Jedro

Davčni organ je ocenil, da pritožbi ne bo mogoče ugoditi, do tega zaključka pa je prišel v postopku za ugotavljanje upravičenosti tožnikove vloge in preučitvi pritožbe zoper odločbi, ki jih je nato ocenil. Gre za diskrecijsko pravico prvostopnega organa.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka kot neutemeljeno zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada A, št. ..z dne 13. 3. 2003, s katero je bila zavrnjena vloga tožnika za odlog prisilne izterjave davčnih obveznosti, naloženih v plačilo z odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada A, št. .. z dne 12. 7. 2000 in št. 842-4/00-9-51-88/10-119/00 z dne 13. 7. 2000. V obrazložitvi izpodbijane odločbe se tožena stranka sklicuje na 20. člen Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96 do 97/01, v nadaljevanju ZDavP) in navaja, da predstavlja odlog prisilne izterjave izjemo od sicer splošnega pravila, da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe o odmeri davka. Davčni organ sme samo izjemoma, če na osnovi spisnih podatkov in pridobljenih dokazov oceni, da bo pritožbi mogoče ugoditi, odločiti, da se prisilna izterjava davčnega dolga odloži. Gre za diskrecijsko pravico davčnega organa. Po mnenju tožene stranke pritožba ni utemeljena, ker je organ prve stopnje dovolj podrobno navedel razloge, zakaj meni, da pritožbi zoper odločbo o odmeri davka ne bo ugodeno. Navedeno je, da je bil pri pravni osebi izveden inšpekcijski pregled pravilnosti in pravočasnosti obračunavanje davka od dobička za leto 1996 in za leto 1998, v katerih so ugotovitve, ki so bile podlaga za naložitev davčnih obveznosti. Davčni organ v obrazložitvi navaja postopek podajanja pripomb na zapisnik o inšpekcijskem pregledu in izdajo dopolnilnega zapisnika, v katerem je bilo nekaterim pripombam tožnika ugodeno (nabava nepremičnine in revalorizacija obveznosti iz naslova izdanih obveznic), za ostale pa je davčni organ ugotovil, da so neutemeljene. Glede na to, da je davčni organ prve stopnje ob primerjavi pripomb na zapisnik in pritožbe zoper odločbo ugotovil, da so si vsebinsko enake, je zaključil, da pritožbi ne bo mogoče ugoditi. Zato odlog prisilne izterjave ni upravičen. Tožena stranka še pojasni, da organ prve stopnje le oceni, ali bo pritožbi mogoče ugoditi. Za oceno pa je dovolj tudi zmanjšana verjetnost od gotovosti. Zato je navajanje določenih pavšalnih navedb v tem postopku celo upravičeno, sicer bi organ prve stopnje lahko prejudiciral reševanje pritožbe, ki je v stvarni pristojnosti drugostopnega organa.

Tožeča stranka je najprej vložila tožbo zaradi molka organa, ki jo je kasneje razširila na izdani akt. Tožbo vlaga iz vseh tožbenih razlogov. Po mnenju tožeče stranke izpodbijane odločbe ni mogoče preveriti, saj je tožena stranka pavšalno pritrdila odločbi davčnega organa prve stopnje in v njej niso navedeni razlogi in dejstva na podlagi katerih je tožena stranka ocenila, zakaj niso podani razlogi za odložitev izvršbe odločbe oz. zakaj pritožbi ni mogoče ugoditi. Tožeča stranka predlaga, da sodišče vpogleda upravne spise in sodne spise in po opravljeni glavni obravnavi izpodbijano odločbo odpravi in toženi stranki naloži povračilo stroškov postopka tožeči stranki, podrejeno pa, da izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne. Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa udeležbe v tem postopku ni prijavilo. Tožba ni utemeljena. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in skladna z zakonom. Sodišče se strinja z razlogi, s katerimi svojo odločitev utemeljuje tožena stranke in se nanje, da ne bi prišlo do ponovitev, v celoti tudi sklicuje (2. odstavek 67. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS). Razlogi, ki jih določa 20. člen ZDavP za odlog prisilne izterjave so podani, če davčni organ oceni, da bo pritožbi mogoče ugoditi. Gre za odločitev po prostem preudarku. V izpodbijani odločbi je davčni organ ocenil, da pritožbi ne bo mogoče ugoditi, do tega zaključka pa je prišel v postopku za ugotavljanje upravičenosti tožnikove vloge in preučitvi pritožbe zoper odločbi, ki jih je nato ocenil. Iz določbe 20. člena ZDavP namreč izhaja, da je za odločitev o odložitvi prisilne izterjave relevantna le ocena prvostopnega organa o utemeljenosti pritožbe. V pravilnost same ocene prvostopnega organa se sodišče ne more spuščati. Gre za diskrecijsko pravico prvostopnega organa. Diskrecijska pravica do odločitve o odložitvi prisilne izterjave pa glede na to, da je prvostopni organ ocenil, da pritožbi ne bo mogoče ugoditi, ni prišla v poštev. Ob takem stanju stvari je tudi po presoji sodišča prvostopni davčni organ odločal v obravnavani zadevi v mejah in v skladu z namenom pooblastila, ki ga mu daje ZDavP (20. člen) in podal svojo oceno glede pritožbe v smislu ali ji bo mogoče ugoditi. Zaradi vsega navedenega sodišče zaključuje, da so tako razlogi kot odločitev tožene stranke v izpodbijani odločbi pravilni. Zato so neutemeljeni tožbeni ugovori v zvezi s pavšalno utemeljitvijo prvostopnega organa. Sodišče pa še dodaja, da je pravica do odložitve prisilne izvršitve iz 2. odstavka 20. člena ZDavP časovno omejena, saj je prisilno izterjavo mogoče odložiti le do odločitve o pritožbi zoper glavno stvar. V obravnavanem primeru pa je bilo o pritožbi zoper odločbi o glavni stvari št. .. z dne 13. 7. 2000 in št. .. z dne 12. 7. 2000 že odločeno z odločbama tožene stranke št. .. z dne 22. 1. 2004 in št. .. z dne 22. 11. 2004. Sodišče tožbe sicer ni zavrglo na podlagi 34. člena ZUS, ker v skladu z 2. odstavkom 1. člena ZUS presoja zakonitost in pravilnost dokončnega upravnega akta. Sodišče je odločalo na nejavni seji, ker se vsebina spora nanaša na odločanje o posebni pravici davčnega zavezanca, o čemer odloča prvostopni organ v diskreciji in ne gre za odločanje po izpeljanem ugotovitvenem postopku, v posledici česar bi se odločalo o glavni stvari. Glede na povedano je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS.