Jedro

Toženka je sodišče 31. 12. 2018 obvestila, da je tožnik 21. 12. 2018 samovoljno zapustil azilni dom. Ker se torej ne nahaja v azilnem domu, v katerem bi moral počakati na pravnomočno odločitev o njegovi prošnji za mednarodno zaščito in se vanj tudi ni vrnil po poteku 3 dni, je sodišče ocenilo, da ne izkazuje več pravnega interesa za vodenje postopka.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite.

2. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik za mednarodno zaščito zaprosil zaradi strahu pred grožnjami s smrtjo zaradi spremembe veroizpovedi in ker je bil pristaš Zelenega gibanja in zaradi tega nadzorovan s strani oblastnih struktur. Toženka je njegovo prošnjo zavrnila in navedla, da iz prošnje izhaja preveliko število neprepričljivih, malo verjetnih in kontradiktornih izjav, zaradi katerih je podvomila v razloge, ki jih za mednarodno zaščito navaja tožnik. Zgolj predloženi krstni list ne pomeni, da je tožnik resnično spremenil svojo vero. Tudi iz preostalih navedb tožnika glede aktivnosti v evangeličanski verski skupnosti je mogoče sklepati, da je krst zgolj izkoristil, da bi lažje pridobil status begunca. O tem priča kratek rok med prošnjo za mednarodno zaščito ter opravljenim krstom, pa tudi neizkazano udeleževanje verskih obredov v Avstriji. Meni, da so imela vsa tožnikova ravnanja od odhoda iz izvorne države namen ustvarjanja potrebnih pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Ocenjuje še, da je tožnik neprepričljiv in neverodostojen in ni izkazal, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo sočen z utemeljenim tveganjem, da lahko utrpi resno škodo. Očita mu tudi, da za mednarodno zaščito ni zaprosil takoj, ko je bilo to mogoče. Glede na navedeno je toženka njegovo prošnjo za mednarodno zaščito zavrnila.

3. Tožnik vlaga tožbo iz razlogov kršitve materialnega prava, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvenih kršitev določb postopka. Pojasnjuje kako je potekala begunska pot in zakaj je podal prošnjo za mednarodno zaščito takrat, kot jo je. Iz Slovenije je v Avstrijo odšel ob spremstvu slovenskih varnostnih organov, Slovenije pa ni poznal. Tovrstni očitek bi bil upravičen le, v kolikor bi tožnik zlorabljal azilni sistem, kar pa ni storil. Obrazložitev izpodbijane odločbe je zgolj navidezna, saj je ni moč preizkusiti. Toženka ves čas govori o tem, da je nekaj neprepričljivo, vendar ne pojasni zakaj tožniku ne verjame, s tem pa tožniku krši pravico do pravnega sredstva, kar tožnik nato podrobno pojasnjuje. V kolikor je toženka dvomila v verodostojnost spremembe vere tožnika, bi morala upoštevati vse kriterije, dejavnike in standarde za oceno verodostojnosti, kot so ti uveljavljeni v sodni praksi. Izpodbijane odločbe ni moč preizkusiti, saj toženka v njej ni pojasnila, katere so tiste malo verjetne in kontradiktorne izjave, ki jih tožniku očita. Meni še, da bi toženka morala preveriti, ali tožniku v primeru vrnitve v izvorno državo grozi kršitev 2. in 3. člena EKČP. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in jo nadomesti s svojo, podredno pa odpravi in zadevo vrne toženki v ponovni postopek.

4. V odgovoru na tožbo toženka prereka tožbene navedbe in se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe.

5. Toženka je 31. 12. 2018 sodišče obvestila, da je tožnik 21. 12. 2018 samovoljno zapustil azilni dom in se vanj ni vrnil niti toženka ne ve, kje se sedaj nahaja. Sodišču zato predlaga, da tožbo zavrže. 6. Pooblaščenka tožnika je na poziv sodišča, ali glede na navedeno pri tožbi vztraja, odgovorila, da ji nahajališče tožnika ni znano, pri tožbi pa vztraja, glede na to, da nima pooblastila za tožbeni umik.

7. Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

8. Vsak, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic in pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati svoj pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo, kar pomeni, da mora kot verjetno izkazati, da bi ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj konkretno in neposredno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči, oziroma, da bi s tožbo v upravnem sporu izboljšal svoj pravni položaj. Toženka je sodišče 31. 12. 2018 obvestila, da je tožnik 21. 12. 2018 samovoljno zapustil azilni dom. Ker se torej ne nahaja v azilnem domu, v katerem bi moral počakati na pravnomočno odločitev o njegovi prošnji za mednarodno zaščito in se vanj tudi ni vrnil po poteku 3 dni (druga alineja drugega odstavka 50. člena ZMZ-1), je sodišče ocenilo, da ne izkazuje več pravnega interesa za vodenje postopka. Ob ugotovitvi, da pravni interes ne obstaja več, sodišče ne presoja utemeljenosti tožbe, zato se do navedb strank v postopku ni posebej še dodatno opredeljevalo.

9. Pri tem sodišče opozarja tudi na stališče Vrhovnega sodišča RS v sklepu št. I Up 315/2016 z dne 25. 1. 2017, kjer je sodišče navedlo, da je z zapustitvijo azilnega doma tožnik s konkludentnim ravnanjem pokazal, da nima interesa za pravnomočno dokončanje postopka v Republiki Sloveniji in s tem tudi, da upravni akt, ki ga je izpodbijal s tožbo, očitno ne posega več v njegove pravice, ki jih je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito (8. točka obrazložitve sklepa). Vrhovno sodišče RS je v navedenem sklepu tudi navedlo, da taka odločitev ni v nasprotju z Direktivo 2013/32/EU o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite. Ta v enajstem odstavku 41. člena določa, da lahko države članice v nacionalni zakonodaji določijo tudi pogoje, na podlagi katerih se lahko domneva, da je prosilec implicitno umaknil pravno sredstvo iz prvega odstavka tega člena ali od njega odstopil, skupaj s postopkovnimi pravili, ki jih je pri tem treba upoštevati (11. točka obrazložitve sklepa Vrhovnega sodišča RS).

10. Glede na zgoraj navedeno stališče Vrhovnega sodišča RS, ki je enako stališču, ki ga je Vrhovno sodišče RS zavzelo tudi že v številnih drugih prejšnjih odločitvah, je sodišče na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo zavrglo, ker upravni akt, ki se izpodbija, očitno ne posega več v pravico ali neposredno na zakon oprto korist tožnika.