Jedro

Določbe tretjega odstavka 79. člena ZDavP-2 ni mogoče razumeti v absolutnem smislu, torej da se postopek lahko konča samo za stranko ugodno ali pa neugodno, pač pa glede na uspelo pritožbo in ponovljen postopek ter zmanjšanje obveznosti tudi deloma ugodno oziroma deloma neugodno. V primeru delnega uspeha se stroški delijo v sorazmerju z doseženim uspehom.

Če je stranka v pravnem sredstvu dovolj določno opredelila sporni oziroma izpodbijani del oziroma znesek, se to upošteva tudi pri odločanju o stroških postopka; sicer pa se šteje, da je odločitev izpodbijala v celoti in tako računa uspeh v postopku.

Tudi stroškovno odločitev mora upravni organ obrazložiti tako, da je mogoč njen preizkus, in to toliko bolj, kolikor odstopi od višine nagrade, predvidene za povprečni primer. Pri tem presoje, da gre za primer, manj zahteven od povprečnega, ni mogoče utemeljevati s tistimi merili, ki so po svoji naravi kvečjemu pokazatelj nadpovprečne zahtevnosti (uporaba tujih pravnih virov, posebnega strokovnega znanja z izvenpravnih področij, pravnega specialističnega znanja ali tujega jezika).

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Finančne uprave Republike Slovenije, št. DT 4224-7562/2012-18 (06-135-00) z dne 9. 1. 2015, se odpravi in se zadeva vrne navedenemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom z dne 9. 1. 2015 je prvostopenjski organ sklenil, da se tožnikovemu zahtevku za (po)vračilo stroškov postopka v zvezi s pritožbo zoper odločbo Davčnega urada Koper, št. DT 4224-00553/2012-06-130-502-FOL z dne 19. 6. 2012, ugodi tako, da se tožniku priznajo stroški postopka v višini 25,70 EUR, v preostalem delu se zahtevek zavrne. Iz izreka sklepa izhaja še, da se priznani znesek stroškov nakaže na tožnikov bančni račun v 30 dneh od pravnomočnosti sklepa in da v tem postopku posebni stroški niso nastali.

2. Iz obrazložitve sklepa je razvidno, da je bilo z odločbo z dne 19. 6. 2012 tožniku odmerjeno nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča (v nadaljevanju NUSZ) v znesku 720,57 EUR. Njegovi pritožbi zoper odločbo je bilo z drugostopenjsko odločbo, št. DT 499-13-637/2012-2 z dne 9. 12. 2013, ugodeno in je bila zadeva v delu, ki se nanaša na odmero NUSZ za nepremičnine na naslovu Seča 131 v skupnem znesku 418,10 EUR, vrnjena v ponovni postopek, v katerem je bilo s prvostopenjsko odločbo, št. DT 4224-7562/2012-11 z dne 28. 1. 2014, odmerjeno NUSZ v znesku 398,24 EUR. Tožnik je skupaj s pritožbo uveljavljal povračilo stroškov postopka: nagrado po tar. št. 2200 v višini 105,00 EUR, pavšalni znesek za PTT storitve v višini 20,00 EUR ter 20 % DDV. Z odločbo z dne 28. 1. 2014 o tem ni bilo odločeno, ampak je davčni organ navedel, da bo o stroških izdal posebni sklep. V izpodbijanem sklepu se sklicuje na relevantne določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) ter na tretji odstavek 79. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Ugotavlja, da je tožnik v postopku delno uspel; višina stroškov se tako določi sorazmerno z doseženim uspehom. Ker je bilo z odločbo z dne 19. 6. 2012 odmerjeno NUSZ za nepremičnine, ki so predmet pritožbe, v znesku 418,10 EUR, z odločbo, izdano v ponovnem postopku dne 28. 1. 2014, pa 398,24 EUR, je tožnik uspel v delu, ki predstavlja 4,75 %. Po 27. členu Pravilnika o izvajanju Zakona o davčnem postopku se za pooblaščence, ki so odvetniki, stroški odmerijo po odvetniški tarifi. Glede na vrednost predmeta 418,10 EUR nagrada s količnikom 1,0 znaša 30,00 EUR (12. člen Zakona o odvetniški tarifi, v nadaljevanju ZOdvT, in priloga k temu zakonu). Zastopanje v upravnem postopku spada med izvensodne storitve (opomba 2 v drugem delu Tarife, ki je sestavni del ZodvT), za katere se nagrada po tar. št. 2200 Tarife določi s količnikom od 0,5 do 2,5. V konkretnem primeru je ustrezen količnik 1,0. Pri tem se davčni organ sklicuje na 13. člen ZOdvT in navede, da je za sestavo pritožbe pooblaščenec moral vpogledati v podatke zemljiške knjige in registra nepremičnin GURS ter jih primerjati z izdano odločbo, ni pa bila potrebna uporaba tujih pravnih virov ne posebnega strokovnega znanja ne pravnega specialističnega znanja ali tujega jezika. Tožniku tako za sestavo pritožbe prizna 1,42 EUR in materialne stroške 20,00 EUR, kar povečano za priglašeni 20 % DDV skupaj znaša 25,70 EUR.

