Jedro

Izvršba na plačo je mogoča le, ko obstaja dolžnikov delodajalec, ne pa tudi, ko je dolžnik samostojni podjetnik.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ustavilo izvršbo z rubežem plače dolžnika.

Navedeni sklep s pravočasno pritožbo izpodbija upnica, ki pa v njej ne navede nobenega konkretnega razloga za nasprotovanje odločitvi sodišča prve stopnje. V pritožbi navaja, da je dolžnik na zahtevo sodišča dolžan brezplačno posredovati podatke, ki se nanašajo na dolžnika in njegovo premoženje. Prosi, da se izvršba nadaljuje z rubežem denarnih sredstev pri organizaciji za plačilni promet oziroma z rubežem njegovega premičnega in nepremičnega premoženja.

Pritožba ni utemeljena.

V predmetni izvršilni zadevi je bila s sklepom o izvršbi z dne 25.11.2003 dovoljena izvršba na podlagi izvršilnega naslova s tremi izvršilnimi sredstvi, in sicer: prodajo premičnin, prenosom denarne terjatve (plače) ter prenosom sredstev, ki so pri organizacijah, pooblaščenih za plačilni promet. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ustavilo izvršbo z enim od teh sredstev, to je izvršbo z rubežem plače dolžnika.

Dejansko stanje, na podlagi katerega je prvostopno sodišče izdalo izpodbijani sklep, pritožbeno ni izpodbijano. Pritožba tako ne nasprotuje ugotovitvam sodišča prve stopnje, da je dolžnik samostojni podjetnik ter da delodajalec kot dolžnikov dolžnik ne obstaja.

Zakon o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) v 129. členu določa, da se s sklepom o izvršbi na plačo naloži delodajalcu, da mora po pravnomočnosti sklepa plačevati upniku z izvršbo določene denarne zneske. Tudi iz ostalih določb ZIZ v devetem poglavju, ki se nanašajo na izvršbo na denarno terjatev dolžnika, izhaja, da je izvršba na plačo mogoča le v primeru, ko obstaja dolžnikov delodajalec kot tretja oseba. V primeru kot je konkretni, ko je dolžnik samostojni podjetnik, torej fizična oseba, ki samostojno opravlja gospodarsko dejavnost (6. odstavek 3. člena Zakona o gospodarskih družbah), dolžnikov delodajalec ne obstoji. Izvršba s tem izvršilnim sredstvom zato ni mogoča, čemur pritožba niti ne nasprotuje. Pravna podlaga za ustavitev izvršbe s tem izvršilnim sredstvom je v 3. odstavku 133. člena ZIZ in ne v 88. členu ZIZ (niti ob „analogni“ uporabi), kot je navedlo sodišče prve stopnje, saj se ta določba nanaša na ustavitev izvršbe na premičnine v primeru neuspešnega rubeža. O zahtevi upnice, da se izvršba nadaljuje z drugimi izvršilnimi sredstvi, pritožbeno sodišče ob obravnavanju pritožbe in presoji izpodbijanega sklepa ni pristojno odločati, je pa sodišče prve stopnje to njeno zahtevo pravilno obravnavalo kot predlog za nadaljevanje izvršbe z novimi izvršilnimi sredstvi. 34. člen ZIZ namreč določa, da lahko do konca izvršilnega postopka sodišče na predlog upnika dovoli poleg že dovoljenih sredstev izvršbo še z drugimi sredstvi oziroma namesto že dovoljenih sredstev izvršbo z drugimi sredstvi (34. člen ZIZ). Iz podatkov spisa izhaja, da je odločitev o predlogu tudi že sprejelo – s sklepom z dne 22.10.2009, ki pa upnici še ni pravilno vročen. Na sklepu je sicer že potrdilo o pravnomočnosti, vendar lahko pristojni organ skladno z 42.c členom ZIZ to potrdilo razveljavi na zahtevo stranke ali po uradni dolžnosti, kadar ugotovi, da vročitev ni bila pravilna.

Ker ni podana kakšna od kršitev, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ), je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 366. členom in 353. členom ZPP ter 15. členom ZIZ).