Jedro

Sodišče prve stopnje je prepričljivo obrazložilo pravno podlago za svojo odločitev. Upoštevalo je določilo 63.čl. Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne in potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da mora tožena stranka tožeči stranki plačati 25.643.623,00 SIT (sedaj 107.008,94 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31.3.2005 dalje do plačila ter ji povrniti pravdne stroške v roku 15 dni, da ne bo izvršbe, glede samih pravdnih stroškov pa odločilo, da jih je dolžna tožeča stranka plačati toženi v 15-ih dneh v znesku 880,17 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku 15-dnevnega roka dalje.

Zoper to sodbo se pritožuje tožeča stranka po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po 1.odst. 338.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbenemu zahtevku ugodi. Sodišče prve stopnje je sicer pri svoji odločitvi pravilno izhajalo iz okvirnih določb, ki jih vsebujejo Splošni dogovor 2004 ter izvedbeni Področni dogovor za bolnišnice za leto 2004, ni pa upoštevalo, da gre med pravdnima strankama predvsem za pogodbeno razmerje, ki ga je potrebno presojati po načelih pogodbenega prava. V takem razmerju pa sta stranki enakopravni. Tožena stranka je tožeči stranki v letu 2004 plačala vse opravljena storitve na podlagi 8.čl. med pravdnima strankama sklenjene pogodbe. Tožeče stranke sklep sestanka partnerjev ne more zavezovati, saj presega pravice, ki jih ima tožena stranka po sklenjeni pogodbi ter retrogradno določa pogoje poslovanja. V splošnem dogovoru niti v področnem dogovoru ni nobene omejitve iz katere bi bilo razvidno, da bi lahko na podlagi take določbe izvedli enake omejitve na strani izvajalcev, ki sredstva pridobivajo. Ni sprejemljiv tak način izvajanja pogodbe s strani tožene stranke, ki tožeči stranki ob novem obračunu za leto 2004 pošlje nepodpisana merila za obračun zdravstvenih storitev, opravljenih v obdobju od 7. do 12.2004 ter merila za končni letni obračun leta 2004. Ta merila sploh niso bila sprejeta in tudi objavljena ne. Pri tem je sodišče prve stopnje ravnalo napačno, ko je upoštevalo izpoved delavke tožene stranke S.J. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede bistvenih okolnosti spora dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo niti v pritožbi pavšalno zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka niti drugih takih kršitev v postopku, ki bi jih pritožbeno sodišče moralo upoštevati po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je pri tem prepričljivo obrazložilo pravno podlago za svojo odločitev. Upoštevalo je določilo 63.čl. Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Ur.l. RS, št. 114/2006 - ZZVZZ), Splošni dogovor za leto 2004, ki ga je sprejela arbitraža, predvidena v 2.odst. 63.čl. ZZVZZ in Področni dogovor za bolnišnice za pogodbeno leto 2004. V tem področnem dogovoru je dogovorjen tudi način obračuna na podlagi splošnega dogovora. Pogodba, na katero se sklicuje tožeča stranka tudi v pritožbi in ki sta jo pravdni stranki sklenili dne 6.9. oziroma 3.9.2004 pa določa tudi obseg in plačilo programa zdravstvenih storitev za pogodbeno leto 2004, v 8.čl. te pogodbe pa je izrecno rečeno, da bosta pogodbeni stranki obračunavali zdravstvene storitve v skladu s predhodno navedenimi dogovori. Na tej podlagi so bila sprejeta tudi merila za leto 2004, ki jih je tudi po mnenju pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo in pravilno tolmačilo. Po mnenju pritožbenega sodišča je povsem sprejemljiv zaključek sodišča prve stopnje, da so merila akt, ki se pripravi šele potem, ko je obračunsko obdobje že poteklo. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, kdo so partnerji, ki naj bi sprejeli navedena merila, in da so to iste organizacije in organi, ki so podpisali splošni dogovor, to pa je med drugim tudi Združenje zdravstvenih zavodov Slovenije, ki je predstavljalo pri tem dogovoru tožečo stranko. Tožena stranka je imela pravno podlago za sestavo takšnega obračuna zdravstvenih storitev tožeče stranke v letu 2004, po kateri je od akontacije sredstev odštela prav vtoževani znesek 107.008,94 EUR. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.