Jedro

Sodelovanje obsojenke s slovenskim domobranstvom in MVAC ni ne krajevno ne časovno opredeljeno, kar je v obravnavanem primeru pomembno, ker je bila z odlokom Protifašističnega sveta narodne osvoboditve Jugoslavije o splošni amnestiji z dne 17.11.1944 dana amnestija vsem, ki so sodelovali ali pomagali enotam slovenskega domobranstva, če niso storili drugih hudodelstev in niso še naprej pomagali tem enotam.

Kaznivo dejanje po 14.čl. UVS je bila izvršitev težkih primerov umora, ropa in podobnih dejanj, torej posebno hudih primerov kaznivih dejanj zoper življenje in premoženje. Če ne bi šlo za posebno hude primere tovrstnih kaznivih dejanj, bi jih bilo treba opredeliti po pravnih pravilih Kazenskega zakonika Kraljevine Jugoslavije.

Izrek

Zahtevi zagovornikov obs. V.K., sedaj P.-K., za varstvo zakonitosti se ugodi in se pravnomočna sodba Vojaškega sodišča Ljubljanskega vojaškega področja v Ljubljani z dne 9.7.1945

I.

- pod točko 1.) spremeni tako, da se obs. V.K. po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) o p r o s t i obtožbe, da je takoj ob okupaciji po italijanski vojski delala v prid okupatorja, med drugim tudi s tem, da je sodelovala v protinarodni organizaciji slovenskega domobranstva oziroma MVAC in blatila OF, s čimer naj bi storila kaznivo dejanje delovanja v korist okupatorja v škodo NOV po 14. členu UVS;

II.

- v izreku o krivdi za kaznivo dejanje pod točko 2.) in v izreku o kazni razveljavi in v tem delu pošlje Okrožnemu sodišču v Ljubljani v novo sojenje.

Obrazložitev

S pravnomočno sodbo, ki je navedena v uvodu te sodbe, je bila obs. V.K., sedaj K.-P., obsojena zaradi kaznivega dejanja delovanja v korist okupatorja in v škodo NOV in kaznivega dejanja povzročitve požiga in smrti, obe po 14. členu UVS, na enotno kazen omejitve svobode s prisilnim delom za dobo 10 let, v katero se je vštel pripor od 15.6.1945 dalje in na izgubo državljanskih pravic za čas 10 let. Z odločbo Divizijskega vojaškega sodišča v Ljubljani z dne 2.5.1945 je bila na podlagi 1. člena ukaza o splošni amnestiji in pomilostitvi ta pravnomočna sodba v odločbi o kazni spremenjena tako, da je bila obsojenki za kaznivo dejanje pod točko 1. sodbe izrečena kazen 4 let odvzema svobode s prisilnim delom, ki pa ji je bila zaradi pomilostitve odpuščena, in na 3 leta izgube državljanskih in političnih pravic, za kaznivo dejanje pod točko 2. sodbe, pa ji je bila izrečena kazen 6 let odvzema svobode s prisilnim delom, ki je bila zaradi pomilostitve znižana za 1/5 na 4 leta 9 mesecev in 18 dni in na 7 let izgube državljanskih in političnih pravic, ki je bila v skladu s 3. odstavkom 9. člena zakona o vrstah kazni znižana na dobo 5 let. Kazen odvzema prostosti s prisilnim delom je prestajala do 22.6.1949. Zoper to pravnomočno sodbo so zagovorniki obsojenke vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, ker ji za kaznivi dejanji v realnem steku nista bili najprej določeni posamični kazni in nato enotna kazen, ampak le enotna kazen, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 8. in 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP ter zaradi drugih kršitev pravil postopka, ki so vplivale na zakonitost sodbe. Obsojenka naj ne bi imela možnosti za obrambo in pritožbo, ker ji ni bila omogočena pomoč zagovornika, ni ji bila vročena ne obtožnica, ne sodba in tudi ne odločba o spremembi pravnomočne sodbe. Sojena je bila v skupini več obtoženk, brez možnosti zagovora in brez kakršnegakoli dokaza. Dejanji nista ne časovno ne krajevno opredeljeni in se sodbe zato ne more preizkusiti. Predlagajo, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se obsojenko oprosti.

Vrhovni državni tožilec je mnenja, da je zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena, ker sta opisa obeh dejanj tako nekonkretizirana, da nimata vseh znakov kaznivih dejanj.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Po določbah 14. člena UVS v zvezi z 12. členom iste uredbe je bil kazniv status narodnih sovražnikov (pripadnikov oboroženih formacij v sovražnikovi službi, tistih, ki so bili v službi sovražnika kot špijoni, ovaduhi, kurirji, agitatotji in podobno, odpadniki od narodne oblasti) ter določena dejanja (organiziranje in pomoč oboroženim formacijam v sovražnikovi službi, siljenje ljudstva, da okupatorjem odda orožje, izdaja narodne borbe in zveza z okupatorjem, delovanje proti narodni oblasti, rušenje narodne vojske, kakršenkoli način pomoči okupatorju, težki primeri umora in ropa in podobno).

