Jedro

Sodišče prve stopnje je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in je bila zato sodba o tem, zakaj sodišče prve stopnje ni verjelo obtoženčevemu zagovoru, ki je storitev kaznivega dejanja zanikalo, pravilno in popolno ugotovljeno.

Izrek

Pritožba zagovornika obtoženca se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obtoženec je dolžan plačati kot stroške pritožbenega postopka povprečnino v znesku 50.000,00 SIT.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obtoženca spoznalo za krivega, da je storil kaznivo dejanje poskusa preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po členu 302/4, 3 in 1 KZ v zvezi s členom 22 KZ. Obtožencu je izreklo pogojno obsodbo in v njej določilo kazen pet mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta. Odločilo je še o stroških kazenskega postopka.

Proti navedeni sodbi se je pritožil obtoženčev zagovornik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi kršitve kazenskega zakona in zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Predlagal je ugoditev pritožbi in razveljavitev izpodbijane sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodišče druge stopnje je o seji senata obvestilo le Višje državno tožilstvo v Ljubljani, obtoženca in zagovornika pa ne, ker tega nihče ni zahteval. Višji državni tožilec je predlagal zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in potrditev izpodbijane sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče v celoti sprejema utemeljene zaključke prvostopenjskega sodišča o tem, zakaj ni verjelo obtoženčevemu zagovoru, da ni vedel, da gre za policista, in da se je zgolj branil in da naj bi zato ravnal v silobranu. Po oceni obtoženčevega zagovora in vseh izvedenih dokazov se je sodišče prve stopnje opravičeno oprlo na oškodovančevo izpovedbo, ki jo je ocenilo kot prepričljivo tudi zato, ker jo potrjujejo izpovedbe ostalih prič, zlasti očividcev D. M. in N. K., pa tudi policistov, ki so prišli v intervencijo.

Prvostopno sodišče je oceno navedenih dokazov in obtoženčevega zagovora dovolj obrazložilo (stran 5) in jo pritožbeno sodišče v celoti sprejema. Zato je prepričljiv zaključek sodišča prve stopnje, zakaj ni torej verjelo obtožencu, da oškodovanec kot policist ni spraševal po dokumentih in da naj bi bila taka tema, da ni videl, da ima opravka s policistom. Obrazložitev v izpodbijani sodbi je prepričljiva in se izvedeni dokazi v celoti skladajo z oškodovančevo izpovedbo, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

Prvostopenjsko sodišče je tudi dovolj obrazložilo, kako je ugotovilo, da je obtoženec udaril oškodovanca in kako je še potekalo dogajanje vse do prihoda drugih policistov, ki so s skupnimi močmi obvladali obtoženca.

Zato so pritožbene navedbe, ki so dejansko le ponovitev obtoženčevega zagovora, do katerega pa je sodišče prve stopnje že zavzelo utemeljene zaključke, neutemeljene. Pritožnik s pritožbenimi navedbami, da bi bilo treba verjeti obtožencu glede zmote o napadalcu, glede silobrana, glede slabe vidljivosti in glede neprepričljivosti izpovedb oškodovanca, ni mogel omajati zaključkov sodišča prve stopnje o obtoženčevi krivdi.

Sodišče prve stopnje je torej dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in v sodbi ni kršilo ne določb kazenskega postopka in ne materialnega zakona, na kar je sodišče druge stopnje pazilo po uradni dolžnosti po 1. odstavku člena 383 ZKP. V pritožbi pa ni obrazloženo, v čem zagovornik vidi kršitve materialnega ali procesnega zakona.

Čeprav se pritožnik ni pritožil zaradi odločbe o kazenski sankciji, je sodišče izpodbijano sodbo po členu 386 ZKP preizkusilo tudi v tem pogledu, ker pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi kršitve kazenskega zakona, podana v obtoženčevo korist, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je prvostopno sodišče ob izreku kazenske sankcije upoštevalo vse okoliščine, ki vplivajo na vrsto in višino kazenske sankcije. Izrečena pogojna obsodba je zato sorazmerna s težo kaznivega dejanja in stopnjo obtoženčeve krivde.

Glede na navedeno je zagovornikova pritožba neutemeljena in jo je sodišče zato kot neutemeljeno zavrnilo ter je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Obtoženčev zagovornik s pritožbo ni uspel. Zato je pritožbeno sodišče odločilo, da je obtoženec, ki dela na kmetiji, dolžan kot stroške pritožbenega postopka plačati povprečnino v znesku 50.000,00 SIT.