Jedro

Tožnik je v pritožbi, podani po poteku roka na zapisnik pri prvostopenjskem organu, navedel, da je v letu 2011 zbolel, in tudi predložil potrdilo psihiatrične bolnišnice, da je bil v času, ko bi moral vložiti pritožbo, hospitaliziran. Glede na navedeno bi moral prvostopenjski organ pritožbo obravnavati kot predlog za vrnitev v prejšnje stanje oziroma tožnika v smislu 7. člena ZUP opozoriti, da takšen predlog poda. Zaradi opustitve omenjene zakonske dolžnosti upravni organ tega ni storil, kar je bistveno vplivalo na izid postopka.

Izrek

Tožbi se ugodi. Sklep Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, št. 11007-249/2012-2 z dne 18. 7. 2012 se odpravi in se zadeva vrne temu organu v ponovno odločanje.

Obrazložitev

Center za socialno delo Jesenice je s svojo odločbo, št. 1100-409/2009-10/03-1 z dne 29. 12. 2011 po uradni dolžnosti ugotovil, da tožniku preneha pravica do državne štipendije od 1. 10. 2011. Ta je dolžan vrniti prejete zneske štipendije za šolsko leto 2009/2010 v skupnem znesku 2.306,70 EUR v 30-ih dneh.

Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve je s svojo odločbo, št. 11007/249/2012-2 z dne 18. 7. 2012 pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo zavrglo. V obrazložitvi navaja, da iz spisovne dokumentacije izhaja, da je bila izpodbijana odločba tožniku vročena 31. 12. 2011. Tožnik je pritožbo podal na zapisnik dne 25. 1. 2012, čeprav se je rok za vložitev pritožbe zoper izpodbijano odločbo iztekel s 16. 1. 2012. Glede na navedeno je pritožbeni organ vlogo tožnika na podlagi določbe prvega odstavka 246. člena ZUP kot prepozno zavrgel. Tožnik v tožbi navaja, da mu je bila 31. 12. 2011 vročena odločba Centra za socialno delo Jesenice. Dne 25. 1. 2012 pa je pri omenjenem organu podal pritožbo na zapisnik. Opisuje zdravstvene težave, ki so se zgodile v času izteka 15 dnevnega roka za pritožbo. V času, ko je še imel možnost vložiti pravočasno pritožbo, je bil bolezensko neuvideven in pod vplivom resne duševne motenje. Prav tako je bil potreben prisilne hospitalizacije in resnega zdravljenja. Prilaga potrdilo bolnišnice A. o svoji hospitalizaciji v času od 18.12. 2011 do 23.1. 2012. Meni, da je bil zaradi navedenih zdravstvenih razlogov procesno nesposoben tako v postopku pred organom prve stopnje kot v nadaljevanju. Skladno z 49. členom ZUP mora organ med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti na to, ali je tisti, ki nastopa kot stranka, lahko stranka v postopku. Sklicuje se tudi na prvi odstavek 51. člena ZUP. Ugotavlja, da tožena stranka omenjenih zakonskih določil ni upoštevala. Pri tem opozarja, da procesno nesposobna oseba ni zgolj oseba z odvzeto opravilno sposobnostjo, kot to izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča opr. št. U 1676/94-8 z dne 11. 12. 1996. Prvostopni organ bi pri postopanju moral podvomiti v procesno sposobnost tožnika, saj je ta bistvena za vodenje upravnega postopka. Meni, da je zato podana bistvena kršitev določb postopka. Pri tem opozarja še na 211. in 212. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, po katerih mora organ, pred katerim teče postopek in ugotovi, da v postopku kot stranka nastopa nekdo, ki nima procesne sposobnosti, sam postaviti skrbnika za poseben primer ali o tem obvestiti pristojni center za socialno delo. Ker gre v omenjenem primeru za isti organ, je odsotnost takšnega postopanja tožene stranke toliko bolj nerazumljivo. Na podlagi navedenega tožnik sodišču predlaga smiselno odpravo odločbe organa druge stopnje v povezavi z odločbo organa prve stopnje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo pojasnjuje, da tožnik v pritožbi ni pojasnil razlogov za prepozno vloženo pritožbo, niti ni izpodbijal odločbe o prenehanju štipendijskega razmerja. Pojasnil je le, zakaj ni izdelal tega letnika v letu, ko mu je štipendija mirovala. Odločanje o pravici do štipendije poteka po skrajšanem ugotovitvenem postopku v okviru katerega organ prve stopnje odloča na podlagi dokazil, ki jih je predložila stranka in podatkov, pridobljenih z vpogledom v uradne evidence. O tistem česar stranka na prvi stopnji ni zahtevala, organ prve stopnje tudi ne more odločiti, razen v primeru odločanja po uradni dolžnosti. Nobeno od opisanih dejanj ne kaže na znake pomanjkanja procesne sposobnosti. Organ prve stopnje tudi ni mogel podvomiti v procesno nesposobnost stranke, saj ni imel nikakršnih podatkov o slabem zdravstvenem stanju stranke. Nasprotno, stranka je bila izredno uspešen študent matematike in fizike, ki ni izpolnjevala svojih obveznosti iz štipendijskega razmerja. Tudi če bi se izkazala procesna nesposobnost stranke, ji skrbnik za poseben primer ne bi mogel zagotoviti dodatnih pravic ali koristi od tistih, ki jih je imel. Sklicevanje na bolezen pa bi bilo možno le, če bi nastopilo v letniku študija 2009/2010, ne pa v letniku mirovanja štipendije 2010/2011. Bolezen je lahko razlog za odlog vračila štipendije po 50. členu Zakona o štipendiranju, o čemer pa odloča organ prve stopnje na predlog stranke.

