Jedro

Rok za odločitev o prošnji za mednarodno zaščito v rednem postopku se sicer lahko podaljša v primerih velikega števila prošenj za mednarodno zaščito, vendar pa je bil v obravnavani zadevi rok podaljšan tako za dlje kot 9 mesecev po tretjem odstavku, kot tudi za več kot tri mesece po četrtem odstavku 47. člena ZMZ-1.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Ministrstvu za notranje zadeve naloži, da v roku 30 dni od prejema te sodbe izda upravni akt, s katerim bo odločilo o tožnikovi prošnji za mednarodno zaščito.

II. Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrže.

Obrazložitev

1. Iz tožbenih navedb je razvidno, da je tožnik prošnjo za mednarodno zaščito vložil 2. 10. 2018, osebni razgovor v zvezi z omejitvijo gibanja pa je bil opravljen 12. 10. 2018, ko je bil tožnik pridržan v prostorih Centra za tujce v Postojni. Osebni razgovor v postopku mednarodne zaščite je bil s tožnikom opravljen 5. 12. 2018, zadnji uradni dokument v tej zadevi pa je tožena stranka izdala 19. 3. 2019. Tožnik pojasnjuje, da gre za dopis, ki je bil njegovim pooblaščencem (PIC) vročen 21. 3. 2019, in s katerim mu je bil vrnjen osebni dokument. Zato je tožnikova (sedanja) pooblaščenka toženo stranko dne 17. 2. 2020 s pisno vlogo pozvala, naj izda odločbo v sedmih dneh od prejete zahteve. Tožena stranka je na to sicer odgovorila, vendar tožnik meni, da ni jasno in določno pojasnila razlogov za to, da odločba še ni bila izdana. Sodišču predlaga, naj tožbi ugodi in odloči o njegovi prošnji, podrejeno pa, da toženi stranki naloži, naj v 30 dneh ugodi prošnji za mednarodno zaščito. Priglaša stroške.

2. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo navedla, da je tožniku v obvestilih z dne 8. 3. 2019, 2. 9. 2019 in 12. 2. 2020, ki so mu bila posredovana po njegovih pooblaščencih, jasno navedla razloge za zamudo. Pojasnjuje, da javno dostopni podatki uradnih evidenc kažejo, da se je število prošenj v zadnjih letih (od 2017 do 2019) izrazito povečevalo, pri čemer imajo prednost tiste, ki so prispele pred tožnikovo, tiste, o katerih se lahko odloči v pospešenem postopku, in prošnje, ki izpolnjujejo kriterije, določene v 48. členu Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1). Meni, da njegov 47. člen jasno določa, da je veliko število prošenj za mednarodno zaščito zakonsko dopusten razlog za zamudo. Navaja, da je tožniku 12. 2. 2020 po pooblaščencih posredovala dopis, v katerem ga obvešča o predvidenem datumu odločitve - koncu maja 2020. Kljub temu pa je tožnik po novi pooblaščenki vložil poziv za izdajo odločbe v roku 7 dni. Tožena stranka je na ta poziv odgovorila in obvestila tožnika, da bo odločba izdana do predvidenega datuma.

3. Tožnik v pripravljalni vlogi še navaja, da ni prejel navedenih obvestil tožene stranke. Ne strinja se trditvami tožene stranke o porastu števila prošenj za mednarodno zaščito in pojasnjuje, da se zaradi njihove neizkazanosti do navedb tožene stranke niti more opredeliti. Meni, da sta bila v obravnavani zadevi prekoračena tudi roka iz tretjega in četrtega odstavka 47. člena ZMZ-1. K I. točki izreka:

4. Tožba zaradi molka je utemeljena.

5. Tožbo zaradi molka organa urejata drugi in tretji odstavek 28. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Skladno z drugim odstavkom sme stranka sprožiti upravni spor, če organ druge stopnje v dveh mesecih ali pa v krajšem, s posebnim predpisom določenem roku, ne izda odločbe o strankini pritožbi zoper odločbo prve stopnje in če je tudi na novo zahtevo ne izda v nadaljnjih sedmih dneh. Po prejšnjem odstavku sme ravnati tožnik tudi, če organ prve stopnje ne izda odločbe, zoper katero ni pritožbe (tretji odstavek istega člena).

6. V obravnavani zadevi gre za enostopenjski upravni postopek, saj zoper odločitev tožene stranke o prošnji za mednarodno zaščito ni pritožbe (mogoč pa je upravni spor).

