Jedro

Azbestni prah je - kot je splošno znano - nevarna stvar, saj njegovo daljše neposredno vdihavanje škoduje zdravju. Zato je za škodo zaradi poklicne bolezni povzročene tožniku zaradi daljšega neposrednega vpliva azbestnega prahu na delu, ki ga je opravljal in, ki sodi v neposredni okvir dejavnosti tožene stranke, odgovorna po teh načelih tožena stranka kot imetnica nevarne stvari v času škodnega dogodka.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je za posledice poklicne bolezni tožnika odgovorna tožena stranka. Plevropulmonalna azbestoza je po dejanskih ugotovitvah sodišča nastala kot izključna posledica zelo močne izpostavljenosti tožnika azbestnemu prahu pri delu, ki ga je opravljal pri pravnem predniku tožene stranke v razdobju od 4.4.1962 do 23.3.1964 in od 5.10.1965 do 28.2.1966. Sodišče je priznalo tožeči stranki za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 6,000.000,00 SIT (od zahtevanih 8,000.000,00 SIT), za pretrpljene telesne bolečine 500.000,00 (od uveljavljenih 1,000.000,00 SIT) in v celoti za strah 1,500.000,00 SIT. Tako je skupaj naložilo v plačilo toženi stranki odškodnino za negmotno škodo v znesku 8,000.000,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe, in plačilo stroškov postopka v znesku 213.000,00 SIT. Višji zahtevek je zavrnilo kot neutemeljen.

Pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila pravočasno revizijo iz vseh revizijskih razlogov. Bistveno kršitev določb pravdnega postopka vidi tožena stranka v zmotni uporabi določila 211. člena ZPP, saj bi moralo sodišče za zagotovitev udeležbe intervenientov v postopku ravnati po določilu 206. in naslednjih ZPP. V obrazložitvi revizije tožena stranka tudi vztraja pri dosedanjih trditvah, da ni podana njena odškodninska odgovornost, da je odškodninski zahtevek tožeče stranke absolutno zastaral in da ji je bila priznana bistveno previsoka odškodnina. Zato predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije reviziji ugodi in izpodbijani sodbi spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, oziroma podredno, da se sodbi obeh sodišč razveljavita in zadeva vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje pred popolnoma spremenjenim senatom.

Revizija je bila po postopku iz 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90 - ZPP) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, vendar take kršitve ni ugotovilo.

Revizijski očitek, da sodišče prve stopnje ni pravilno postopalo glede predloga tožene stranke za intervencijo drugih subjektov v sporu, se nanaša na morebitno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 354. člena ZPP v postopku pred sodiščem prve stopnje. Teh kršitev pa (tudi če bi bile podane) v revizijskem postopku ni mogoče uveljavljati, saj je mogoče bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 354. člena ZPP v revizijskem postopku uveljavljati le, če so storjene v postopku pred sodiščem druge stopnje (2. točka 1. odstavka 385. člena ZPP).

Revizijska graja zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljena. Ob preizkusu pravilnosti materialnopravne odločitve nižjih sodišč je revizijsko sodišče vezano na pravnoodločilna dejstva, ugotovljena v postopku pred obema sodiščema. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka oziroma njen pravni prednik opustila storiti vrsto dejanj in varovalnih ukrepov, ki bi jih morala po določbah v času tožnikove zaposlitve veljavnega Splošnega pravilnika o higienskih in tehničnih varnostnih ukrepih (Uradni list SFRJ, št. 16/47, 36/50, 56/51). Te dejanske ugotovitve, na katere je revizijsko sodišče vezano, tožena stranka pa jih z revizijo ne more izpodbiti (3. odstavek 385. člena ZPP), so naslednje: tožena stranka oziroma njen pravni prednik ni uredila delovnih prostorov in drugih delovnih priprav tako, da bi bili delavci zaščiteni pred azbestnim prahom, saj ni poskrbela za njegovo odsesavanje, niti ni zaposlenim delavcem dala na razpolago ustreznih osebnih sredstev za zaščito dihalnih organov oziroma ni poskrbela za njihovo dezinfekcijo in ustrezno hrambo na primernem mestu.

Vse navedene opustitve so predstavljale kršitev določb 2., 5., 84. in 90. člena navedenega splošnega pravilnika o HTV ukrepih. Sodišče jim je zaradi njihove narave po načelu ratio legis vzročnosti, pripisalo odločilen pomen za nastanek škode. Ugotovljene opustitve pravnega prednika tožene stranke so pomenile kršitev podzakonskih dolžnosti, ki jih je imel kot delodajalec zato, da bi bili zaposleni delavci zavarovani pred nezgodami, poklicnimi in drugimi boleznimi, ki so v zvezi z delom. Ker so te obveznosti izhajale iz opravljanja njene neposredne dejavnosti, bi jih morala izpolnjevati še z večjo skrbnostjo, po pravilih HTV ukrepov in stroke in nasploh tako, kot to nalaga skrbnost dobrega strokovnjaka. Ker ni ravnala tako, je odločitev v izpodbijani sodbi, da je za posledice nastale škode podana odškodninska odgovornost tožene stranke, materialnopravno pravilna.

Nižji sodišči sta na podlagi določb splošnega pravilnika ugotovili krivdno odgovornost tožene stranke kot tudi objektivno odgovornost po določbi 174. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 - 57/89 - ZOR) o odgovornosti za škodo od nevarne stvari oziroma nevarne dejavnosti, ne glede na krivdo. Pravna opredelitev odgovornosti tožene stranke po tej določbi zadostuje. Azbestni prah je - kot je splošno znano - nevarna stvar, saj njegovo daljše neposredno vdihavanje škoduje zdravju. Zato je za škodo zaradi poklicne bolezni povzročene tožniku zaradi daljšega neposrednega vpliva azbestnega prahu na delu, ki ga je opravljal in, ki sodi v neposredni okvir dejavnosti tožene stranke, odgovorna po teh načelih tožena stranka kot imetnica nevarne stvari v času škodnega dogodka.

