Jedro

Namen, da se ljudem v stiski zagotovijo pogoji za življenje oz. streha nad glavo, je tako splošen, da nanj ni mogoče vezati trajanja prekarističnega razmerja.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se odločba sodišča prve stopnje glede odločitve o pravdnih stroških spremeni tako, da sta toženki tožnici dolžni plačati 996,09 EUR pravdnih stroškov (namesto 1.057,69 EUR), v preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem a izpodbijanem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje: toženkama naložilo, da se morata izseliti iz stanovanjskih prostorov v stanovanjski hiši na B., ki obsegajo sobo, kopalnico in WC v prvem nadstropju ter kabinet v mansardi, zavrglo tožbo v delu, ki se je nanašal na odjavo stalnega bivališča (v tem delu je odločba postala pravnomočna) in toženkama naložilo, da morata tožnici v 15 dneh povrniti 1.057,69 EUR pravdnih stroškov.

Zoper odločitev, vsebovano v 1. in 3. točki izreka, se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožujeta toženki, predlagata spremembo sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožnici menita, da prostori, ki jih zasedata, predstavljajo bivalno enoto v smislu 4. odstavka 2. člena Stanovanjskega zakona (1) (v nadaljevanju SZ-1), zato bi moralo sodišče prve stopnje uporabiti določbe tega zakona. Grajata zaključek sodišča prve stopnje, ki je razmerje med pravdnima strankama opredelilo kot prekarij in poudarjata, da v spornih prostorih bivata na podlagi sodne poravnave, sklenjene v zadevi II P 1708/2003 s 4.11.2004 ter za bivanje plačujeta 62,59 EUR mesečno. Prekarij pa je po naravi stvari brezplačen. Pritožnici vztrajata, da znesek 15.000,00 SIT, ki je bil dogovorjen v sodni poravnavi, predstavlja uporabnino in je določen ne glede na dejanske obratovalne stroške.

Pritožnici poudarjata, da sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh predlaganih dokazov – tožnici ni naložilo, naj predloži Pravilnik o hišnem redu in pogojih bivanja, ni se opredelilo do pogodb, ki jih ima tožeča stranka sklenjene z ostalimi stanovalci v hiši. Iz njih bi se lahko sodišče prepričalo o naravi prispevka, ki sta ga toženki plačevali tožeči stranki. Ker sodišče prve stopnje ni ocenilo Pravilnika o hišnem redu in pogojih bivanja, je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (2) (v nadaljevanju ZPP). Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do trditev in dokazov toženk o tem, da je bila tožnica tista, ki je odklonila podpis pogodbe o uporabi spornih prostorov s toženkama, saj naj toženkama pogodbe ne bi bilo treba podpisati, ker je bila z njima sklenjena sodna poravnava.

Pritožnici še menita, da je odločitev materialnopravno napačna, četudi bi bilo pravilno stališče sodišča prve stopnje, da gre za posodbeno pogodbo. Posodnik namreč lahko zahteva vrnitev stvari kadarkoli le, če čas trajanja in namen uporabe nista določena. V tej zadevi je bil namen uporabe prostorov določen – to je, da tožeča stranka nudi toženkama bivanje zaradi rešitve njune stanovanjske stiske. Namen, za katerega je bila sklenjena sodna poravnava, torej še ni prenehal, zato tožničin zahtevek ni utemeljen. Sodišče prve stopnje navedb in dokazov v zvezi z namenom bivanja toženk v hiši sploh ni presojalo oziroma jih je napačno obravnavalo kot dejstva, s katerimi stranke dokazujejo čas trajanja bivanja, zato je v sodbi podano nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini dokazov in med temi dokazi.

Materialno napačen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da so izpovedi toženk v zvezi z namenom sklenitve sodne poravnave neupoštevne, ker naj ne bi podali ustrezne trditvene podlage v svojih vlogah. Toženki poudarjata, da je tožnica zatrjevala, kaj je bil namen sklenitve sodne poravnave, smiselno pa sta to pojasnjevali tudi toženki.

Toženki se pritožujeta tudi zoper odločitev o pravdnih stroških in menita, da je sodišče tožeči stranki neutemeljeno priznalo 100 točk za posvet s stranko in 10 točk za obvestilo stranki.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba zoper odločitev, vsebovano v 1. točki izreka sodbe, ni utemeljena; pritožba zoper odločitev o pravdnih stroških, vsebovano v 3. točki izreka, je utemeljena.

Toženki bivata v prostorih t. i. M. na B., v nepremičnini, ki je last tožeče stranke. Uporabljata sobo v prvem nadstropju ter souporabljata WC in kopalnico, zasedata pa tudi kabinet v mansardi. Že glede na opis prostorov, ki ne predstavljajo funkcionalne celote, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je zaključek sodišča prve stopnje, da prostori, ki jih uporabljata toženki, ne predstavljajo stanovanja, pravilen.