3. Ministrstvo za finance je z odločbo, št. DT-499-13-102/2015-2 z dne 29. 5. 2015, zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper navedeni sklep in posledično zavrnilo tudi njegovo zahtevo za (po)vračilo stroškov postopka. V obrazložitvi pritrjuje razlogom prvostopenjskega organa. Zgolj to, da so bili določeni pritožbeni ugovori utemeljeni, še ne pomeni uspeha v postopku, ampak je treba upoštevati vrednostni kriterij in v tem smislu je tožnik uspel zgolj s 4,75 %. Z uporabo količnika 1,0 pri odmeri odvetniške nagrade je prvostopenjski organ preudarek po 13. členu ZOdvT uporabil v okviru pooblastil, ki mu jih daje ta člen, in je tudi pravičen. Vrednostni okvir oziroma presoja težavnosti konkretne zadeve kot povprečne ni izpolnjen. Tožnik je v pritožbi zoper odločbo z dne 19. 6. 2012 ugovarjal, da odločbe ni mogoče preizkusiti in da je bila nepravilno upoštevana površina balkona. Navedbe, da je ugovarjal tudi uporabi 9. člena občinskega odloka in na njegovi podlagi pri izračunu NUSZ upoštevanemu številu točk, kar je bilo razjasnjeno šele po drugem pritožbenem postopku, ni mogoče upoštevati, ker to ni predmet tega postopka.

4. Tožnik s tožbo v upravnem sporu izpodbija prvostopenjski sklep kot nezakonit, ker pri njegovi izdaji ni bilo pravilno ugotovljeno dejansko stanje in ker je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo, kršene pa so bile tudi določbe postopka. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi ter izpodbijani sklep (v povezavi z drugostopenjsko odločbo) odpravi, tožniku pa prizna povrnitev vseh stroškov tega upravnega spora in tudi stroškov, nastalih v postopkih pred prvo- in drugostopenjskim organom, v 15 dneh, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Podrejeno predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijani sklep (v povezavi z drugostopenjsko odločbo) odpravi in zadevo vrne organu v ponovno odločanje z navodilom, da tožniku v celoti prizna priglašene stroške, nastale v postopkih pred prvo- in drugostopenjskim organom; uveljavlja pa tudi povrnitev stroškov tega upravnega spora, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5. Zaradi nepravilne odmere NUSZ, ki je temeljila na napačnih podatkih Občine Piran, je bil tožnik primoran vložiti pritožbo, s katero je v celoti uspel, zato bi mu morali biti priznani vsi priglašeni stroški. V tožbi opiše potek celotnega postopka odmere NUSZ za leto 2012. Pojasni, da se je tudi zoper odločbo z dne 28. 1. 2014 pritožil, in sicer zoper 1. in 5. točko izreka, ter uspel: z odločbo z dne 30. 6. 2014 je drugostopenjski organ pritožbi ugodil, izpodbijano odločbo odpravil in zadevo znova vrnil v ponovni postopek. Prvostopenjski organ je nato z novo odločbo z dne 9. 1. 2015 odmeril NUSZ za dela stavbe na naslovu ... za leto 2012 v skupnem znesku 130,76 EUR. Tožnik je s pritožbo uspel, skladno s svojimi pritožbenimi navedbami, saj ni uveljavljal, da mu NUSZ ne bi smelo biti odmerjeno, temveč je ugovarjal odmerjeni višini in predlagal, naj se mu odmeri NUSZ v višini največ 220 točk za posamezni del. Prvostopenjski organ je v odločbi z dne 9. 1. 2015 v celoti sprejel takšen predlog tožnika, ki je torej s pritožbo uspel v celoti in ne le deloma. Sicer pa ne prvo- in ne drugostopenjski organ nista navedla zakonske podlage, ki bi določala povračilo stroškov v deležu glede na uspeh. Prvi odstavek 114. člena ZUP v obravnavani zadevi ni uporabljiv, pač pa povračilo stroškov v postopku, začetem po uradni dolžnosti, ureja ZUP v drugem odstavku 113. člena. Glede na to določbo je stranka upravičena do povračila vseh stroškov, če se je pritožbeni postopek končal zanjo ugodno. Pri odmeri odvetniške nagrade so bile napačno uporabljene tudi določbe 13. člena ZOdvT. Da so bile potrebne kar tri odmerne odločbe, kaže, da primer presega povprečno zahtevnost, vsekakor pa bi bil tožnik upravičen vsaj do nagrade s količnikom 1,5 za povprečen primer. Če davčni organ meni, da je primer lažji od povprečnega, bi to moral obrazložiti, to je natančno opisati povprečni primer in utemeljiti, zakaj naj bi bila konkretna odmera NUSZ lažja od tega. Navajanje, česa pooblaščencu ni bilo treba uporabiti, ne pove ničesar o povprečnem primeru. Tožniku bi morali biti z izpodbijanim sklepom priznani vsi uveljavljani stroški, posledično pa je upravičen tudi do priglašenih stroškov za pritožbo zoper ta sklep.

6. Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijanem sklepu in razlogih, ki so razvidni iz upravnega akta prve in druge stopnje, ter predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

7. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave na podlagi 1. alineje drugega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

8. Tožba je utemeljena.

9. V obravnavanem primeru se s tožbo izpodbija sklep, s katerim je bilo odločeno o stroških upravnega postopka, konkretno o stroških pravnega zastopanja v zvezi s tožnikovo pritožbo zoper odločbo o odmeri NUSZ z dne 19. 6. 2012. V pravnem pogledu so za odločitev relevantne določbe ZDavP-2 (glej 3. člen tega zakona), določbe ZUP pa se uporabljajo subsidiarno, skladno s tretjim odstavkom 2. člena ZDavP-2. Konkretno je pomemben tretji odstavek 79. člena ZDavP-2, po katerem gredo stroški davčnega postopka, kot so izdatki za upravne takse, pravno zastopanje in strokovno pomoč, izdatki za priče, izvedence, tolmače in ogled, v breme davčnega organa, če se je postopek končal ugodno za zavezanca za davek, oziroma v breme zavezanca za davek, če se je postopek zanj končal neugodno. Primerljivo določbo o stroških po uradni dolžnosti začetega postopka sicer vsebuje tudi ZUP v drugem odstavku 113. člena.

10. Glede na razloge, s katerimi je utemeljen izpodbijani sklep, in tožbene ugovore so za rešitev spora relevantna naslednja vprašanja: ali se v zvezi z odločanjem o stroških postopka s pravnim sredstvom - pritožbo, kadar se na podlagi le-te zadeva vrne v ponovni postopek, uspeh presoja glede na odločitev o pritožbi, torej glede na uspeh s samim pravnim sredstvom, ali glede na končni uspeh v postopku, nadalje, ali je upošteven delni uspeh, in če je, kako ga ugotavljati?

11. Za odločitev o stroških, nastalih v zvezi s pritožbo, na podlagi katere je drugostopenjski organ zadevo vrnil v ponovni postopek prvostopenjskemu organu, ni pomemben sam uspeh s pritožbo, ampak končni uspeh stranke v postopku. Da je takšna razlaga, ki je ustaljena v postopkih na podlagi določb Zakona o pravdnem postopku, pravilna tudi v postopkih, ki se vodijo po določbah ZDavP-2 oziroma ZUP, potrjuje drugi odstavek 118. člena ZUP. Ta določa, da organ druge stopnje (le), če zavrže ali zavrne pravno sredstvo ali sam odloči o zadevi, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim. Le v teh primerih je namreč drugostopenjskemu organu znan končni uspeh v postopku.

