Jedro

Ni nujno, da je prometna vrednost obveznic, izdanih po določbah 3. in 4. člena ZIOOZP, enaka njihovi nominalni vrednosti. Zato jo je treba ob odmeri davka na dediščine izrecno ugotavljati.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Davčne uprave Republike Slovenije, Glavni urad z dne 29. 1. 2001 se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnila pritožbo tožnice zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada X, Izpostava Y z dne 13. 3. 2000, s katero je organ prve stopnje odmeril tožnici davek na dediščine in darila za prejeto zapuščino po pokojnem bratu AA iz Y, na podlagi sklepa Okrajnega sodišča v Y, št. N 1/95 z dne 11. 11. 1999, ki je postal pravnomočen 6. 1. 2000. Tožena stranka se v obrazložitvi sklicuje na Zakon o davkih občanov (Uradni list SRS, št. 36/88, 8/89 in Uradni list RS, št. 48/90, 8/91 in 7/93, dalje ZDO), ki določa, da je zavezanec za davek na dediščine in darila fizična oseba, ki v Republiki Sloveniji podeduje ali dobi v dar premoženje. Višina davka na dediščine in darila se po 145. členu ZDO (4. člen prečiščenega besedila) ugotavlja po predpisih, ki veljajo na dan nastanka davčne obveznosti. Davčna obveznost nastane takrat, ko postane odločba o dedovanju pravnomočna. Osnova za davek je v skladu s 146. členom ZDO (5. člen prečiščenega besedila) prometna vrednost podedovanega ali v dar prejetega premoženja ob nastanku davčne obveznosti po odbitku dolgov, stroškov in bremen, ki odpadejo na premoženje, od katerega se plačuje davek. Tožena stranka ugotavlja, da je iz podatkov v upravnem spisu razvidno, da je bilo s sklepom Okrajnega sodišča v Y, opr. št. N 1795 (pravilno 1/95) z dne 11. 11. 1999, ki je postal pravnomočen 6. 1. 2000, v zvezi s pravnomočno končanim sklepom o dedovanju istega sodišča, št. D 278/96 z dne 8. 4. 1997 odločeno, da je Republika Slovenija kot zavezanec za odškodnino za premoženje, zaplenjeno pok. AA dolžna izročiti dedičem obveznice v višini 79.771.022,00 SIT, od tega tožnici 1/6 - to je obveznice v višini 13.295.170,33 SIT in k navedenim zneskom pripisati obresti v skladu s 3. členom Zakona o izdaji obveznic za plačilo odškodnine za zaplenjeno premoženje zaradi razveljavitve kazni zaplembe premoženja (Uradni list RS, št. 49/99, dalje ZIOOZP). Tožena stranka se strinja z organom prve stopnje, da se davek na dediščine in darila odmeri tožnici od davčne osnove 13.295.170,00 SIT po stopnjah, ki veljajo za drugi dedni red v znesku 810.635,00 SIT. Zavrnila je navedbo tožnice iz pritožbe, da obveznice na dan nastanka davčne obveznosti še niso bile izdane in da nominalna vrednost obveznic ne predstavlja prometne vrednosti podedovanega premoženja. Svojo odločitev utemeljuje s 146. členom ZDO, po katerem je osnova za davek na dediščine in darila prometna vrednost podedovanega premoženja v času nastanka davčne obveznosti, torej na dan pravnomočnosti sklepa o dedovanju. Tožnica je podedovala premoženje po pokojnem bratu AA v višini 13.295.170,00 SIT, premoženje pa ji bo izplačano v obliki obveznic, ki jih izda Republika Slovenija. ZIOOZP določa, da za plačilo odškodnine za zaplenjeno premoženje izda Republika Slovenija obveznice za obveznosti države na podlagi pravnomočnih odločb o razveljavitvi kazni zaplembe premoženja in določitvi odškodnine za zaplenjeno premoženje. Obveznice so nominirane v tolarjih in izplačljive v petnajstih letnih obrokih z zapadlostjo 1. marca tekočega leta. Prvi letni obrok zapade v plačilo 1. marca 2001. Obveznice se obrestujejo z letno obrestno mero v višini temeljne obrestne mere + 1 %. Obveznice se glasijo na ime in se lahko prenašajo brez omejitev. Za izplačilo glavnice in obresti po navedenem zakonu jamči Republika Slovenija. S temi določbami se zagotavlja ohranjanje realne, prometne vrednosti obveznic do njihove izdaje in v višini, kot je določena s sklepom sodišča, ki je podlaga za odmero davka na dediščine in darila tožnici, zato tožena stranka meni, da je nominalna vrednost obveznic prometna vrednost podedovanega premoženja in s tem davčna osnova za odmero davka na dediščine in darila.