7. Roki za odločitev so določeni v 47. členu ZMZ-1. Pristojni organ v postopku odloči v najkrajšem možnem času, razen če bi to vplivalo na ustreznost in celovitost obravnavanja, pri čemer v rednem postopku odloči najkasneje v šestih mesecih od vložitve prošnje (prvi odstavek). Če pristojni organ o prošnji ne more odločiti v šestih mesecih, pisno obvesti prosilca o zamudi in razlogih za zamudo ter napove, v kakšnem roku lahko pričakuje odločitev. Če pristojni organ ne more odločiti v roku, navedenem v pisnem obvestilu, po poteku tega roka ponovno pisno obvesti prosilca o razlogih za zamudo ter novem pričakovanem roku odločitve (drugi odstavek 47. člena ZMZ-1). V primerih, ko prosilec ne izpolni svojih obveznosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite, zapletenih pravnih in dejanskih vprašanjih ali velikega števila prošenj za mednarodno zaščito, se lahko rok za odločitev v rednem postopku podaljša, vendar ne dlje kot za devet mesecev (tretji odstavek 47. člena ZMZ-1). V utemeljenih okoliščinah in z namenom zagotoviti ustrezno ter celovito obravnavo prošnje za mednarodno zaščito lahko pristojni organ v primerih iz prejšnjega odstavka ta rok prekorači za največ tri mesece (četrti odstavek 47. člena ZMZ-1).

8. Med strankama ni sporno, da je tožnik 2. 10. 2018 vložil prošnjo za mednarodno zaščito in da je tožnikova pooblaščenka toženo stranko dne 17. 2. 2020 s pisno vlogo pozvala, naj izda odločbo v sedmih dneh od prejete zahteve.

9. Iz spisov, ki se nanašajo na zadevo, je razvidno, da je tožena stranka tožnika po PIC obvestila o zamudi pri odločanju, in sicer 8. 3. 2019, 2. 9. 2019 in 12. 2. 2020, ko je navedla, da zaradi velikega števila prošenj za mednarodno zaščito še ni odločila in da bo odločitev predvidoma izdana do konca maja 2020. Glede na zgornja zakonska izhodišča se rok za odločitev v rednem postopku sicer lahko podaljša v primerih velikega števila prošenj za mednarodno zaščito, vendar pa je bil v obravnavani zadevi rok podaljšan tako za dlje kot 9 mesecev po tretjem odstavku, kot tudi za več kot tri mesece po četrtem odstavku 47. člena ZMZ-1. To pomeni, da se je rok po navedenih zakonskih določbah (6 + 9 + 3 mesece) že iztekel dne 2. 4. 2020. Ker tudi iz okoliščin obravnavane zadeve ni razvidno, da je pristojni organ odložil postopek obravnavanja prošnje zaradi negotovih razmer v izvorni državi prosilca, za katere se predvideva, da so začasne narave1, je že iz navedenih razlogov tožnikova tožba utemeljena.

10. Zato je sodišče v skladu s prvim odstavkom 69. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in toženi stranki naložilo, da v roku 30 dni odloči o tožnikovi prošnji za mednarodno zaščito. Po presoji sodišča je tolikšen čas potreben in primeren glede na zahtevnost konkretnega primera, da bo tožena stranka lahko izdala akt, s katerim bo odločila o tem, ali je prošnja utemeljena.

11. Sodišče je v navedeni zadevi odločilo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, saj je ocenilo, da dejansko stanje med strankama ni sporno. V sporu polne jurisdikcije ni odločilo, saj podatki postopka za to ne dajejo zanesljive podlage (prvi odstavek 69. v zvezi s prvim odstavkom 65. člena ZUS-1).

K II. točki izreka:

12. V obravnavani zadevi tožnika zastopa svetovalka za begunce, ki sicer ima pravico do nagrade za opravljeno delo, in do povračila stroškov za opravljeno pravno pomoč v zvezi s postopki po ZMZ-1 na upravnem in vrhovnem sodišču. Vendar pa sredstva za izplačilo nagrad in povračilo stroškov zagotavlja ministrstvo (prvi odstavek 11. člena ZMZ-1), način dostopa prosilca do svetovalca za begunce, merila za določitev nagrade za opravljeno delo in povračilo stroškov pa določi minister (tretji odstavek 11. člena ZMZ-1).

13. Na tej podlagi je bil sprejet Pravilnik o načinu dostopa prosilcev za mednarodno zaščito do svetovalcev za begunce ter nagrajevanju in povračilu stroškov svetovalcem za begunce (Uradni list RS, št. 22/17), iz katerega je razvidno, da o odmeri nagrade in povračilu stroškov na podlagi stroškovnika odloči ministrstvo v roku 30 dni od prejema stroškovnika z odločbo (prvi odstavek 7. člena).

14. Glede na navedeno v obravnavani zadevi sodišče ni pristojno za odločanje o tožnikovih stroških, zaradi česar je bilo treba s tem povezano zahtevo zavreči (smiselno primerjaj s 1. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

1 V tem primeru se od pristojnega organa ne more pričakovati, da bo o prošnji odločil v rokih iz prvega, tretjega in četrtega odstavka 47. člena ZMZ-1 (peti odstavek 47. člena ZMZ-1).