Jedro

Sodelavci (podizvajalci) se lahko za svoje terjatve do podjemnika obrnejo neposredno na naročnika in zahtevajo od njega, da jim te terjatve plača iz vsote, ki jo v tistem trenutku dolguje podjemniku, če so pripoznane. Citirana določba je izjema od pravila o relativnosti pogodbenih razmerij, saj ima na njeni podlagi podizvajalec pravico neposredno od naročnika, čeprav ta ni njegov sopogodbenik, zahtevati, da mu plača za posel, ki ga je po pogodbi opravil s podizvajalcem. Izjeme je treba po splošnem razlagalnem pravilu tolmačiti ozko. Tožeča stranka je v razmerju do tožene stranke „podizvajalka podizvajalke“, zato direktnega zahtevka na podlagi 631. člena OZ zoper njo nima.

Tožeča stranka ni bila v pogodbenem odnosu z izbranim ponudnikom v okviru javnega naročila, zato na podlagi ZJN-2 in Uredbe o neposrednih plačilih podizvajalcu pri nastopanju ponudnika s podizvajalcem pri javnem naročanju ni imela direktnega zahtevka nasproti njemu.

Da bi bilo pogodbeni dogovor mogoče obravnavati kot cesijo, mora iz njega izhajati volja cedenta, da na cesionarja prenese določeno terjatev, ki jo ima do svojega dolžnika.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo 25.675,03 EUR z zakonskimi zamudnimi od zneska 24.675,03 EUR od 24. 6. 2011 in od zneska 952,82 EUR od 20. 6. 2011 do plačila (tč. I izreka) in tožeči stranki naložilo v plačilo pravdne stroške v višini 1.252,50 EUR (tč. II izreka).

2. Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Tožeča stranka vtožuje neplačana dela dobave in izvedbe sistema javljanja požara na Srednji ekonomski šoli L. Ta dela je opravila na podlagi Pogodbe št. 1-2/2011 z dne 14. 2. 2011 (v nadaljevanju Pogodba), ki jo je sklenila z družbo K. d. o. o. Slednja pa je bila podizvajalka glavnega izvajalca, tj. družbe O. d. o. o., ki je bila izbrana v postopku javnega naročanja s strani tožene stranke (zanjo M.). Pravkar navedeno dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, v pritožbi ni izpodbijano in je zato pritožbeno sodišče nanj vezano.

5. Člen 631 OZ določa, da se sodelavci (podizvajalci) lahko za svoje terjatve do podjemnika obrnejo neposredno na naročnika in zahtevajo od njega, da jim te terjatve plača iz vsote, ki jo v tistem trenutku dolguje podjemniku, če so pripoznane. Citirana določba je izjema od pravila o relativnosti pogodbenih razmerij (prim. prvi odstavek 125. člena OZ), saj ima na njeni podlagi podizvajalec pravico neposredno od naročnika, čeprav ta ni njegov sopogodbenik, zahtevati, da mu plača za posel, ki ga je po pogodbi opravil s podizvajalcem.(1) Izjeme je treba po splošnem razlagalnem pravilu tolmačiti ozko. Tožeča stranka je v razmerju do tožene stranke „podizvajalka podizvajalke“, zato direktnega zahtevka na podlagi 631. člena OZ zoper njo nima. Tožeča stranka je kot sopogodbenica K. d. o. o. v razmerju do njene naročnice, družbe O. d. o. o., podizvajalka, zato bi lahko le zoper O. d. o. o. naperila direktni zahtevek na podlagi 631. člena OZ. Sodišče prve stopnje tudi ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP s tem, ko ni izvajalo dokazov v smeri zapadlosti terjatve družbe K. d. o. o. do tožene stranke.

6. Materialnopravno pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje glede neutemeljenosti terjatve tožeče stranke po ZJN-2. V skladu s 15.a točko prvega odstavka 2. člena ZJN-2 pojem podizvajalca zajema le gospodarske subjekte, ki so v pogodbenem odnosu s ponudnikom, s katerim je naročnik po tem zakonu sklenil pogodbo o izvedbi javnega naročila. Glede na zgoraj povzeto dejansko stanje tožeča stranka ni bila v pogodbenem odnosu z izbranim ponudnikom v okviru javnega naročila (tj. družbo O. d. o. o.), zato na podlagi ZJN-2 in Uredbe o neposrednih plačilih podizvajalcu pri nastopanju ponudnika s podizvajalcem pri javnem naročanju ni imela direktnega zahtevka nasproti toženi stranki.