Obsojenka naj bi storila dve kaznivi dejanji iz 14. člena UVS, z dejanjem pod točko 1.) sodbe naj bi pomagala okupatorju, ker naj bi sodelovala z domobranci in MVAC ter blatila OF, z drugim pa naj bi storila zločin povzročitve smrti A.S. iz B.g. in požiga njene hiše, ker je nekemu fašistu povedala, da je mož A.S. v partizanih.

Zahteva za varstvo zakonitosti ima prav, da je dejanje pod točko 1.) sodbe tako nekonkretizirano, da ne vsebuje vseh znakov kaznivega dejanja. Ni opisan način sodelovanja obsojenke s slovenskim domobranstvom in MVAC oziroma s katerimi pripadniki teh organizacij je sodelovala in s čim je blatila Osvobodilno fronto. Zato ni mogoče preizkusiti ali je njeno "sodelovanje" lahko predstavljalo pomoč pripadnikom oboroženih formacij v sovražnikovi službi v smislu 14. člena UVS, prav tako ni konkretizirano očrnjevanje Osvobodilne fronte v smislu pomoči okupatorju. Dejanje ni ne krajevno ne časovno opredeljeno, kar je v obravnavanem primeru še posebej pomembno, ker je bila z odlokom Protifašističnega sveta narodne osvoboditve Jugoslavije o splošni amnestiji z dne 17.11.1944 dana amnestija vsem, ki so sodelovali ali pomagali enotam slovenskega domobranstva, če niso storili drugih hudodelstev in niso še naprej pomagali tem enotam. Vrhovno sodišče zato meni, da dejanje kot je opisano pod točko 1.) izpodbijane sodbe nima znakov kaznivega dejanja.

Po določbah 2. in 3. točke 2. odstavka 28. člena UVS je bilo treba v izreku sodbe vpisati kaznivo dejanje, v obrazložitvi pa natančno navesti ugotovljena dejstva, dokaze, na podlagi katerih jih je sodišče ugotovilo in njihovo oceno.

Zahteva za varstvo zakonitosti glede kaznivega dejanja pod točko 2.) sodbe utemeljeno navaja, da je obrazložitev v nasprotju z izrekom, pa tudi sama s seboj, v taki meri, da je sodba o tem kaznivem dejanju nerazumljiva. V izreku se trdi, da je obsojenka povzročila smrt A.S. in požig njene hiše. Povzročitev teh posledic je v obrazložitvi konkretizirana s tem, da je obsojenka nekemu fašistu na vprašanje, ali je mož A.S. v partizanih, odgovorila pritrdilno. Toda v obrazložitvi se tudi navaja, da ta izjava obsojenke ni imela neposredno posledico smrt A.S. in požig njene hiše, ampak so to Italijani storili zato, ker naj bi iz hiše A.S. nekdo vrgel bombo na vlak, zaradi česar so opravili pri njej hišno preiskavo in pri tem našli še nekaj streliva. Zato so zažgali hišo, zaradi tega se je A.S. močno razburila, posledica tega pa je bila, da so jo Italijani ustrelili. Kljub temu sodba zaključuje, da je bilo "ovaduštvo" obsojenke eden od vzrokov za represalije proti A.S. Ker sodba po eni strani trdi, da je bil neposredni vzrok drug, ne pa dejanje obsojenke, je razlogovanje sodbe o vzročni zvezi med dejanjem obsojenke in posledicami v takem nasprotju, da stališče sodbe o tem vprašanju ni razumljivo in gre za napako sodbe v smislu 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Kaznivo dejanje po 14. členu UVS je bila izvršitev težkih primerov umora, ropa in podobnih dejanj, torej posebno hudih primerov kaznivih dejanj zoper življenje in premoženje. Če ne bi šlo za posebno hude primere tovrstnih kaznivih dejanj, bi jih bilo treba opredeliti po pravnih pravilih Kazenskega zakonika Kraljevine Jugoslavije. Sodba ne v izreku pod točko 2.) ne v obrazložitvi za to kaznivo dejanje ne navaja okoliščin, ki bi kazale na utemeljenost uporabljene pravne opredelitve, zato bo treba v ponovljenem postopku, če bo sodišče ugotovilo, da je obsojenka "povzročila" umor A.S. in požig njene hiše, preizkusiti tudi pravilnost uporabljene pravne opredelitve.