Sodišče v zadevi ni opravilo glavne obravnave na podlagi 1. alinee 2. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). V zadevi je odločila sodnica posameznica v skladu z 2. odstavkom 13. člena ZUS-1. Tožba je utemeljena.

Kot izhaja iz podatkov spisa, je tožnik izpodbijano odločbo Centra za socialno delo Jesenice z dne 29. 12. 2011, prejel 31. 12. 2011. V zadevi tudi ni sporno, da je pri omenjenem Centru za socialno delo Jesenice na zapisnik podal pritožbo zoper izpodbijano odločbo in to po preteku 15-dnevnega roka za njeno izpodbijanje.

V smislu 7. člena Zakona o upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) mora pri postopanju in odločanju organ omogočiti stranki, da čim lažje zavaruje in uveljavlja svoje pravice. Pri tem mora skrbeti za to, da stranka ne uveljavlja svojih pravic v škodo pravic drugih in ne v nasprotju z javno koristjo določeno z zakonom ali drugim predpisom. Kadar glede na podano dejansko stanje izve ali sodi, da ima stranka v postopku podlago za uveljavljanje kakšne pravice, jo na to opozori. Glede na to, da je tožnik podal pritožbo na zapisnik pri centru, ki je izpodbijano odločbo tudi izdal, je imel omenjeni center na voljo dovolj podatkov, da bi lahko tožnika o njegovem varstvu pravic oziroma možnosti uveljavitve kakšne pravice opozoril. Slednjega pa ni storil. Tožnik je v pritožbi na zapisnik navedel, da je v letu 2011 zbolel. Tožbi je tudi predložil potrdilo Psihiatrične bolnice A., da je bil hospitaliziran od 18. 12. 2011 do 23. 11. 2012, to je v času, ko bi moral vložiti pravočasno pritožbo. Ob takem dejstvu, bi bilo potrebno tožnikovo pritožbo obravnavati kot predlog za vrnitev v prejšnje stanje oziroma tožnika v smislu 7. člena ZUP opozoriti, da takšen predlog poda. Slednje pa v postopku ni bilo storjeno zaradi opustitve omenjene zakonske dolžnosti upravnega organa, kar je bistveno vplivalo na izid postopka.

Glede na navedeno je sodišče na podlagi 3. točke 64. člena ZUS-1 tožnikovi tožbi ugodilo in s sodbo izpodbijani upravni akt odpravilo ter ga vrnilo drugostopnemu organu v ponovno odločanje. Upravni organ je pri tem v smislu četrtega odstavka 64. člena ZUS-1 vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in njegova stališča, ki se tičejo postopka. Pri tem naj presodi tudi tožnikove navedbe glede njegove poslovne nesposobnosti v postopku.