Jedro

1. V primeru prevzema delavca na delo pride do nastanka delovnega razmerja pri novem delodajalcu (prevzemniku) ne glede na podpis pogodbe o zaposlitvi.

2. Če tako določa pogodba o prevzemu delavca na delo, je delodajalec - prevzemnik delavcu dolžan zagotoviti plačila iz naslova nerealiziranih pravic iz delovnega razmerja pri prejšnjem delodajalcu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku in razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožnici iz naslova prikrajšanja pri plačah in prevoznih stroškov na delo in z dela skupno 240.791,90 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dospelosti posameznega mesečnega zneska, kot je razviden iz 1. in 2. točke izreka sodbe ter ji povrniti tudi stroške postopka v višini 99.240,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 22.5.2001 dalje, vse v 8 dneh pod izvršbo. Ugotovilo je tudi, da v pobot uveljavljana terjatev tožene stranke do višine prisojenega zneska tožnici ne obstoja.

Zoper izpodbijano sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče v celoti ugodi pritožbi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje, tožnici pa naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka. Kot prvo pritožba očita, da je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb ZPP, ker ni pravilno oblikovalo izrek sodbe glede pobotnega ugovora. Sodišče je nepravilno ugotovilo dejansko stanje glede obveznosti tožene stranke za plačilo vtoževanih zneskov, saj je pri tem zmotno razlagalo aneks št. 1 k pogodbi med toženo stranko in I.-G. L.glede prevzema delavcev, poleg tega pa tožnica ni nikoli sklenila s toženo stranko pogodbe o zaposlitvi oziroma te kljub pozivu tožene stranke ni podpisala. Zaradi tega tožnica ni sklenila delovnega razmerja s toženo stranko in ji ta ničesar ne dolguje iz naslova plač in stroškov prevoza, še zlasti pa ne tistih, ki jih ni izplačalo podjetje I-G. L..

Sodišče je tudi povsem neutemeljeno zavrnilo pobotni ugovor in bi sodišče moralo toženi stranki naložiti, da ta dostavi ustrezne listine. Sodišče v tej smeri ni izvajalo nobenih dokazov, sicer bi ugotovilo, da je bila stavka, v kateri je sodelovala tožnica, nezakonita in da je zato tožnica dolžna povrniti nastalo škodo v zatrjevani višini.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem tudi ni storilo nobene bistvene kršitve določb postopka po 2. odstavku 339. člena ZPP, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti ter zato soglaša z izpodbijano sodbo in njenimi razlogi. V zvezi s pritožbenimi trditvami tožene stranke pa pritožbeno sodišče navaja: Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov pravilno ugotovilo in prepričljivo obrazložilo, zakaj je tožena stranka dolžna tožnici plačati zahtevane zneske na račun prikrajšanja pri plači in stroškov prevoza na delo. Tožena stranka je na podlagi pogodbe o prevzemu delavcev na delo z dne 9.2.1995, aneksa k tej pogodbi z dne 30.6.1996, pogodbe o medsebojnih pravicah in obveznostih z dne 30.6.1996 in pisnega dogovora z dne 19.7.1996, sklenjenega med direktorjema tožene stranke in I.- G. L., prevzela vse obveznosti glede urejanja delovnih razmerij prevzetih delavcev in med temi tudi tožnice. Tožena stranka je kljub temu, da tožnica z njo ni podpisala pogodbe o zaposlitvi, le-to obdržala v delovnem razmerju in ji za opravljeno delo, kot izhaja iz plačilnih list, tudi izplačevala plačo ter obračunavala prispevke in davke od izplačane plače. Glede na to pritožbeno sodišče ne soglaša s pritožbeno trditvijo, da tožnica ni bila v delovnem razmerju pri toženi stranki in da ji zato ničesar ne dolguje.

Tožena stranka, kljub navedenemu aneksu in dogovoru, tožnici ni izplačevala plače in stroškov prevoza na delo v višini, kot jo je prejemala pri prvem delodajalcu N. in ki bi jih moral plačati delodajalec I.- G. L. ter je vtoževanemu znesku formalno ugovarjala po višini, vendar pa zato ni navedla nobenih dejstev in dokazov. Zaradi tega je sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo predloženi obračun neizplačanih delov plač in stroškov prevoza, ki jih je naredil prejšnji delodajalec N. ter na podlagi tega in plačilnih list, prej navedenih pogodb in dogovora ugodilo tožbenemu zahtevku. Pritožbeno sodišče zato v tem delu soglaša z izpodbijano sodbo in njenimi razlogi ter jih v izogib ponavljanju ponovno ne navaja. Pritožba glede pravnega temelja in višine prisojenih razlik plače in stroškov prevoza na delo ni utemeljena in jo je zato pritožbeno sodišče zavrnilo.

Pritožba tudi ni utemeljena glede pobotnega ugovora. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da v pobot uveljavljana terjatev tožene stranke ne obstoja (iz obrazložitve sodbe izhaja, da v pobot uveljavljeni zahtevek ne obstoji), kar v bistvu pomeni neutemeljenost pobotnega ugovora. Tožena stranka do glavne obravnave, ni predložila nobenega dokaza, ki bi utemeljeval nezakonitost stavke in v zvezi z njo od tožnice povzročeno škodo ugotovljeno po 72. členu Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur.l. SFRJ št. 60/89 in 42/90) in s tem obstoj v pobot ugovarjane terjatve, kar vse je bila dolžna glede na določbo 268. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in 96/02). Zaradi navedenega je sodišče prve stopnje pravilno odločilo glede pobotnega ugovora in mu ni bilo potrebno drugače oblikovati izrek izpodbijane sodbe. Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana in je pritožba v tem delu neutemeljena.

Na podlagi vsega navedenega je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato je pritožbeno sodišče na podlagi 154. člena v povezavi s 165. členom ZPP odločilo, da sama krije svoje stroške pritožbe.

Določbe ZTPDR je pritožbeno sodišče smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije na temelju 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I in 45/1/94).