem ni večji od dveh metrov.

Do kršitev pa je prišlo tudi pri odločanju o vprašanju odvzema narave svetlobe in osončenja v posledici gradnje objekta. Prizadeta stranka je vložila odgovor na pritožbo, kateremu je priložila graf osončenja, ki predstavlja nov dokaz in zato ni dovoljen. Tožnikom v pritožbenem postopku odgovor na pritožbo s prilogo ni bil predložen. Razlogi izpodbijane odločbe so zmotni in neobrazloženi. Toženka v izpodbijani odločbi navaja trajanja osončenja bivalnih prostorov, brez izvedbe kakršnegakoli dokaza na pritožbeni stopnji, kar je nezakonito. Z meritvami to ni bilo ugotovljeno, trditve pa so postavljene na pamet. Prav tako pa nimajo nobene podlage in so neutemeljeni tudi razlogi izpodbijanih odločb, da ni izgube svetlobe na objektu zaradi severno ležečega novega objekta. Iz predloženih izvedeniških mnenj izhaja, da bi tožniki v primeru predmetne gradnje izgubili najmanj 25 % osvetljenosti bivalnih prostorov. Varovanje zdravja je nedvomno v javnem interesu, zaradi česar bi moral upravni organ temu vprašanju posvetiti več pozornosti. Tožniki so ves čas zatrjevali in dokazali, da predvidena gradnja gornje etaže predstavlja bistven vpliv na zmanjšanje osončenje njihovih nepremičnin. S tem sta organa kršila določila „zakona o izvajanju dokaznega postopka ter izvedbi dokazne ocene“. Glede na navedeno predlagajo, da sodišče po opravljeni glavni obravnavi, na kateri naj jih zasliši in izvede ostale predlagane dokaze, in sicer dokaz s postavitvijo izvedenca za področje požarne varnosti, ogledom na kraju samem, vpogledom v upravni spis, izpodbijano odločbo in odločbo drugostopenjskega organa odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek, toženki pa naloži, da je dolžna tožnikom povrniti stroške postopka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka je sodišču dostavila upravne spise, ki se nanašajo na obravnavano zadevo. Sodišču je predlagala, naj tožbo zavrne, vsebinsko pa nanjo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče uvodoma navaja, da se v celoti strinja s pravnimi in dejanskimi razlogi za odločitev, ki sta jih v obrazložitvi svojih odločb navedla upravna organa obeh stopenj, da so za izdajo predmetnega gradbenega dovoljenja izpolnjeni vsi pogoji iz 66. člena ZGO-1. Obrazložitev izpodbijane odločbe je popolna in jasna, zato sodišče nima nikakršnih pomislekov glede zakonitosti izdanega gradbenega dovoljenja.

Še zlasti teh pomislekov nima z vidika varstva pravic in pravnih interesov tožnikov, ki so jih ti v skladu z določbo 43. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in naslednji, v nadaljevanju ZUP) varovali v postopku kot stranski udeleženci, ki jim je bil navedeni procesni položaj priznan kot lastnikom zemljišča v vplivnem območju gradnje in na katerem so predvideni priključki na gospodarsko javno infrastrukturo. Kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijane odločbe, je bila njihova nepremičnina parc. št. 514/5 k.o. ... prikazana v projektni dokumentaciji kot del vplivnega območja in kot nepremičnina, na kateri so predvideni priključki na gospodarsko javno infrastrukturo.

Navedeno pomeni, da lahko tožniki varujejo svoje pravice in pravne koristi, ki so vezani na njihovo nepremičnino, zaradi katere so dosegli položaj stranskega udeleženca, in vplivov nanjo. To izhaja iz določbe prvega in drugega odstavka 43. člena ZUP, po katerih oseba vstopi v postopek kot stranski udeleženec zaradi varstva svojih pravnih koristi, te pa so neposredne, na zakon ali drug predpis oprte osebne koristi, torej ne javne ali koristi tretjih oseb. Enako velja tudi za tožbene ugovore, ki jih lahko stranski udeleženec kot tožnik učinkovito uveljavlja v upravnem sporu, v katerem se po prvem odstavku 2. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in naslednji, v nadaljevanju ZUS-1) odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj. Taka razlaga določb 43. člena ZUP temelji tudi na ustaljeni upravnosodni praksi Upravnega sodišča RS (npr. sodba I U 2171/2009 z dne 6.5.2010).