12. Pri tem določbe tretjega odstavka 79. člena ZDavP-2 ni mogoče razumeti v absolutnem smislu, torej da se postopek lahko konča samo za stranko ugodno ali pa neugodno, pač pa glede na uspelo pritožbo in ponovljen postopek ter zmanjšanje obveznosti tudi deloma ugodno oziroma deloma neugodno. V primeru delnega uspeha se stroški delijo v sorazmerju z doseženim uspehom. Takšno stališče, uveljavljeno v davčni upravni praksi, je že zavzela tudi sodna praksa (npr. sodba tega sodišča, št. I U 158/2009 z dne 22. 10. 2009), zastopano pa je tudi v pravni teoriji (dr. T. Jerovšek in ostali: Zakon o davčnem postopku s komentarjem, Ljubljana - Maribor 2008, str. 204). Sodišče zato ne sledi drugačnemu, sicer v zvezi z drugim odstavkom 113. člena ZUP oblikovanemu stališču iz sodbe, št. III U 387/2014 z dne 19. 6. 2015, ki stranki sploh odreka pravico do stroškov, če je v ponovnem postopku le delno uspela.

13. Nadaljnje vprašanje je, kako ugotavljati delni uspeh v postopku. Po mnenju sodišča je relevantno, v katerem delu oziroma obsegu je stranka izpodbijala prvotni upravni akt (od tega je odvisna tudi vrednost spornega predmeta oziroma vrednost predmeta odvetniške storitve) ter v kolikšnem obsegu je glede na izpodbijani del s končno odločitvijo v ponovnem postopku uspela. Sodišče pripominja, da je v primerih, ko se stranki nalaga plačilo določene denarne obveznosti, po ustaljeni praksi takšen izrek upravnega akta dopustno izpodbijati tudi le delno oziroma za določen znesek, čeprav je (lahko) pravno sredstvo glede na enovitost izreka formalno uperjeno zoper celoto. Povedano drugače: če je stranka v pravnem sredstvu dovolj določno opredelila sporni oziroma izpodbijani del oziroma znesek, se to upošteva tudi pri odločanju o stroških postopka; sicer pa se šteje, da je odločitev izpodbijala v celoti in tako računa uspeh v postopku. Navedena stališča so skladna tudi z namenom, ki ga zasledujejo zakonske določbe o pravnih sredstvih in povrnitvi stroškov postopka: stranke naj bi s pravnimi sredstvi uveljavljale varstvo (le) zoper odločitve, ki in kolikor so zanje sporne, v primeru uspeha pa temu ustrezno dobile povrnjene stroške postopka.

14. V obravnavanem primeru je prvostopenjski organ pri odločanju z izpodbijanim sklepom in s tem povezanem ugotavljanju tožnikovega uspeha v postopku upošteval dejstvo, da je bila tožniku za nepremičnine, na katere se je nanašala pritožba, s prvotno odločbo z dne 19. 6. 2012 odmerjeno NUSZ v znesku 418,10 EUR, z odločbo, izdano v ponovnem postopku dne 28. 1. 2014, pa 398,24 EUR. Ni pa upošteval, da je bila po ponovni tožnikovi pritožbi z odločbo Ministrstva za finance, št. DT-499-13-138/2014-2 z dne 30. 6. 2014, tudi odločba z dne 28. 1. 2014 odpravljena (vključno z delom izreka, da bo stroških postopka odločeno s posebnim sklepom) in zadeva spet vrnjena v ponovni postopek. V slednjem je bilo nato tožniku z odločbo Finančne uprave Republike Slovenije, št. DT 4224-7562/2012-17 (06-135-00) z dne 9. 1. 2015, za nepremičnine na naslovu ... odmerjeno NUSZ v znesku 130,76 EUR. Razloga za to, da prvostopenjski organ že z odločbo z dne 9. 1. 2015 ni odločil tudi o stroških prvega pritožbenega postopka, ni videti. Predvsem pa ni videti utemeljenega razloga za to, da končnega uspeha tožnika v postopku, kot izhaja iz odločbe z dne 9. 1. 2015, v izpodbijanem sklepu ni upošteval. Že iz tega razloga se sklep izkaže kot nepravilen in neskladen z zakonom.