Na tožnikovo pravico oziroma njen obseg do povrnitve škode bi lahko vplivalo le zatrjevano zastaranje njegovega odškodninskega zahtevka. Po določilu 376. člena ZOR zastara odškodninska terjatev za povzročeno škodo v treh letih, odkar je oškodovanec izvedel za škodo in za tistega, ki jo je napravil (1. odstavek). V vsakem primeru pa zastara ta terjatev v petih letih odkar je škoda nastala (2. odstavek). Absolutno zastaranje odškodninskih terjatev po navedenem 2. odstavku 376. člena ZOR teče torej od tedaj, ko je škoda nastala. Revizija sicer pravilno opozarja na razliko med subjektivnim zastaranjem po 1. odstavku 376. člena ZOR in med absolutnim zastaranjem, ki začne teči tedaj, ko nastane škoda. Pri tem pa ne upošteva, da nastanek škode ni vedno sočasen s škodnim dogodkom in da je mogoče, da terjatev, povzročena z določenim škodnim ravnanjem, lahko zastara tudi kasneje. Za nastop absolutnega zastaranja je odločilen nastanek škode. Ta pa nastopi tedaj, ko so znane škodljive posledice oziroma vsi elementi odškodninske odgovornosti. Absolutno zastaranje od nastanka škode kot objektivnega dejstva je določeno v korist odgovorne osebe, razlikovanje med škodnim ravnanjem in nastankom škode pa je nujno zaradi varstva interesov oškodovanca. Drugačna razlaga bi lahko privedla do situacije, da bi zastaranje nastopilo, ko se škoda sploh še ne bi pojavila.

Določbo 2. odstavka 376. člena ZOR je zato potrebno razlagati po njenem smislu in namenu, ki je nedvomno ta, da se omogoči pravno varstvo oziroma učinkovitejša zaščita tistega, ki je utrpel škodo zaradi poklicne bolezni. Za te bolezni je značilno, da se pod neposrednim vplivom zdravju škodljivih delovnih pogojev oziroma delovnega procesa razvijajo v daljšem časovnem razdobju. Zato ni razloga, ki bi utemeljeval omejitev odškodninske odgovornosti delodajalca oziroma možnost sodnega uveljavljanja odškodninske terjatve s tem, da bi se štela ta terjatev za zapadlo v petih letih po nastopu škodnega dogodka, za kar se zavzema revizija. Za nastop absolutnega zastaranja je torej odločilen nastanek škode. Zato je za pravilno presojo utemeljenosti ugovora zastaranja bilo potrebno ugotoviti čas, ko je posamezna vrsta škode nastala. Sodišče druge stopnje v svoji obrazložitvi sicer na strani 4 govori o novi škodi, vendar je iz nadaljnje obrazložitve na strani 5 zaključiti, da je kot začetek teka zastaralnega roka upoštevalo dejstvo, da je bila tožnikova poklicna bolezen kot azbestoza diagnosticirana na Inštitutu Golnik 21.5.1993. Tega dne je tožnik na podlagi pozitivne delovne anamneze, rentgenskega izvida, cito-histološke preiskave in objektivno dokazane klinično funkcijske motnje zvedel za škodo in njenega povzročitelja. Da je izvedel za škodo, namreč ne pomeni samo tega, da je škoda nastala, pač pa, da je izvedel za njen obseg in višino. To pa je bilo tudi po presoji revizijskega sodišča z dnem ugotovitve (diagnosticiranja) obstoja azbestoze na ambulantnem pregledu Inštituta Golnik (21.5.1993), ki je bila dokončno potrjena ob hospitalizaciji tožnika na Golniku junija 1993. Iz vseh navedenih razlogov - ko je bilo ugotovljeno, da je do poklicne bolezni tožnika prišlo zaradi opustitve HTV ukrepov tožene stranke - ter v okviru zastaralnega roka iz 376. člena ZOR uveljavljanem odškodninskem zahtevku tožnika - se tožena stranka ne more otresti svoje odgovornosti za nastanek škode v obsegu, kot sta ga ugotovili obe nižji sodišči. Tožena stranka v reviziji ponavlja ugotovitve iz izvedeniškega mnenja. Toda revizijsko sodišče v dejanske ugotovitve na prvi in drugi stopnji ne sme posegati. Po 3. odstavku 385. člena ZPP, kot že navedeno, ugovori, s katerimi se izpodbija dejansko stanje, niso revizijski razlog in so zato nedovoljeni.

Revizijsko sodišče je zato smelo presojati le, ali sta sodišči glede na ugotovljeno dejansko stanje pri odmeri odškodnine za negmotno škodo pravilno uporabili materialno pravo. Ugotovilo je, da sta nižji sodišči po vseh temeljih določili pravično denarno odškodnino v skladu z določili 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih. Za določitev take odškodnine sta sodišči imeli utemeljeno podlago v izvedenih dokazih, zlasti v izvedeniškem mnenju izvedenke medicinske stroke. Tako določena odškodnina po višini tudi ne odstopa od višine odškodnin prisojenih v drugih podobnih primerih. Sicer pa odmera pravične denarne odškodnine za konkretno negmotno škodo ni odmera enake odškodnine za podobne škode. Eno temeljnih spoznanj pri uporabi pravnega standarda "pravična denarna odškodnina" za negmotne škode je, da ni dveh enakih negmotnih škod.

Glede na obrazloženo je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

Določbe zveznih predpisov, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/I/94).