Navedeno pomeni, da bi tožniki v tem upravnem sporu uspeli in dosegli odpravo izpodbijanega gradbenega dovoljenja, v ponovnem postopku pa zavrnitev zahteve za njegovo izdajo le, če bi gradnja objekta v nasprotju s predpisi posegla v njihove pravno priznane pravice in interese, v konkretnem primeru torej z vidika varstva pred nedovoljenimi vplivi načrtovanega objekta nanje oz. na njihovo nepremičnino (npr. s prekomernim- nedopustnim osenčenjem).

V obravnavanem primeru iz tožbenih ugovorov, ki se nanašajo na vprašanja izpolnjevanja pogojev za gradnjo glede zagotovljenosti minimalne komunalne oskrbe objekta v zvezi z dostopom do javne ceste po občinskem zemljišču (parc. št. 514/14 k.o. ...), zagotovitve javnih površin za normalno uporabo, vzdrževanje objekta in vse spremljajoče dejavnosti, vključno z zagotovitvijo zadostnega števila parkirnih mest na občinskih parcelah (parc. 514/13 in 514/14, obe k.o. ...), izkazanosti pravice graditi na občinskih parcelah (parc. št. 512/5 in 514/14, obe k.o. ...), skladnosti načrtovane gradnje z izvedbenim prostorskim aktom, kar se tiče odmika od občinske parcele št. 514/14 k.o. ..., ni razvidno, da so usmerjeni v vzpostavitev oziroma ohranitev pravno varovanega položaja tožnikov kot lastnikov nepremičnine v vplivnem območju gradnje.

Zato z navedenimi ugovori, s katerimi izpodbijajo ugotovitve, da ima prizadeta stranka zagotovljeno vsaj minimalno oskrbo, kar se tiče dostopa do javne ceste, da je nameravana gradnja v skladu z izvedbenim prostorskim aktom tudi glede dovoljenega odmika od občinske parcele št. 514/4 k.o. ..., da so na predvidenem objektu zagotovljene javne površine za normalno uporabo, vzdrževanje objekta in vse spremljajoče dejavnosti, vključno za zagotovljenim zadostnim številom parkirnih mest ter da je izkazana pravica graditi tudi na občinskih parcelah št. 512/5 in 514/14, obe k.o. ..., varujejo le javni interes, za kar pa glede na gornjo obrazložitev kot stranski udeleženci v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja nimajo pravne podlage. Sodišče se zato do teh tožbenih navedb ni podrobneje opredeljevalo, ponovno pa pripominja, da je to podrobno storila toženka. Sodišče zato tudi ni presojalo tožbenega ugovora, da upravni organ druge stopnje ni pravilno ugotovil, da v obravnavanem primeru ne gre za novogradnjo saj se ta ugovor po vsebini nanaša le na odmik od občinske parcele št. 514/14 k.o. ... Tožniki ob tem ne navedejo, da bi imela sporna opredelitev vrste gradnje kakršenkoli vpliv na njihov položaj kot lastnikov nepremičnine v vplivnem območju gradnje.

Tudi pri izpolnjevanju pogojev požarne varnosti gre pretežno za varovanje javnega interesa, kar tožniki v tožbi pravilno ugotavljajo.

Ne glede na to tožniki zgolj s pavšalnimi tožbenimi navedbami, da je vprašanje požarne varnosti ves čas postopka sporno, kar po njihovih navedbah izhaja tudi iz izvedeniških mnenj, ki so jih vložili v spis v upravnem postopku, pri sodišču niso vzbudili dvoma v ugotovitev toženke, da je v obravnavanem primeru zadoščeno tehnični smernici iz 7. člena Pravilnika o požarni varnosti v stavbah (Uradni list RS, št. 31/2004 in naslednji), ki vsebuje zahteve iz Pravilnika o požarni varnosti v stavbah (kot izhaja iz Seznama izdanih tehničnih smernic, Uradni list RS, št. 46/2009), in sicer Tehnični smernici TSG – 001:2007- Požarna varnost v stavbah, pri odmiku od njihove parcelne meje. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, predloženi PGD predvideva vrsto tehničnih rešitev, ki naj bi zagotavlja le požarno odpornost (R)EI 60 – nosilni zidovi REI 60, okna in vrata v tej steni pa EI 60. V čem naj bi bila takšna rešitev v nasprotju s predpisi, tožniki ne navajajo, niti ne navajajo, da bi kaj takega izhajalo iz predloženih izvedenskih mnenj.

Zgolj s pavšalnimi navedbami, da ne gre za požarno manj zahtevno stavbo, kar sicer izhaja iz predloženega projekta, brez konkretne utemeljitve, zakaj tako menijo, izključno s sklicevanjem na naravo lekarniške dejavnosti, pa tožniki tudi ne morejo izpodbiti ugotovitve toženke, da gre za takšno stavbo. Tožniki tudi ne navajajo, da bi iz izvedeniških mnenj, na katera se v tožbi sklicujejo, kaj takega izhajalo.