15. Glede na tožbene ugovore sodišče dodaja, da se v skladu s 13. členom ZOdvT v razponu predpisana nagrada določi po pravičnem preudarku, ob upoštevanju vseh okoliščin, predvsem obsega in težavnosti odvetniške storitve, uporabe tujih pravnih virov, posebnega strokovnega znanja z izvenpravnih področij oziroma pravnega specialističnega znanja ali tujega jezika, pomena zadeve ter prihodkov in premoženjskih razmer stranke; v povprečnem primeru se določi srednja vrednost nagrade v razponu. Za pravilno uporabo te določbe je pomembno, da upravni organ preudarek, ki mu ga daje zakon, uporabi v okviru danega pooblastila, in da je ta preudarek ustrezno obrazložen in pravičen (tako npr. sodba tega sodišča, št. I U 364/2015 z dne 4. 6. 2015). Glede na to, da je zahtevek za povrnitev stroškov postopka akcesorne narave, za odločitev o njem ni mogoče zahtevati enakega standarda obrazložitve, kot velja za odločitev o glavni stvari; kolikor tožnik razloguje drugače, mu sodišče ne sledi. Vendar pa mora tudi stroškovno odločitev upravni organ obrazložiti tako, da je mogoč njen preizkus, in to toliko bolj, kolikor odstopi od višine nagrade, predvidene za povprečni primer. Pri tem presoje, da gre za primer, manj zahteven od povprečnega, ni mogoče utemeljevati s tistimi merili, ki so po svoji naravi kvečjemu pokazatelj nadpovprečne zahtevnosti (uporaba tujih pravnih virov, posebnega strokovnega znanja z izvenpravnih področij, pravnega specialističnega znanja ali tujega jezika).

16. Po navedenem je sodišče na podlagi 2., 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijani sklep odpravilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu, da ponovno odloči in pri tem upošteva stališča iz te sodbe (četrti odstavek 64. člena ZUS-1). Z odpravo izpodbijanega sklepa in vrnitvijo zadeve v ponovni postopek prvostopenjskemu organu po samem zakonu preneha veljati tudi odločba z dne 29. 5. 2015, s katero je drugostopenjski organ zavrnil tožnikovo pritožbo in njegovo zahtevo za povrnitev stroškov te pritožbe (tako Vrhovno sodišče v sodbi, št. X Ips 2/2014 z dne 23. 12. 2015). Zato ni podlage in ne potrebe, da bi sodišče odpravilo tudi omenjeno drugostopenjsko odločbo o pritožbi, odločanje o stroških v zvezi s to pritožbo pa je stvar ponovnega postopka.

17. Glede na primarni tožbeni predlog sodišče dodaja, da po določbah prvega odstavka 65. člena ZUS-1 sodišče lahko odpravi upravni akt in s sodbo samo odloči o stvari, če narava stvari to dopušča in če dajejo podatki postopka za to zanesljivo podlago ali če je na glavni obravnavi samo ugotovilo dejansko stanje, še zlasti, če bi odprava upravnega akta in novi postopek pri pristojnem organu prizadela tožniku težko popravljivo škodo ali če pristojni organ izda potem, ko je bil upravni akt odpravljen, nov upravni akt, ki je v nasprotju s pravnim mnenjem in stališči sodišča, ki se nanašajo na postopek. Pri tem gre za izjemo od splošnega koncepta upravnega spora, v katerem sodišče praviloma odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika (2. člen ZUS-1). Bistvo upravnega spora je namreč sodni nadzor nad zakonitostjo aktov, s katerimi uprava posega v položaj posameznika, in ne prevzemanje njenih funkcij oziroma nalog. Odločanje v sporu polne jurisdikcije je predvideno kot izjema, kot zadnja možnost učinkovitega sodnega varstva pravic posameznika. Zakonski pogoji, ki bi narekovali takšno odločanje v obravnavani zadevi, ko gre za spor o stroških upravnega postopka, niso izpolnjeni.

18. Po določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 se v primeru, če je sodišče ugodilo tožbi in v upravnem sporu izpodbijani upravni akt odpravilo, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Na tej podlagi se, ker je bila zadeva rešena na seji in je tožnika v postopku zastopala pooblaščena odvetniška družba, tožniku v skladu z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika priznajo stroški v višini 285,00 EUR, ki se, ker je tožnikova pooblaščenka zavezanka za DDV, skladno z ustaljenimi stališči Vrhovnega sodišča, povečajo za 22 % DDV. Toženka mora tako tožniku povrniti skupno 347,70 EUR stroškov tega sodnega postopka v 15 dneh od prejema sodbe; v primeru zamude mu mora plačati tudi zakonske zamudne obresti. Za tožbo plačano sodno takso pa bo tožniku na podlagi določb Zakona o sodnih taksah vrnilo sodišče po uradni dolžnosti.