Tožeča stranka zoper odločbo tožene stranke vlaga tožbo, v kateri navaja, da se s stališčem, po katerem predstavlja nominalna vrednost obveznic tudi prometno vrednost, ne strinja. V obravnavanem primeru gre za posebno situacijo, ko s pravnomočnostjo sklepa dedič še ni prejel ničesar. V času pravnomočnosti sklepa 6. 1. 2000 Republika Slovenija obveznic še ni izdala, izdala jih je šele 1. 2. 2001, zato je stališče tožene stranke, da predstavlja davčno osnovo nominalna vrednost obveznic, ki je tudi njena prometna vrednost, nepravilno. Obveznice so bile prenesene na račun tožnice šele 27. 2. 2001. Nekaj pred tem pa je tožnica prejela ponudbo Borzno posredniške hiše AAA, ki je za obveznico ponudila 4.500 SIT, to je 45 % nominalne vrednosti. Zato se tožnica ne strinja s tem, da nominalna vrednost obveznic predstavlja prometno vrednost podedovanega premoženja in s tem davčno osnovo za odmero davka na dediščino. Po vložitvi tožbe dne 3. 9. 2002 je tožnica sodišču predložila odločbo Davčnega urada X, Izpostava Y z dne 31. 5. 2002, s katero je prvostopni davčni organ za leto 2001 ugotovil izgubo od prodaje vrednostnih papirjev v višini 4,725.460,00 SIT. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnica obveznice v vrednosti 13,540.000 SIT prodala za 8,814.540 SIT. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponoven postopek.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbe iz razlogov, razvidnih iz izpodbijane odločbe.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije je kot zastopnik javnega interesa svojo udeležbo v tem postopku prijavilo z dopisom z dne 11. 4. 2001. Tožba je utemeljena.

V zadevi ni sporno, da je sklep Okrajnega sodišča v Y, št. N 1/95, po katerem je Republika Slovenija dolžna kot odškodnino za zaplenjeno premoženje pokojnemu AA, tožnici kot dedinji izročiti obveznice v višini 13,295.170,33 SIT, postal pravnomočen 6. 1. 2000 ter da je tega dne nastala davčna obveznost za plačilo davka na dediščine in darila. Tudi ni sporno, da je osnova za davek na dediščine in darila prometna vrednost podedovanega premoženja ob nastanku davčne obveznosti. Med strankama je sporno, ali predstavlja nominalna vrednost obveznic, katere je tožnica podedovala, tudi njihovo prometno vrednost. Tudi po presoji sodišča v obravnavanem primeru, ko bodo obveznice izdane v 15-tih letnih obrokih, nominalna vrednost obveznic ni enaka njihovi prometni vrednosti. Po izrecni določbi 4. člena ZIOOZP se obveznice glasijo na ime in se lahko prenašajo brez omejitev, za izplačilo pa jamči Republika Slovenija. Čim je vsebina obveznosti, torej pravica označena tako, kot je določeno v 4. členu ZIOOZP, pridobi pravica lastnost, da se lahko obravnava kot stvar in se kot stvar daje v promet (Cigoj, Komentar k Zakonu o obligacijskih razmerjih, 1978, 235. člen). Tudi v Zakonu o trgu vrednostnih papirjev (Uradni list RS, št. 56/99, dalje ZTVP) je v 3. členu kot vrednostni papir označena obveznica, ki je kot posebna oblika vrednostnega papirja lahko predmet prodaje na organiziranem trgu vrednostnih papirjev. ZIOOZP v 3. členu določa, da so obveznice izplačljive v petnajstih letnih obrokih z zapadlostjo 1. marca tekočega leta in določa obrestno mero, po kateri se obrestujejo. Po navedenem so obresti predpisane zaradi ohranjanja realne vrednosti obveznic, ki bodo zapadle v petnajstih letnih obrokih, zato je po mnenju sodišča argumentacija tožene stranke, da zaradi predpisanih obresti predstavlja nominalna vrednost obveznic tudi njihovo prometno vrednost, nesprejemljiva. Po določbi 146. člena ZDO je treba prometno vrednost podedovanega premoženja (obveznic) ugotoviti na dan pravnomočnosti sklepa, v obravnavanem primeru na dan 6. 1. 2000. Te vrednosti pa po podatkih upravnih spisov tožena stranka sploh ni ugotavljala, pa bi jo glede na citirano določbo ZDO morala. Po navedenem je zaradi odsotnosti v upravnem postopku ugotovljene prometne vrednosti obveznic na dan nastanka davčne obveznosti izpodbijana odločba bistveno pomanjkljiva, kar narekuje njeno odpravo.

Sodišče je tožbi ugodilo na podlagi 2. in 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00), izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo na podlagi 2. odstavka 60. člena tega zakona vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.