Sodišče še pripominja, da tudi, če bi držalo, da je toženka napačno ugotovila odmik stavbe od njihove parcelne meje, ki naj bi po njihovem ne bil večji od 2 metrov, to na drugačno odločitev v tej zadevi ne bi imelo vpliva, saj je v obravnavanem primeru zadoščeno pogojem iz tehnične smernice za odmik od parcelne meje 0.0 m do 5.0 m. Tudi s pavšalnimi tožbenimi ugovori o zmanjšanju osončenja tožniki niso uspeli omajati ugotovitve toženke, da z nameravano gradnjo ne bo prišlo do prekomernega, nedopustnega osenčenja njihove nepremičnine. Iz študije osončenja, ki je sestavni del vodilne mape, izhaja celo, da se po nameravani gradnji ne bodo poslabšali pogoji osončenja na objektu tožnikov. Toženka to ugotovitev dopolnjuje še s splošno znanim dejstvo, da glede na to, da ni sporno, da predvideni objekt leži severno od objekta, katerega solastniki so tožniki, na njihovi nepremičnini ni mogoče pričakovati povečanja zasenčenja objekta, kar je toženka v zadostni meri obrazložila in kar je splošno znano dejstvo (glede na to, da na severni zemeljski polobli zaradi navidezne poti sonca sence padajo od juga proti severu). Toženka je torej svojo odločitev ustrezno in po presoji sodišča prepričljivo obrazložila tudi s stališča vpliva nameravane gradnje na osenčenost objekta tožnikov.

Toženka je sicer res kršila določbe postopka, ko dokaznega predloga tožnikov, in sicer dokaza z vpogledom v izvedenski mnenji, ki so ju tožniki predložili v spis, ni posebej zavrnila oziroma ni ocenila. Tako ni jasno, ali je toženka ta dokazni predlog izvedla ali ne. Ne glede na to pa je iz obrazložitve odločbe razvidno, da je dejstva, potrebna za odločitev, lahko ugotovila iz podatkov razpoložljive dokumentacije in ni imela potrebe po izvedbi drugih dokazov, s čimer se sodišče strinja, zato takšna kršitev ni vplivala na rešitev zadeve.

Ker je toženka dejstva, pomembna za odločitev, tudi po presoji sodišča lahko ugotovila iz podatkov razpoložljive dokumentacije, ni ravnala nezakonito, ko ni izvedla z dokazov s postavitvijo izvedenca in ogledom, ob tem da je ocenila, da je izvedba teh dokazov nepotrebna. Razlogi, zaradi katerih organ ni izvedel ogleda, izhajajo iz obrazložitve izpodbijane odločbe, zato ni utemeljen tožbeni ugovor, da o tem dokaznem predlogu ni bilo odločeno. S pavšalnimi tožbenimi navedbami, kar je predhodno podrobneje obrazloženo, pa tožniki tudi pri sodišču niso uspeli vzbuditi dvoma v tako ugotovljena dejstva.

Ker se je drugostopenjski organ v obrazložitvi svoje odločbe glede spornega vprašanja osončenja skliceval na dopolnitev projekta št. 03 z dne 19.1.2010 z grafičnim prikazom senc zaradi obstoječega objekta in grafičnim prikazom senc zaradi predvidenega objekta, ki je bil po njegovih navedbah predložen že v postopku na prvi stopnji, tej ugotovitvi pa tožniki ne ugovarjajo, in ne na graf osončenja, ki naj bi ga investitor priložil odgovoru na pritožbo, nevročitev odgovora na pritožbo s prilogami ni vplivala na odločitev v konkretnem primeru.

Ne glede na navedeno pa sodišče še pripominja, da je navedba ur osončenja na določen datum iz obrazložitve odločbe drugostopenjskega organa zgolj citiranje določila Navodila o minimalnih pogojih pri pripravi prostorskih izvedbenih aktov, ki ga je izdal Republiški sanitarni inšpektor in ne ugotovitev dejanskega trajanja osončenja v bivalnih prostorih tožnikov, kot zmotno menijo tožniki. Zato niso utemeljeni tožbeni ugovori, da te ugotovitve ne temeljijo na meritvah in da dejanskega stanja ne bi smel ugotavljati drugostopenjski organ.

Ker je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu z določbo 1. odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo, brez izvedbe predlaganih dokazov. Po presoji sodišča iz razlogov, ki izhajajo iz obrazložitve te sodbe, izvedba predlaganih dokazov ne bi mogli vplivati na odločitev, zato je sodišče na podlagi 2. alinee drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo na seji.