Pritožbeno sklicevanje na določbo 4. odstavka 2. člena SZ-1 je neutemeljeno. SZ-1 res govori tudi o stavbah, namenjenih začasnemu reševanju stanovanjskih potreb socialno ogroženih oseb, kjer se jim nudi začasna bivališča oz. bivalne enote. Določba je odraz načela socialne države in obvezuje državo ter ne more nalagati dolžnosti zasebnim subjektom, četudi ti prostovoljno nudijo začasno zatočišče ljudem v stiski. Drugačna razlaga bi pretirano posegala v lastninsko pravico.

Tožnica zahteva, da se toženki iz spornih prostorov (po več kot desetih letih bivanja) izselita. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da toženki s tožnico nimata sklenjene najemne pogodbe za uporabo spornih prostorov. Toženki tak dokazni zaključek obsežno izpodbijata in v pritožbi ponavljata, da podlago za njuno uporabo predstavlja sodna poravnava, ki sta jo pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani s tožečo stranko sklenili v zadevi II P 1708/2003 dne 4.11.2004 (3). Pritožbeno sodišče soglaša z zaključki sodišča prve stopnje, da sodna poravnava ne predstavlja najemne pogodbe, saj ne vsebuje nobenega elementa takšne pogodbe. Z njo tudi ni (bilo) dogovorjeno plačevanje najemnine ali odmene za uporabo prostorov, ampak plačevanje (v pavšalnem znesku odmerjenih) stroškov bivanja, ki jih toženki do tedaj nista plačevali. Dokazna ocena sodišča prve stopnje o naravi dogovorjenega plačila je skrbna, jasna in popolna, pritožbeno sodišče je ne bo povzemalo ali ponavljalo, poudarja le, da je celo prva toženka (v nasprotju z lastnimi navedbami pri katerih v pritožbi vztraja) nedvoumno izpovedala, da dogovorjeni znesek predstavlja plačilo stroškov.

Glede na takšne ugotovitve pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je razmerje med pravdnima strankama kvečjemu prekarij v smislu pravnega pravila paragrafa 974 Občnega državljanskega zakonika, sedaj pa 3. odstavka 583. člena Obligacijskega zakonika (4), torej dovoljenje za uporabo do preklica. Kaj je razlog, da se je tožeča stranka odločila prekarij preklicati, ni odločilnega pomena. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da niso izpolnjeni pogoji za preklic prekarija, ker še ni izpolnjen namen, zaradi katerega je prišlo do dovoljenja za uporabo prostorov. Namen, da se ljudem v stiski zagotovijo pogoji za življenje oz. streha nad glavo, je tako splošen, da nanj ni mogoče vezati trajanja razmerja oz. poenostavljeno povedano – tožničino dobro delo ne more tako močno posegati v njeno lastninsko pravico, da bi jo (skoraj) trajno pravno obvezovalo. Sodišče prve stopnje je torej pravilno zaključilo, da lahko tožnica zahteva vrnitev stvari, kadarkoli hoče, toženki pa sta prostore dolžni izprazniti.

Pritožbene navedbe v smeri bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki naj bi jih sodišče zagrešilo, ker ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, niso utemeljene. Sodišče mora izvesti tiste dokaze, ki so za odločitev o tožbenem zahtevku bistvenega pomena (ker so predlagani za dokazovanje odločilnih dejstev), kar je v tej zadevi skrbno in popolno storilo. Dokazi in trditve o tem, kakšne pogodbe so s tožečo stranko sklenili preostali stanovalci stavbe na B. in katera od pravdnih strank je tista, ki ni želela skleniti podobne pogodbe ter zakaj in kakšna je vsebina tožničinega hišnega reda, niso odločilnega pomena. Nobenega pravno relevantnega razloga namreč ni, da bi bila tožnica dolžna toženkama nuditi bivanje pod takšnimi pogoji, kot se ga je odločila nuditi ostalim stanovalcem.

Ker v pritožbi uveljavljani niti po uradni dolžnosti upoštevni razlogi niso podani, je višje sodišče pritožbo zoper sodbo v skladu z določbo 353. člena ZPP zavrnilo in sodbo potrdilo.

Utemeljeno pa se toženki pritožujeta zoper odločitev sodišča prve stopnje o pravdnih stroških. Sodišče prve stopnje je tožnici priznalo 100 točk za posvet s stranko ter 10 točk za obvestilo stranki. Glede obeh stroškov pritožbeno sodišče poudarja, da sta zajeta v priznani nagradi za ostale opravljene storitve. V tem delu je zato višje sodišče pritožbi v skladu z določbo 3. točke 365. člena ZPP ugodilo in odločitev o pravdnih stroških spremenilo tako, da ti po spremembi znašajo 996,09 EUR.

(1) Ur. l. RS, št. 69/2003. (2) Ur. l. RS, št. 73/2007 – ZPP-UPB3 in Ur. l. RS, št. 45/2008 (ZPP-D).

(3) Zaradi jasnosti pritožbeno sodišče povzema bistvo sodne poravnave:

1. Toženki sta dolžni tožnici od 21.11.2004 plačevati 15.000,00 SIT mesečno za materialne stroške uporabe sobe na B...

2. Pravdni stranki sta sporazumni, da so s to poravnavo urejena vsa razmerja iz dosedanjega bivanja toženk pri tožeči stranki.

(4) Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami in dopolnitvami.