7. Drži sicer pritožbeno stališče, da pogodba o odstopu terjatve (cesija) nima predpisane oblike, vendar ima z zakonom določeno vsebino, na kar je pravilno opozorilo že sodišče prve stopnje. Prvi odstavek 417. člena OZ določa, da lahko upnik s pogodbo, ki jo sklene s kom tretjim, prenese nanj svojo terjatev, izvzemši terjatve, katerih prenos je z zakonom prepovedan, kot tudi tiste, ki so povezane z osebnostjo upnika ali njihova narava nasprotuje prenosu. Da bi bilo pogodbeni dogovor mogoče obravnavati kot cesijo, mora iz njega izhajati volja cedenta, da na cesionarja prenese določeno terjatev, ki jo ima do svojega dolžnika. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da vsebine 3. člena Pogodbe ni mogoče razumeti kot pogodbe o odstopu terjatve, zato je nepomembno, ali je bila tožena stranka o tej pogodbi obveščena. Prvi odstavek 3. člena Pogodbe določa le obveznost naročnika (K. d. o. o.), da tožeči stranki poravna račune za dobavljeni material.(2) Tudi določila drugega odstavka 3. člena Pogodbe ni mogoče tolmačiti kot pogodbenega odstopa terjatve, saj iz njega ne izhaja, da družba K. d. o. o. na tožečo stranko prenaša določeno terjatev do svojega upnika. Omenjeni odstavek vsebuje sklicevanje na Uredbo o neposrednih plačilih podizvajalcu pri nastopanju ponudnika s podizvajalcem pri javnem naročanju, ki pa tožeči stranki ne daje upravičenja zahtevati plačilo terjatve od tožene stranke (gl. zgoraj).

8. Člen 3 Pogodbe zato ne predstavlja pogodbe o odstopu terjatve. Nekonkretiziranost trditev tožeče stranke glede sklenitve pogodbe o odstopu terjatve je zaznalo že sodišče prve stopnje (tč. 7 obrazložitve izpodbijane sodbe) in jim pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje. Tožeča stranka namreč ni ponudila trditvene podlage, da bi s svojo sopogodbenico sklenila kakšno drugo pogodbo z vsebino, kot se zahteva za pogodbo o odstopu terjatve, zato sodišče prve stopnje z zavrnitvijo dokaznega predloga z zaslišanjem priče J. B. in direktorja tožeče stranke, ki naj bi potrdila, da bi morala biti tožena stranka z odstopom terjatve seznanjena na podlagi 3. člena Pogodbe, ni kršilo določbe 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

9. Nadaljnji pogoj (tj. poleg veljavne pogodbe o odstopu terjatve) je tudi obvestitev dolžnika, ki je v osnovi dolžnost cedenta (prvi odstavek 419. člena OZ). Glede na določilo drugega odstavka 419. člena OZ, da je dolžnik pred obvestilom o odstopu veljavna in je z njo dolžnik prost obveznosti le, če ni vedel za odstop, sicer pa njegova obveznost ostane in jo mora izpolniti prevzemniku, ni izključeno, da dolžnikovo vedenje o odstopljeni terjatvi izvira tudi iz obvestila cesionarja. Obvestilo cesionarja mora biti podkrepljeno z dokazom, iz katerega nedvoumno izhaja, da je bila terjatev odstopljena. Ker določila 3. člena Pogodbe ni mogoče razumeti kot pogodbe o odstopu terjatve, tudi ne more predstavljati dokaza o dolžnikovem vedenju (vedenju tožene stranke), da bi bila terjatev odstopljena. Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo zanikala, da bi bila obveščena o odstopu terjatve iz razmerja med tožečo stranko in družbo K. d. o. o. Zato je bilo na tožeči stranki trditveno in dokazno breme o tem, kdaj je bila tožena stranka obveščena o odstopu terjatve, predvsem pa o tem, kdaj je bila sklenjena ustrezna cesijska pogodba, čemur pa tožeča stranka ni zadostila.

10. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker niso podane kršitve, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

(1) N. Plavšak v N. Plavšak (ur.) in M. Juhart (ur.), Obligacijski zakonik (OZ) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, tretja knjiga, str. 820. (2) Navedeno določilo o poravnavanju računov za material nadalje tudi ni mogoče interpretirati, kot da bi se nanašalo na plačevanje obveznosti iz celotnega pogodbenega razmerja, katerega predmet je dobava in izvedba sistema tehničnega varovanja (prim. 1. člen Pogodbe).