Jedro

Obdolženec je sicer povzročil prometno nesrečo zaradi kršitve drugega odst. 21. čl. ZVCP (ni vozil po desnem smernem vozišču glede na dovoljeno smer vožnje), vendar je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je pri tem vozil tudi pod vplivom alkohola, kar je bilo kot obteževalna okoliščina navedeno v izreku sodbe. Ker je bil pred tem že dvakrat kaznovan pri sodniku za prekrške zaradi vožnje pod vplivom alkohola, v prometni nesreči pa sta dve osebi utrpeli posebno hudi telesni poškodbi, je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi državne tožilke ter izrečeno stransko kazen prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije zvišalo s šestih mesecev na eno leto.

Izrek

Pritožbi okrožne državne tožilke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o kazenskih sankcijah spremeni tako, da se obdolžencu izrečena stranska kazen prepovedi vožnje motornega vozila zviša na 1 (eno) leto.

Sicer pa se pritožba državne tožilke in v celoti pritožba obdolženčevega zagovornika zavrneta kot neutemeljeni in se v nespremenjenih delih sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obdolženec je dolžan kot stroške pritožbenega postopka plačati povprečnino v višini 60.000,00 SIT.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je bil obdolženec spoznan za krivega kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po čl. 325/I KZ ter mu je bila izrečena kazen treh mesecev zapora in stranska kazen prepoved vožnje motornega vozila B kategorije za dobo petih mesecev, v plačilo pa so mu bili naloženi tudi stroški kazenskega postopka in povrečnina v skupnem znesku 138.625,00 SIT.

Zoper sodbo sta se pritožila okrožna državna tožilka in obdolženčev zagovornik in sicer oba iz pritožbenega razloga po 4. tč. čl. 375 ZKP, tedaj zaradi odločbe o kazenskih sankcijah, obdolženčev zagovornik pa tudi zaradi odločbe o stroških kazenskega postopka.

Državna tožilka meni, da je sodišče prve stopnje obdolžencu izreklo prenizki glavno in stransko kazen ter zato predlaga izrek obeh kazni v daljšem trajanju, nasprotno pa obdolženčev zagovornik ocenjuje, da bi moralo sodišče prve stopnje obdolžencu izreči pogojno obsodbo, previsoko pa so mu bili odmerjeni tudi stroški kazenskega postopka. V svojem odgovoru na pritožbo državne tožilke pa je zagovornik obdolženca predlagal njeno zavrnitev ter menil, da izrek zaporne in nepogojne kazni ni pravičen in da gre v konkretnem primeru zato za preveč "totalno maščevanje".

Višja državna tožilka je v pisnem mnenju predlagala ugoditev pritožbi državne tožilke in zavrnitev pritožbe obdolženčevega zagovornika.

Delno je utemeljena le pritožba državne tožilke.

Sodišče prve stopnje je zanesljivo ugotovilo, da je obdolženec kritičnega dne zjutraj kršil določilo drugega odst. 21. čl. ZVCP ter zato povzročil prometno nesrečo, v kateri sta bili oškodovanki hudo telesno poškodovani, pri čemer je bilo življenje ene neposredno ogroženo, pri drugi pa je zaradi poškodbenega odstopa mrežnice desnega očesa za vselej uničen pomemben organ. Ob upoštevanju, da je obdolženec vozil tudi pod učinkom alkohola, pri čemer je bil že pred nesrečo dvakrat pravnomočno kaznovan pri sodniku za prekrške zaradi vožnje v alkoholiziranem stanju, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je obdolžencu izreklo zaporno kazen, katere višina je tudi po oceni pritožbenega sodišča ustrezna naštetim obteževalnim okoliščinam ter dejstvu, da doslej pred sodiščem še ni bil kaznovan.

Zato se ni mogoče strinjati s pritožbenimi izvajanji državne tožilke, da naštete obteževalne okoliščine pri odmeri glavne kazni niso prišle do izraza v zadostni meri, kakor tudi ne z razlogovanjem obdolženčevega zagovornika, da so v obravnavanem primeru podani pogoji za izrek pogojne obsodbe. Le-to je namreč mogoče izreči le tedaj, če se glede na osebnost storilca, njegovo prejšnje življenje, njegovo obnašanje po storjenem kaznivem dejanju ter stopnjo kazenske odgovornosti in glede na druge okoliščine, v katerih je dejanje storil, spozna, da je mogoče pričakovati, da ne bo več ponavljal kaznivih dejanj. Prav ob podatku, da je bil obdolženec že kaznovan pri sodniku za prekrške zaradi vožnje pod vplivom alkohola, od tega zadnjič komaj dva meseca pred obravnavano prometno nesrečo, takšna pozitivna prognoza ni mogoča ter gornjih ugotovitev ne morejo omajati niti obžalovanje in priznanje storitve kaznivega dejanja ter dejstvo, da se je obdolženec oškodovankama opravičil. Ob ugotovljenih premoženjskih razmerah obdolženca je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko mu je v skladu z določilom prvega odst. 95. čl. ZKP v plačilo naložilo tudi stroške kazenskega postopka, od katerih večji del zneska predstavlja plačilo nagrade izvedencu medicinske stroke, le manjši del pa plačilo povprečnine kot del povrnitve stroškov za delo sodišča. Glede na višino osebnega dohodka, kakršnega prejema obdolženec, ki je izključni krivec za povzročeno prometno nesrečo, plačilo dveh njegovih povprečnih mesečnih plač v obliki stroškov kazenskega postopka, zato ne bo ogrozilo njegovega vzdrževanja, kar neutemeljeno zatrjuje njegov zagovornik, poleg tega pa bo lahko zaprosil tudi za obročno plačilo svoje obveznosti.

Ker obdolženca doslej izrečeni ukrepi sodnika za prekrške zaradi vožnje pod vplivom alkohola očitno niso spametovali ter je enako kršitev ponovil tudi ob obravnavani prometni nesreči, bo po oceni pritožbenega sodišča namen kazenskopravnega varstva v celoti dosežen ob izreku zaporne kot glavne kazni, le z ustrezno strogo stransko kaznijo, kajti prav vinjeni vozniki s ponavljanjem enakih prekrškov kažejo svojo brezobzirnost in neodgovornost predvsem do drugih udeležencev v cestnem prometu, še posebej, ker je splošno znano, da prav takšni vozniki povzročajo največ prometnih nesreč z najhujšimi posledicami. Zato je pritožbeno sodišče temu delu pritožbe okrožne državne tožilke ugodilo in obdolžencu izrečeno stransko kazen prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije zvišalo za čas enega leta po prestani zaporni kazni.

Ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe ni našlo kršitev zakona, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je v nespremenjenih delih sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Glede na to, da obdolženčev zagovornik s pritožbo ni uspel, mora obdolženec plačati tudi stroške pritožbenega postopka, katerih višino je sodišče druge stopnje odmerilo ob upoštevanju istih okoliščin, kot sodišče prve stopnje glede stroškov kazenskega postopka.